V januarju se pogosto zvrsti množica božičnih koncertov. Včasih se vprašam, kolikšna je prava mera, ali je mogoče s tem pretiravati? Po drugi strani pa – kako se je mogoče naveličati lepote, ko je podana na izviren način? Znana popevka pravi: »So najlepše pesmi že napisane, so se vse ljubezni že enkrat dogajale, so vse sladke sanje že obstajale. Kam usmerjena teh časov vzgoja bo srca?«

Lepota božične skrivnosti je ravno v tem, da se dogaja vedno znova, v vseh časih in okoljih. Nagovarja srce in prebuja človeka, ga kliče k Ljubezni. Ko to pišem, sem še vedno pod globokim vtisom Händlovega oratorija Mesija, ki ga je z baročnim orkestrom v Slovenski filharmoniji izvedel Komorni zbor Megaron z dirigentom Garyjem Gradenom in gostujočimi solisti.

Opazovala sem soliste na odru in občudovala njihovo izrazno moč. Vsak od njih je zasedel prostor na odru in osvojil dvorano s svojim nastopom. Zavedela sem se, kako je skladatelj vsakemu glasu – sopranu, altu, tenorju, basu in...