Ker so državo hermetično zaprli s kar dvojno »železno zaveso« na mejah, na zahodu in nato še na vzhodu, so začeli iskati poti, kako priti do denarja, po možnosti do deviz. Ilegalno so začeli v tujini ustanavljati podjetja, prek katerih so prekupčevali najprej s cigaretami, nato pa še z drugimi izdelki. Vse je strogo tajno organizirala UDV, to je Uprava državne varnosti, splošno znana kot Udba. Začetnik je bil Niko Kavčič, med vojno vosovec, po vojni oznovec in udbovec. Mreža se je z leti širila, vse pa je ves čas vodila Udba. Ekonomist in publicist dr. Rado Pezdir je pred kratkim izdal knjigo Vzporedni mehanizem globoke države, ki to opisuje. Obsega 624 strani, je plod večletnega raziskovanja, v njej pa je avtor predstavil t. i. vzporedni mehanizem, to je skrivno organiziranje gospodarstva in financ s pomočjo podjetij v tujini, ki so delovala mimo oziroma vzporedno z uradnimi podjetji in ustanovami. Iz pogovora z dr. Radom Pezdirjem smo izbrali nekaj vprašanj, celoten intervju pa preberite v decembrskem Slovenskem času (priloga Družine št. 50).

Povojni komunistični režim je bil totalitaren. Zakaj je poleg legalnega potreboval še tajni vzporedni udbovski sistem »ekonomije«?

Najprej zaradi tega, ker je v svoji totalitarni histeriji izbrisal ves kapital in vse podjetnike, potem pa je ugotovil, da kapital ni zlo, ampak osnovno sredstvo, da proizvodnja sploh obstaja. Potem ko so se že naučili podtalnega kapitalističnega poslovanja, pa zato, da so iz t. i. družbenih sredstev ustvarjali premoženje za zaščito partijskih interesov. Na koncu seveda še zato, da si omogočijo lagoden kapitalski prehod v tranziciji in s tem ohranijo moč in vpliv. Ob vsem tem pa je, vsaj meni osebno, popolnoma nedojemljiva psihološka transformacija udbovcev. Samo pomislite: čez dan preganjajo vse, kar vsaj malo spominja na kapitalizem, divje nacionalizirajo tudi najmanjše obrtne obrate in mikro trgovinice, podjetnike zapirajo, celo streljajo, ob večernih urah pa postanejo kapitalisti. Zapiski ekonomskega oddelka UDV /Uprave državne varnosti/ se namreč berejo povsem enako kot seje upravnih odborov kapitalističnih multinacionalk. Na psihologijo se ne spoznam, ampak dvomim, da bi psihologi takšno dvojnost v obnašanju lahko označili kot nekaj normalnega.

Samo pomislite: čez dan preganjajo vse, kar vsaj malo spominja na kapitalizem, divje nacionalizirajo tudi najmanjše obrtne obrate in mikro trgovinice, podjetnike zapirajo, celo streljajo, ob večernih urah pa postanejo kapitalisti.

Čisto konkretno je bilo tako: partija je hotela na Tržaškem in Goriškem ustanoviti državo v državi in to financirati z nekakšnim persistentnim finančnim mehanizmom, ki bi bil kar se da skrit. To se je zelo kmalu izpridilo, saj so se posli razlili na vsa druga področja, ki so imela bore malo opraviti z zaščito (rdečega dela) slovenske manjšine v Italiji. To vemo tudi iz ekonomskih poročil UDV, saj so bili pri švicarskih bankah odprti računi, ki so označevali motiv odprtja, denimo PP – politične potrebe.

Potem ko je režim z Upravo državne varnosti (UDV, Udba) z množičnimi kršitvami človekovih pravic, z zločini brez primere utrdil svojo oblast, je Udbo poslal na novo področje, na tihotapljenje. Zakaj?

Ker so izničili kapital, ki se je v Sloveniji akumuliral stoletja, jim ni preostalo prav nič drugega kot to, da ustvarijo novega s pomočjo tihotapljenja. To vsekakor izkazuje norost nekega sistema. Ideologija, ki se zateka h kriminalu zato, da proizvodnja in menjava sploh obstajata, je vsekakor bolesten in iracionalen delirij. Že nekaj časa so v javnem prostoru žive argumentacije, ki slavijo Nika Kavčiča in UDV kot pretkane ustanovitelje slovenskih podjetij, denimo Luke Koper in Droge Portorož. To naj bi državno tihotapljenje in kriminalne inklinacije povojne oblasti oprostilo pečanja s kriminalci, saj naj bi sredstva šla v plemenite namene ustanavljanja podjetij. Ampak če smo realni, je tak argument nor, kajti, ali je smiselna ali nora oblast, ki zradira kapital do te mere, da se mora zateči h kriminalnemu podzemlju, da pridobi kapital?! Mislim, da bi nas moralo biti tega globoko sram, saj očitno povojna Slovenija v tem pogledu ni bila nič drugega kot ena velika kriminalna Tortuga.

Ideologija, ki se zateka h kriminalu zato, da proizvodnja in menjava sploh obstajata, je vsekakor bolesten in iracionalen delirij.

Kdo je bil Niko Kavčič, iniciator in koordinator udbovskega gospodarstva?

Kavčič je bil predvsem vse življenje po mentaliteti tajni policaj komunistične partije, spletkar, nagnjen k dvojnim igram, in človek, ki je brez posebnih zadržkov uničeval ljudi okoli sebe. Vosovec, ki je kot oznovec prišel iz gozda leta 1945, pa je imel tudi to lastnost, da je znal ustvariti ekipo, ki je znala izjemno dobro kombinirati obveščevalno delo in kompleksne finančne transakcije, kar je bilo ključno za vzpostavitev vzporednega mehanizma. Po drugi strani pa je treba omeniti nekaj zelo velikih napak, ki jih je v vlogi udbovca napravil Kavčič. Ko je v Liechtensteinu leta 1951 inkorporiral prvo slovensko off-shore podjetje Colcommerce, je za solastnika sprejel švicarskega tihotapca cigaret, ki je bil istočasno na zvezi z vzhodnonemškim Stasijem. Potem ko je že bil direktor Ljubljanske banke, je zlorabil sredstva te banke za ustanovitev svojega podjetja v Švici in z njim nameraval na banki (torej pri sebi) najeti kredit za investicijo v turistične kapacitete v Dubrovniku. Ne nazadnje je veliki komunistični obveščevalec naredil dobesedno fatalno napako, ko je želel svoje zapiske pretvoriti v digitalni zapis in jih je dajal naokoli v prepis. Zadnja leta se je namreč javilo kar nekaj ljudi, ki so delali te prepise, in so mi izročali kopije, tako je Kavčičev osebni arhiv »pobegnil« in posledično mi je bilo omogočeno odkriti in dokazati veliko več, kot sem si sploh mislil, da je mogoče.

Tudi Ivan Maček - Matija, »vrhovni vodja« medvojnega in povojnega nasilja in siva eminenca Udbe, je po vojni sodeloval pri tej udbovski »ekonomiji«. Kako?

Ko se je UDV po Londonskem sporazumu umaknila iz neposrednega upravljanja s podjetji, je bilo celotno premoženje, naloženo v liechtensteinskemu podjetju Colcommerce, preneseno na drugo liechtensteinsko podjetje Comexim, ki je bilo v domeni Ivana Mačka - Matije. Precejšnje presenečenje je bilo, ko sem ugotovil, da je to podjetje obstajalo še potem, ko je padel berlinski zid in ko se je Slovenija osamosvojila. Si predstavljate: v zgodnjih devetdesetih je partijsko podjetje iz vzporednega mehanizma, ki ga je upravljal Maček, še kar obstajalo! Neke ekstenzije poslov v obliki podjetij, ki so poslovale z Mačkovim Comeximom, pa so živele praktično do nedavnega. Mislim, da mi je uspelo dovolj dobro rekonstruirati te Mačkove finančne konstrukcije, da bo v Sloveniji prvič mogoče brati in debatirati tudi o tem. Zanimivo je, da sem našel tudi dokumentacijo, iz katere je izpričano, kako je ta denar iz Švice preko Avstrije prihajal v Slovenijo in na Tržaško. Žal vloga Mačka še vedno ni razsvetljena do te mere, kot bi si želel. Upam pa, da bodo nekoč najdeni tudi takšni dokumenti, ki bi mi omogočili tovrstno rekonstrukcijo, škoda bi bilo, da tega ne bi analizirali in vstavili v slovensko zgodovino.

Si predstavljate: v zgodnjih devetdesetih je partijsko podjetje iz vzporednega mehanizma, ki ga je upravljal Maček, še kar obstajalo!

Pri tej udbovski »ekonomiji« je vse osupljivo, tako kot je nasploh osupljiva množica represivnih metod, ki jih je komunistični režim z Udbo uporabljal pri utrjevanju oblasti. Tako je neverjetno, kako so ti akterji preživeli demokratizacijo in nadaljevali v tranziciji. Samo zato, ker so imeli položaje, ker so vse obvladovali, ker so sledili le vonju denarja?

In seveda zato, ker so imeli vzpostavljen vzporedni mehanizem, ki je bil izjemno zakrit. Pa ne pozabite, ta vzporedni mehanizem je vseboval celo banko v Zürichu in celo paleto podjetij po davčnih oazah. Ni malo bivših udbovcev in starih partijcev, ki so čez noč začeli obvladovati mehanizem kapitalizma, poslovna omrežja in imeli poln žep kapitala neznanega izvora, ali pa so jih zalili krediti iz bančnega sistema. Mislim pa, da je precej neverjetno, kako silen apetit po moči ter denarju so imeli in tudi še imajo ljudje, ki predavajo o enakosti, pravičnosti in socialni solidarnosti.

Precej neverjetno je, kako silen apetit po moči ter denarju so imeli in tudi še imajo ljudje, ki predavajo o enakosti, pravičnosti in socialni solidarnosti.

Kako bi udbovsko »ekonomijo« oziroma vzporedni mehanizem ovrednotili? Podoben je mafiji, čeprav ta nikoli ni ubijala tako na debelo kot komunisti z Udbo. 

Gre za organizirano kriminalno združbo. Sistem je potekal mimo formalnih pravil, netransparentno, prikrito in na koncu se je vse to silno »družbeno« premoženje znašlo v rokah vplivnih posameznikov. To je seveda strukturna značilnost kriminalnega podzemlja in nikakor normalne družbene strukture. Zdi se mi pomembno dodati še naslednje: stran, ki je bila potopljena v vzporednem mehanizmu, pogosto trdi, da je bil to način poslovanja, ki je omogočil slovensko osamosvojitev. To tezo sem zelo dolgo poskušal preveriti in na koncu se je izkazalo, da dokumentacije, ki bi to potrjevala, enostavno ni bilo mogoče najti. Šlo je torej za čisti kriminal.

Pričujoči prispevek je bil objavljen v decembrski številki priloge Slovenski čas. Tudi spletne bralce vabimo, da takšne za pluralnost medijske pokrajine nepogrešljive objave podprejo z naročilom Družine.