Ena izmed pomembnejših vlog, ki jo imajo duhovniki, je tudi vzgojno poslanstvo. Med Slovenci je na tem področju zagotovo eden najpomembnejših Anton Martin Slomšek (1800–1862), ki se je v svoji vlogi duhovnika in škofa zelo zavzemal za vzgojo otrok in mladine.

Njegova knjiga Blaže in Nežica v nedeljski šoli ne predstavlja le vsestranskega učbenika, ampak opozarja hkrati, kako pomembno je, da ob pridobivanju znanja učitelji in starši ne zanemarijo vzgojnega poslanstva. To pa še zdaleč ni edino Slomškovo pisanje, ki je namenjeno vzgojnim problemom. Vodilna Slomškova misel je, da je treba v mladih prebujati zdravo versko in narodno zavest.

Slomškovo berilo

Slomškovo berilo je knjiga, ki želi približati slovenskemu bralcu nekaj »drobtinic« iz bogate zapuščine tega vélikega Slovenca.

Urednika knjige Vinko Škafar in Jakob Emeršič, ki sta skrbno izbrala Slomškove misli o različnih področjih človekovega življenja, v uvodu knjige takole zapišeta: »Slomšek je zapustil neizbrisen pečat vsemu slovenskemu ljudstvu, predvsem pa je s svojo svetostjo zaznamoval Cerkev na Slovenskem. Bil je skrben opazovalec, ki je videl in občutil vse probleme razbijanja ali dviganja družinskega življenja in se je često vračal k tej tematiki. To je zlasti očitno ob njegovih mislih o šoli in vzgoji in brez pretiravanja lahko rečemo, da je bil Slomšek kot evangeljski mož eden naših največjih šolnikov in vzgojiteljev.«

Nato dodajata še, da »Slomšek ni bil samo reformator slovenske šole, marveč pravi ljudski pedagog«. V množici priročnikov ter bolj ali manj uporabnih vzgojnih nasvetov prevečkrat pozabljamo na tega našega rojaka, ki zdaj že gotovo uživa večnost pri Bogu. Prosimo ga, naj nam pomaga pri vzgoji – ne samo otrok, ampak tudi nas, odraslih.


Foto: Pexels.

Slomšek svetuje učiteljem

Anton Martin Slomšek takole svetuje učiteljem: »Šolski učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, ako je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil; kaj pomaga glava prebrisana, srce pa hudobno in robasto!«
In spet drugje pravi: »Skrbi, da bo tvoja šola za življenje, ne pa za šolsko klop. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce.«

Zakaj sveta vera v naših šolah umira?

Pomenljivo je tudi poglavje z naslovom Zakaj sveta vera v naših šolah umira? Slomšek odgovarja: »Svoje dni so ljudje malo znali, pa so Boga bolj spoznali in častili ko zdaj. Zakaj? Zato ker sedanji kristjani krščanski nauk le v glavi imajo, v srcu pa ne. Glava je polna vednosti, srce pa čednosti prazno. Ako se glava česar svetega nauči, se ima tudi srce oživiti. Je srce mrzlo za božje reči, govori jezik prazne besede, naj si bojo še tako lepe in svete; od srca ne pridejo, tudi k srcu ne gredo. Krščanski nauk, ki iz glave le do grla pride, vere ne oživi.«

Slomšek spodbuja prav vse – starše, učitelje, katehete, botre – da vere, ki smo jo prejeli, ne skrivamo, pač pa jo z jasnim zgledom delimo naprej med mlade. Spodbuja nas, naj bomo ogenj – ne led!

»Krščanske nauke lahko vsakdo daje, kdor jih zna; ali učence za božje reči le tisti obudi, ki ima svoje srce vneto božje ljubezni. Takih mater in očetov pa močno pogrešamo, takih učiteljev premalo imamo. Hočeš otroke za sveto vero oživiti, moraš tudi ti za sveto vero goreti; saj se iz ledu ogenj ne ukreše.«


Preberite še:
- Don Bosko: Ljubeznivi vzgojitelj
- Moj otrok je mnogo več, kot o njem povedo ocene