Nerazumevanje, nepodpora in žalitve pri projektu v cerkvenem okolju so Anico pripeljali na rob bolezni in zamajali njeno podobo Boga. Njeno pričevanje je bilo objavljeno v aprilski številki revije Božje okolje 2/2014: Kako daleč odpustiti?

Dogodki, ki so se vrstili v daljšem časovnem razdobju in zame niso bili spodbudni, so se zgostili v drugi polovici leta 2009. Moje telesno in duševno počutje se je slabšalo, zmanjkovalo mi je moči za delo na projektu, ki smo ga dolga leta zelo uspešno opravljali pretežno prostovoljci in se je odvijal v cerkvenem okolju. Bremenili sta me odgovornost za nedokončano delo in ponavljajoča se utrujenost, najbolj pa me je prizadelo nerazumevanje in nepodpora pri nadrejenem in zunanji sodelavki. V odnosih je prihajalo do napetosti. Čutila sem se zelo prizadeta, užaljena, nerazumljena. Šlo je čez rob, izgorela sem in skoraj resno zbolela.

Obsojanje žaljivcev
Delo na projektu je ves čas dajalo zelo dobre sadove. V teh sadovih sem prepoznavala božjo voljo, ki je blagoslavljala naše delo. Ko se je zalomilo, se je dotedanja podoba Boga v meni zamajala. Pojavljali so se dvomi in vprašanja brez odgovorov, v meni se je naseljeval nemir in žalost, obsojanje žalivcev. Podpora osebne zdravnice in najbližjih ter redno molitveno in zakramentalno življenje so mi počasi vračali moči in umirjali bolezen. Kljub vsej tej pomoči pa se moje srce ni moglo umiriti, spomini na prizadetost so bili močno ranjeni.

Gospod je videl mojo stisko, vedel je, da potrebujem Njegovo globoko ozdravljenje in odpuščanje. Počasi mi je odkrival svoj načrt: najprej prek misijona novembra 2009, ko sem po katehezah misijonarja in sveti spovedi začela globlje spoznavati in se zavedati, da me Bog ljubi. V srcu sem čutila vedno več veselja in upanja. Gospod je svoje ozdravljajoče in odrešenjsko delo v mojem življenju nadaljeval v letu 2011, ko sem se najprej udeležila vikenda, nato pa še enoletne Šole odpuščanja v Ignacijevem domu duhovnosti. Nisem imela duhovnega spremljevalca in zaradi zdravstvene krhkosti se nisem mogla udeleževati skupnih srečanj, a kljub temu se je ob koncu leta moje srce začelo umirjati, ranjeni spomini so se oddaljevali. Zato sem se v šolo vključila še naslednje leto, tokrat z duhovnim spremljevalcem, udeleževala pa sem se tudi skupnih srečanj. Ves čas sem se v molitvi priporočala bl. Janezu Pavlu II., ki je pravi vzor za popolno odpuščanje, sveti družini in drugim svetnikom.

Bolj cenim sebe
In kakšni so sadovi Ljubezni, ki me je ves čas spremljala in prečiščevala v procesu mojega odpuščanja? Odpustila sem osebama, ki sta me prizadeli, bolečih spominov ni več. V meni je več miru, potrpežljivosti, hvaležnosti, nežnosti, blagosti, blagoslavljanja, ljubezni do Boga, sebe in drugih. Laže se vživljam v drugega. Spoznala sem svoje meje, bolj se cenim in spoštujem. Priznala sem svojo globoko čustveno ranjenost, ki jo lahko ozdravlja le Jezus. Sedaj je manj samogovorov, ki ne vodijo k razrešitvi problemov. Naučila sem se (to učenje še vedno zelo potrebujem!), da vse zadeve, čutenja in misli izročam Gospodu, saj me lahko le On, ko vzame nase, kar mu izročim, osvobodi in izročeno preobraža v novo življenje. Spoznala sem, da misli in čutenja drugega (osebe, ki me je prizadela) niso moje misli in čutenja, tako se učim sprejemanja drugega v njegovi drugačnosti.

Moj odnos do Boga je sedaj globlji, zaupnejši in hvaležnejši. Ljubeči Oče mi je bližji, Jezus postaja vedno bolj moj Gospod in moj Bog – moja trdna opora v življenju. Ob novi Lepoti, ki je sedaj v mojem srcu, pa tudi jasneje prepoznavam in poimenujem zlo v svojem srcu, zlasti tisto, ki si je rado nadevalo angelska oblačila dobrote, velikodušnosti in drugih človeških vrlin.

Anica

Pričevanje je bilo objavljeno v aprilski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje 2/2014: Kako daleč odpustiti?