Odgovorni urednik časopisa Novi glas Jurij Paljk

Reforma videmske nadškofije je povzročila veliko negodovanja med slovenskimi verniki in duhovniki v Beneški Sloveniji. Spremembe je v uvodniku časopisa Novi glas podrobno opisal odgovorni urednik Jurij Paljk, ki opozarja, da reforma ne upošteva raznolike specifike videmske nadškofije, ki sega od Jadrana do Alp, v njej pa se prepletajo različna kulturna in jezikovna izročila. Med njimi seveda tudi slovenska kultura in jezik.

Msgr. Marino Qualizza meni, da »z reformo Cerkev ne bo več seme, ki bi bilo vsajeno v našo domačo zemljo in iz katere bi vzklilo to, kar je značilno za nas«. Dodal je, da je največja pomanjkljivost reforme v tem, da ni vzela v poštev smernic II. Vatikanskega koncila, posebej tistih, ki so zgoščene v drugem poglavju in v katerih je govor o Božjem narodu. »Ta reforma ne spoštuje tega vidika in ne spoštuje zgodovine nadškofije, ki sloni na oglejskem patriarhatu, na oglejskem etosu.«


Reforma, ki predvideva zmanjšanje števila dekanij in združevanje župnij, naj bi bila potrebna zaradi zmanjševanja števila duhovnikov. Zasnoval jo je nadškof Andrea Bruno Mazzocato, veljati pa začne prvega septembra.

Z reformo se bo število dekanij zmanjšalo z zdajšnjih 24 na le 8, župnije pa se bodo združile v 56 pastoralnih zvez. Območje je ogromno, sega, vsebuje predvsem Vzroke reforme gre iskati v pomanjkanju duhovnikov, trdijo vrhovi nadškofije. Preustroj krajevne Cerkve je zgolj teoretične narave, ki pa nikakor ne upošteva.

»Reforma pa bo takole preuredila ozemeljsko organizacijo slovenskih župnij in dekanatov: župnije Nadiških dolin bodo uvrščene v enotno pastoralno zvezo v sklopu čedajskega dekanata, ki bo zaobjemal še župnije nekdanje rožaške foranije. Špetrska dekanija, edina popolnoma slovenska, bo tako po 105 letih izginila, kar je razburilo slovenske vernike. Terske doline bodo postale del dekanije s sedežem v Čenti, župnije v Kanalski dolini in Reziji pa bodo postale sestavni del nove ogromne dekanije Tolmeč, ki zaobjema celotno Karnijo,« je razložil Jurij Paljk.

»Uredništvo petnajstnevnika Dom, člani Združenja Evgen Blankin in Društva don Mario Černet so videmskemu nadškofu poslali dokument, v katerem so predlagali, naj preustroj upošteva teritorialno specifiko slovenskih skupnosti na Videmskem, a nadškofija tega dokumenta ni upoštevala.«

Celoten uvodnik, ki je bil objavljen v časopisu Novi glas objavljamo spodaj.

Spremembe v videmski nadškofiji burijo duhove

V Italiji in tudi pri nas se Cerkev prilagaja sedanjemu času, predvsem pa se prilagaja dejstvu, da je tudi v Italiji vse manj duhovnikov, zato so potrebne posodobitve ureditve cerkvenih občestev, o čemer smo že pisali.

Na Videmskem pa je prišlo do korenitih sprememb, ki so povzročile predvsem veliko negodovanje med slovenskimi verniki in duhovniki v Beneški Sloveniji. Msgr. Marino Qualizza je jasen: “Z reformo Cerkev ne bo več seme, ki bi bilo vsajeno v našo domačo zemljo in iz katere bi vzklilo to, kar je značilno za nas”.

Prvega septembra bo namreč stopila v veljavo pokrajinska reforma videmske nadškofije, ki bo korenito spremenila dosedanji ustroj dekanij in župnij. Reformo je zasnoval nadškof msgr. Andrea Bruno Mazzocato, ki je doma iz bližnjega Veneta. Ta predvideva krčenje števila dekanij od zdajšnjih 24 na 8, župnije pa želi združiti v 56 pastoralnih zvez. Območje videmske nadškofije je ogromno, sega od Jadrana do Alp, vsebuje predvsem različna kulturna in jezikovna izročila. To pisano sliko sestavljajo italijanščina, furlanščina, nemščina in seveda slovenščina. Vzroke reforme gre iskati v pomanjkanju duhovnikov, trdijo vrhovi nadškofije. Preustroj krajevne Cerkve je zgolj teoretične narave, ki pa nikakor ne upošteva raznolike specifike območja.



Reforma pa bo takole preuredila ozemeljsko organizacijo slovenskih župnij in dekanatov: župnije Nadiških dolin bodo uvrščene v enotno pastoralno zvezo v sklopu čedajskega dekanata, ki bo zaobjemal še župnije nekdanje rožaške foranije. Špetrska dekanija, edina popolnoma slovenska, bo tako po 105 letih izginila, kar je razburilo slovenske vernike. Terske doline bodo postale del dekanije s sedežem v Čenti, župnije v Kanalski dolini in Reziji pa bodo postale sestavni del nove ogromne dekanije Tolmeč, ki zaobjema celotno Karnijo.
Preustroj je naletel na številne kritike s strani slovenskih duhovnikov in predstavnikov civilne družbe. Po njihovem mnenju preustroj nikakor ne upošteva jezikovnega pluralizma nadžupnije. Uredništvo petnajstnevnika Dom, člani Združenja Evgen Blankin in Društva don Mario Černet so videmskemu nadškofu poslali dokument, v katerem so predlagali, naj preustroj upošteva teritorialno specifiko slovenskih skupnosti na Videmskem, a nadškofija tega dokumenta ni upoštevala.

Msgr. Marino Qualizza, globok poznavalec razmer slovenskih vernikov na Videmskem, je glede preustroja pesimističen. Mnenja je, da je največja pomanjkljivost reforme v tem, da ni vzela v poštev smernic II. Vatikanskega koncila, posebej tistih, ki so zgoščene v drugem poglavju in v katerih je govor o Božjem narodu.

“Sam papež Frančišek, izhajajoč iz teh smernic, trdi, da mora Cerkev pokazati svoj obraz. Cerkev sestavljajo škofje, duhovniki in verniki. Vsi ti sestavljajo Božje ljudstvo. Ta reforma ne spoštuje tega vidika in ne spoštuje zgodovine nadškofije, ki sloni na oglejskem patriarhatu, na oglejskem etosu”, je povedal msgr. Marino Qualizza, ki je še zlasti kritičen do samega nadškofa Mazzocata in njegovega samovoljnega upravljanja: “Gre za vrhovno reformo, ki sloni na klerikalnem tolmačenju pastoralnih vzvodov. Vsa mnenja, ki smo jih izrekli, vsi naši predlogi so žal ostali na papirju, saj jih škof sploh ni upošteval. Izdelal je reformo, ki je splošnega značaja. Lahko bi veljala v kateri koli drugi župniji v južni Italiji, v Franciji, Južni Ameriki. Ni preustroj, ki bi upošteval dediščino in raznolikosti našega območja. Na tak način Cerkev ne bo več seme, ki bi bilo vsajeno v našo domačo zemljo in iz katerega bi vzklilo to, kar je značilno za nas”.

Msgr. Qualizza je svoj nedavni uvodnik v časopisu Dom končal s pomenljivim stavkom, ki je dejansko sinteza kritik in prizadevanj slovenskih duhovnikov in vernikov. Zapisal je: ‘Udejanjanje evangelija se ne more omejevati zgolj na pobožno predanost’. Vera je zanj življenje, ki se udejanja v Cerkvi in posebno izven nje.

S težavo zapišemo, a bomo, ker smo to dolžni storiti: msgr. Mazzocato ni razumel pomena furlanske in slovenske krajevne Cerkve, nima torej razumevajočega odnosa do narodnih manjšin. In to je prišlo do izraza tudi pri reformi krajevne Cerkve. Da je to slabo, ni potrebno posebej poudarjati, saj nas je vernikov vse manj, vseh, tudi Furlanov in Slovencev seveda.