13. maja mineva 40 let od prvega slovenskega vzpona na Everest. 13. maja 1979 ob 9.51 po srednjeevropskem času sta na vrh stopila Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni pozneje po prvenstveni smeri po še nepreplezanem zahodnem grebenu vrh Everesta dosegli tudi Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić in šerpa Ang Phu, ki se je med sestopom smrtno ponesrečil. Vsi alpinisti so bili del 25-članske jugoslovanske odprave pod vodstvom Toneta Škarje, ki je na gori začrtala novo smer prek Zahodnega grebena.

Člani alpinistične odprave Everest 1979 februarja letos zbrani na Festivalu gorniškega filma, foto: Igor KusterFGF

»Na vrh sva prišla za vse in odpravo odrešila strahu pred neuspehom«

Z odpravo je dihala vsa Jugoslavija, dosegle so jo tudi želje jugoslovanskih političnih veljakov, da bi bilo primerno osvojiti vrh Everesta na praznik dela, 1. maja, ali pa 9. maja, na dan zmage. A alpinistični dan zmage je bil 13. maja 1979, dan zmage za celotno odpravo, ki je tri mesece garala na gori gora.


Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj 13. maja 1979 prva Slovenca na Everestu, foto: arhiv Andreja Štremflja

»Najino zmagoslavje na vrhu je bilo predvsem zelo kratko, ker so ga hitro nadomestile skrbi, kje in kako dol. Seveda je srce ob prihodu na vrh zaigralo, trepljala sva se in malo pojokcala ter poklicala v bazo. Huronsko vpitje iz vseh taborov je povedalo vse o kolektivnem duhu. Na vrh sva prišla za vse in odpravo odrešila strahu pred neuspehom. Ampak v smislu, da nas je bilo strah, da bi bili vsi napori zaman. Na vrh sva prišla za Marjona in Vikija, ki sta celila ozebline v bazi, za mojega brata, Romana in Dušana, ki jim ni bilo dano priti na vrh, in tudi za vse, ki so na to še upali in jih je najin vzpon malo razbremenil in jim pokazal, da se da,« se spominja Andrej Štremfelj in dodaja: »Resnično zavedanje tega, kaj je bilo s tem doseženo, je prišlo precej kasneje. Zaradi nesreče Ang Phuja pa resničnega veselja nad uspehom v bazi in celo v Nepalu sploh ni bilo.«

Andrej Štremfelj, edini Zemljan z zlatima cepinoma za življenjske dosežke in vrhunski vzpon

»Z oddaljenostjo se vedno bolj zavedam tega, kako modro je bila sestavljena ekipa in kako je res vsak prispeval k skupnemu uspehu. Sami vrhunski alpinisti brez drugih sposobnosti in znanj bi res težko uspeli. Smer je zahtevna zaradi velikih tehničnih težav, ki so razporejene po vsej smeri praktično od začetka do vrha, zaradi velike dolžine smeri in izpostavljenosti vetru,« poudarja Štremfelj, ki se je na vrh Everesta leta 1990 povzpel še z ženo Marijo in sta nevede postala prvi zakonski par na strehi sveta. Stal je na skupno osmih osemtisočakih, bil na več kot 20 odpravah v nepalski Himalaji in opravil prve pristope na več sedemtisočakov. Lani je kot prvi Slovenec prejel zlati cepin za življenjsko delo in tako postal edini Zemljan s tem prestižnim priznanjem tako za življenjske dosežke kot za vrhunski vzpon.
Foto: arhiv Andreja Štremflja

Vsak je veliko prispeval

»Pokazalo se je, kaj zmore skupina dobrih in složnih alpinistov, kjer je združevalna točka cilj, torej smer do vrha. Pokazalo pa se je tudi, da neznanje medijev o skupnem delovanju izpostavi samo zmagovalce, čeprav bi bil zmagovalec v drugih okoliščinah lahko vsak. Cilj vseh je bila nova smer do vrha gore in vsak je veliko prispeval,« je povedal Tone Škarja.

Vsi poskusi odprave

Zadnji višinski tabor na višini 8120 metrov sta postavila Marjan Manfreda - Marjon in Viki Grošelj, ki sta prva imela možnost iti proti vrhu. Rešila sta rebus zahtevnega kamina, ki ga je Marjon preplezal brez rokavic in dodatnega kisika, a se morala zaradi hudih ozeblin vrniti. Naslednjo priložnost za vrh sta dobila Dušan Podbevšek in Roman Robas, ki sta 12. maja dosegla vrh Kota 8296 metrov, a ta ni vodil na glavni vrh, ki se je nasmihal tudi Marku Štremflju, a mu je ključni dan odpovedal ventil na kisikovi bombi.


Tone Škarja, vodja jugoslovanske alpinistične odprave Everest 1979, foto: arhiv Andreja Štremflja

Sledili sta uspešni navezi Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik ter Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić in šerpa Ang Phu. Nato so poskušali priti na vrh še Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec, a so šli iz tabora pet na pomoč Šraufu, Božiću in Ang Phuju, ki je med sestopom zdrsnil v smrt. K slovenskemu oz. jugoslovanskemu uspehu so pripomogli prav vsi člani odprave, v kateri so bili tudi Jože Zupan, Stane Klemenc, Tomaž Jamnik, Franček Knez, Bojan Pollak, Štefan Marenče, Zvone Andrejčič, Vladimir Mesarić (HR), Muhamed Gafić (BiH), Muhamed Šišić (BiH), zdravnika Evgen Vavken in Igor Tekavčič ter spremljevalci: radioamaterja Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, novinarja Marjan Raztresen in Rade Kovačevič (HR), snemalec Slavo Vajt in slikar Franc Novinc.

Najtežje na Everest po slovenski smeri

Največji svetovni himalajski poznavalci so enotnega mnenja, da je slovenska - takrat še jugoslovanska - smer na Everest najtežja od enajstih, do zdaj preplezanih na najvišjo goro sveta. Leta 1984 so jo uspeli ponoviti le Bolgari, a je pri vrnitvi po grebenu umrl njihov vodja, Poljaki so jo preplezali do zahodne rame in nato sledili ameriški smeri, medtem ko drugih uspešnih ponovitev ni bilo, poskusov pa vsaj 20.

Slovenija - himalajska velesila

Na 8848 metrov visok Everest se je do zdaj povzpelo 18 Slovencev po treh smereh, od tega je ena prvenstvena. Slovenci imamo tudi prvi zakonski par na strehi sveta, to sta Marija in Andrej Štremfelj, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi smučarski spust z vrha, ki ga je opravil Davo Karničar, kar Slovenijo uvršča v sam vrh himalajskih velesil.

Slovesnost in razstava

Planinska zveza Slovenije je ob tej obletnici v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani v ponedeljek, 13. maja 2019, pripravila uradno slovesnost za člane alpinistične odprave Everest 1979 in vabljene goste.

Vzpon na najvišjo goro sveta pred 40 leti, foto: arhiv Andreja Štremflja

Ob tej priložnosti Slovenski planinski muzej, ki deluje v okviru Gornjesavskega muzeja Jesenice, pripravlja razstavo zbranih predmetov in spominov, povezanih z Everestom.

Začetek slovenskega himalajizma

Še pred podvigom, vzponom na najvišjo goro na svetu, so Slovenci osvajali himalajske osemtisočake. Oktobra 1975 je slovenska alpinistična odprava pod vodstvom Aleša Kunaverja po prvenstveni smeri preplezala južno steno 8463 metrov visokega Makaluja in s tem dosežkom postavila Slovenijo ob bok himalajskim velesilam, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Leta 1977 sta vrh Gašerbruma I (8068 m), drugega slovenskega osemtisočaka, dosegla Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik.

Slovenci osvojili vse osemtisočake v 20 letih

Slovenski alpinisti so se na 14 najvišjih vrhov sveta povzpeli v 20 letih, večinoma po prvenstvenih smereh. Leta 1975 sta Marjan Manfreda in Stane Belak kot prva Slovenca stala na osemtisočaku Makaluju (8463 m), Manfreda je vzpon opravil brez uporabe dodatnega kisika, kar je bil takrat svetovni višinski rekord.

Dve leti pozneje sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik dosegla vrh Gašerbruma I (8068 m). Kot prva Slovenca sta leta 1979 na najvišjem vrhu sveta Everestu (8848 m) stala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Viki Grošelj se je leta 1984 skupaj s Hrvatom Stipetom Božićem povzpel na Manaslu (8163 m). Bogdan Biščak in Grošelj sta se leta 1986 povzpela na Broad Peak (8047 m), dan pozneje je uspeh dopolnila še prva Slovenka na osemtisočaku, Marija Štremfelj. Istega leta je Gašerbrum II (8035 m) postal šesti osemtisočak, ki so ga premagali slovenski alpinisti Bogdan Biščak, Viki Grošelj, Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj.

Na Daulagiriju (8167 m) sta leta 1987 stala Marjan Kregar in Iztok Tomazin, ki je leto pozneje osvojil še Čo Oju (8201 m). Leta 1989 je po smeri prvopristopnikov Viki Grošelj dosegel vrh Lotseja (8516 m), istega leta sta Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj osvojila Šišo Pangmo (8046 m), deseti slovenski osemtisočak. Leto pozneje sta Marija Frantar in Jože Rozman dosegla vrh Nanga Parbata (8125 m). Leta 1991 sta Marko Prezelj in Andrej Štremfelj preplezala prvenstveno smer v južni steni Kangčendzenge (8598 m), že dva dni pozneje je na glavnem vrhu Kangčendzenge (8586 m) stal Grošelj skupaj s Hrvatom Božićem.

Leta 1993 sta Zvonko Požgaj in Viki Grošelj po klasični smeri brez dodatnega kisika dosegla K2 (8611 m), kar je bil skupno trinajsti osemtisočak, a tudi prvi v samostojni Sloveniji. Leta 1995 sta Davo in Drejc Karničar kot prva Slovenca dosegla vrh in nato kot prva na svetu presmučala severno steno Anapurne I (8091 m). To je bil hkrati zadnji, štirinajsti osvojeni slovenski osemtisočak.


Zelo uspešna italijansko-slovensak naveza Nives Meroi in Roman Benet. Foto: Tatjana Splichal

Edini Slovenec, ki je stal na vseh 14 osemtisočakih, pa je Roman Benet, ki je na vrhove stopil skupaj z ženo Nives Meroi in tako sta postala prva zakonca z vsemi osvojenimi osemtisočaki.

Vir: Planinska zveza Slovenije, arhiv Družine