Na prvem so predstavili knjigo Helge Mračnik, Materin glas, prevedeno v nemški jezik. Gre za pretresljivo in resnično pripoved o pogumni ženski, ki ji življenje ni niti malo prizanašalo. Odpira nam pogled v zgodovinska dogajanja, v čas med vojno. Izpostavi kruto in nerazumno izseljevanje slovenskih družin.

Helga Mračnik predstavlja svojo knjigo Materin glas. FOTO: Franz Kelih 

V petek se predstavili znanstveno monografijo dr. Andreja Rahtena Po razpadu skupne države: Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita, ki je po dveh letih od izdaje izvirnika izšla v nemškem prevodu, v sozaložništvu, tako, kot že prej slovenska izdaja, s Celjsko in goriško Mohorjevo. 

Prestavitev knjige Po razpadu skupne države: Slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita.Sedijo od leve proti desni: dr. Andrej Rahten, dr. Marija Wakounig in direktor državnega arhiva na Dunaju, Helmut Wohnout. FOTO: Primož Jerman 

Monografija je izšla v zbirki Studia diplomatica slovenica. Knjiga, ki je prejela stanovsko nagrado Klio, je bila v izvirniku objavljena ob stoti obletnici koroškega plebiscita. Nemški prevod prihaja na knjižne police v letu rudolfa Maistra, ki je tudi eden glavnih akterjev v knjigi. V njen najdemo zelo zanimive podatke tega turbulentnega obdobja. Avtor je med preučevanjem virov namreč naletel na različne družinske zgodbe in preučil veliko novih virov o diplomaciji in njenem zakulisju. O knjigi sta v pogovoru z dr. Marijo Wakounig govorila avtor Rahten ter direktor državnega arhiva na Dunaju, Helmut Wohnout.

Andrej Rahten pred svojo knjigo vnemškem prevodu izpostavljeno na skupni sejemski stojnici. FOTO: Primož Jerman 

Direktor Celovške Mohorjeve, Franz Kelih je zadovoljen s potekom sejma in obiskom, ki je zelo dober tudi na obeh njihovih dogodkih, «organizacija je odlična, sejem, kot tak je nekoliko drugačen od lanskega, je nekaj več prostora in so založbe boljše predstavljene. Med stojnicami je na štirih odrih odličen dodaten program, kjer se odvijajo zelo zanimive prireditve z avtorji iz vsega sveta. V tem sklopu smo imeli tudi mi dve predstavitvi; v četrtek knjigo Muta štirimi od Egemačnika, ki je bila zelo dobro obiskana, odlično vodena od te voditeljice in tudi s strani avtorice zelo dobro predstavljena. Na koncu celo malo čustveno, kot je primerno za to temo.

Andrej Rahten, Manica Ferenc, Franc Kelih, pred izpostavljenima knjigama Celovšle mohorjeve. FOTO: Primož Jermen 

V petek smo imeli predstavitev knjige dr. Andreja Rahtena. Sodeloval je direktor avstrijskega državnega arhiva, dr. Helmut Wohnout, vodila jo je priznana zgodovinarka in koroška Slovenka, dr. Marija Wakounig. Predstavitev je pritegnila izjemno pozornost obiskovalce knjižnega sejma, ki so napolnili predstavitveni prostor.«

Na vprašanje, kako pomembna je prisotnost Slovencev na tem dunajskem sejmu je Kelih odgovoril, »mislim, da zelo. Sploh v tem času je pomembno, da se vidimo, kot skupen kulturni prostor, da se tudi Slovenci izpostavimo, smo zastopani, kolikor se da. Prostor knjižnega sejma je ne nazadnje enkratna priložnost za javne nastope na Dunaju. Mi že vrsto leto sodelujemo tudi z Nukom in jim namenimo prostor na svoji stojnici, kjer lahko izpostavijo svoje publikacije.« 

Knjiga Po razpadu skupne države je na sejmu zbudila veliko pozornost. Po predstavitvi smo se na sejemskem prostoru pogovarjali z njenim avtorjem Andrejem Rahtenom.

Gospod Rahten, knjiga, ki ste jo danes z velikim odzivom predstavili na knjižnem sejmu, je pred dvema letoma izšla v slovenskem jeziku, kjer je razprodana.

Ja, res je, ta knjiga je razprodana, kar je za avtorje velik kompliment, za založbo pa seveda nek nov izziv. Zelo sem vesel, da je prišlo potem do te pobude, da se knjiga, ki je sicer izvorno izšla ob stoti obletnici koroškega plebiscita, sedaj vendarle približa tudi nemško govorečemu bralstvu s prevodom. Tako da sem z veseljem sprejel pobudo, da se knjigo prevede. Vsi skupaj se zavedamo, da je tak projekt seveda namenjen predvsem temu, da se ovrednotijo viri, ki so zanimivi tako za slovensko govorečo publiko, kot tudi nemško govorečo publiko. S tega vidika mislim, da je knjiga ta cilj dosegla, bomo pa seveda v naslednjih mesecih tudi videli, kakšen bo odziv v strokovni javnosti. Želim si ene lepe, bi rekel, konstruktivne debate o tematiki, ki je sicer že bila večkrat obdelana. Tisto, kar vedno znova poudarjam, je, da ta knjiga prinaša celovit vpogled. S tega vidika bi predlagal, seveda vsem tistim, ki želijo vedeti malce več o tem vprašanju, da jo vzamejo v roke.

Kako ste zadovoljni z odzivi na slovensko izdajo?

V Sloveniji je dosegla, poleg tega, da je razprodana neko debato. Ker je izšla ravno na stoto obletnico koroškega plebiscita, je bila tudi bolj sprejeta med bralstvom in lahko povem, da se je potem ravno na podlagi nekaterih tekstov v knjigi sprožila debata. En primer: v tej knjigi opisujem pobudo za mariborski plebiscit, ki je bila sicer zgodba na pariški mirovni konferenci, je pa bila vedno v senci koroškega plebiscita. Iz tega vidika se mi je zdelo potem pomembno, da izkoristimo to obletnico, da nekatere še manj znane vidike dogajanja na Pariški mirovni konferenci predstavimo širšemu bralstvu. Mislim, da je prav, da sedaj v prevodu to debato razširimo tudi med nemško govoreče bralstvo.

Gotovo je kakšna tema, kjer pričakujete odziv na avstrijski strani?

Vedeti moramo, da bodo vedno interpretacije. Cilj te knjige ni, da bi sedaj enkrat za vselej zaključila z različnimi interpretacijami. Tisto, kar sem si želel je, da se resnično na enem mestu ovrednotijo tako viri, ki se nahajajo v Avstriji, govorim predvsem o Avstrijskem državnem arhivu in Koroškem deželnem arhivu, kot tudi viri, ki jih tukaj slovenska leksikografija že dolgo pozna v različnih arhivih, od Pokrajinskega arhiva v Mariboru do seveda Arhiva Republike Slovenije, kjer poskušamo najti neko sintezo. Tu in tam se med temi dokumenti v sicer znanih fondih, kot je recimo nekdanji fond Inštituta za narodnostna vprašanja, ki je zdaj v Arhivu Republike Slovenije, se najdejo celo dokumenti, ki še niso bili ovrednoteni. Naj povem, da sem našel zanimivo pismo enega primorskega begunca, Josipa Vidmarja. V njem se je obrnil na ljubljansko komisijo za pariško konferenco in predlagal, da bi Slovenija samostojno nastopila na nje in ne kot del jugoslovanske delegacije. To pismo doslej sploh ni bilo vključeno v naše raziskave. Kar nekaj takšnih drobcev se najde tudi v slovenskih arhivih in zato je to je bil moj cilj, da resnično na enem mestu zberemo številne vire, ki govorijo o tem res prelomnem dogodku oziroma dogajanju naše zgodovine.

Tu se tudi vidi prednost poznavanja jezika, najbrž en nemški zgodovinar težko bere slovenske vire, iz čisto preprostega razloga, ker ne zna slovensko.

Problem znanja jezika je seveda prisoten, tudi pri anglosaksonskih avtorjih, ki jim je vseeno bližja nemščina, zato večkrat lahko beremo študije, ki so sicer seriozne, resne, ampak jim manjka še tista pika na i in ta pika na i so slovenski viri. Zato se mi zdi pomembno, da sedaj mi prevzamemo pobudo in prevajamo slovenska dela v svetovne jezike. S tem bomo po mojem mnenju omogočili tudi neko še bolj živahno razpravo.

Kaj je po vaše bistveno v tej monografiji, kaj bi izpostavili?

Kar se meni zdi pomembno, je, da smo v knjigi zaobjeli dve dimenziji, ki sta doslej sobivali ločeno. Na eni strani smo imeli razprave o delovanju generala Maistra in njegovih akcijah, da tako rečem, poleg tiste mariborske tudi kasneje na Koroškem in na drugi strani, smo imeli veliko študij o koroškem plebiscitu. Tisto, kar sem želel in je novo tudi za nemško govorno področje, da pod naslovom razpada nekdanje skupne države zaobjamemo vsa ta konfliktna področja. Zato je tudi podnaslov nemškega prevoda knjige Konfliktna področja slovensko avstrijskih odnosov v prelomnem obdobju 19, 18, 1920. Ker gledamo na vso to problematiko kot neko celoto, pri čemer seveda ne gre samo za neko dogajanje na terenu, ne za neke vojaške akcije, ampak gre tudi za tisto diplomatsko, kuloarsko odločanje v ozadju, kar je bil namen te knjige. Upam, da je ravno ta pristop tisto, kar bo tudi zainteresirano nemško govoreče bralstvo zanimivo.