Založba ZRC je izdala knjige Marka Snoja po jeziku Marka Pohlina, Borisa Golca o rodbini Čop iz dvorca Podšentjur in o arheologiji Mosta na Soči.



Marko Pohlin Vir: Wikipedia


Slovar Pohlinovega jezika

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša je izdal Slovar Pohlinovega jezika. Na osnovi njegovih jezikoslovnih del, ki ga je napisal jezikoslovec Marko Snoj.

Slovar prinaša prikaz in razlago besedja, ki ga je naš prvi narodni buditelj Marko Pohlin (1735–1801) prikazal ali uporabil v svojih jezikoslovnih delih. To so Tu malu besedishe treh jeſikov (1781), ki je prvi natisnjen slovar s slovenščino na prvem mestu,

Glossarium Slavicum (1792), ki je prvi natisnjen (predznanstveni) etimološki slovar kakega slovanskega jezika, prva izdaja slovnice Kraynska grammatika (1768) in štiri izdaje učbenika Abecedika (1765, 1789, 1794 in 1798).

Slovar obsega 13.433 slovarskih sestavkov, in sicer 12.229 polnih (356 lastnoimenskih), med katerimi je 11.774 enobesednih in 455 dvo- ali večbesednih, ter 1204 kazalčnih. V prvem dodatku so besede razvrščene glede na izbrane besednovrstne podkategorije, v drugem pa v pomenska polja.

Pohlinovo jezikoslovno delo je imelo sicer precejšen, a po svoji vrednosti vendarle premajhen vpliv na poenotenje in standardizacijo slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Če bi Pohlinovi sodobniki in njihovi nasledniki cenili njegovo delo po dejanski vrednosti, bi danes kavču rekli leníšče, šefici poročníca, indijskim oređkom epâtke, sinovi hčerki pa sȋnkinja.

Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu

Boris Golec je napisal novo knjigo z naslovom Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu in podnaslovom Od nenavadnega nastanka do desetih rodov rodbine Čop. V zbirki Thesaurus memoriae Dissertationes sta jo izdala Zgodovinski inštitut Milka Kosa in Založba ZRC.

Avtor v njej izrisuje zgodovino dvorca Podšentjur v zasavskem Podkumu do danes. Med podšentjurskimi graščaki pripada posebno mesto rodbini Čop, ki je dvorec kupila leta 1748, od zemljiške odveze leta 1848 pa kontinuirano kmetuje na nekdanji dominikalni posesti.

Prva posebnost Podšentjurja je dolgotrajno lastništvo Čopovega rodu, saj so Čopi danes na Slovenskem najstarejša od samo dveh rodbin graščakov neplemiškega izvora, ki se lahko pohvalita, da sežejo njune korenine še v čas pred prelomnim letom 1848.

Druga posebnost je nastanek dvorca, ki se je razvil v drugi polovici 16. stoletja iz posesti kmetov Zavrlov. Ti so se v dveh ali treh generacijah povzpeli od navadnih podložnikov do zemljiških gospodov, zadnja predstavnica te rodbine pa se je celo poročila s plemičem.

Končno ne gre prezreti tretje posebnosti, dejstva, da sta v 20. stoletju potonila v pozabo tako ime dvorca kot sploh spomin na Čopovo hišo kot nekdanji dvorec ter na Čope kot graščake in zemljiške gospode.



Most na Soči iz zraka Foto: Andrej Praznik


Most na Soči: arheološke raziskave v letih 2000–2016

Inštitut za arheologijo in Založba ZRC sta izdala knjigo arheologa Miha Mlinarja Most na Soči. Arheološke raziskave v letih 2000–2016 na levem bregu Idrijce.

Most na Soči je ključno in najbolje raziskano arheološko najdišče v Zgornjem Posočju. Njegovo bogato preteklost že več kot poldrugo stoletje razkrivajo naključna odkritja in strokovna izkopavanja tako naselbinskih ostankov iz bronaste, železne in rimske dobe kot tudi pripadajočih grobišč.

V knjigi so predstavljena novejša odkritja na levem bregu Idrijce, kjer je že od konca 19. stoletja znano obsežno grobišče iz železne dobe. Na njegovem severnem obrobju je bilo z izkopavanji Tolminskega muzeja v letih 2000–2016 na treh lokacijah – Pucarjev rob, Repelc in Lipičarjev vrt – odkritih skupaj 88 grobov. Največ jih je iz železne dobe, vmes je bilo tudi ducat grobov iz rimske dobe in en iz zgodnjega srednjega veka.

V njihovi neposredni bližini so bili odkriti še sočasna žganinska jama in kamnit zidec, pod njimi pa naselbinski ostanki iz pozne bronaste dobe.


Most na Soči, pogled z juga. Foto: Ivo Žajdela