»Ferdo Mayer je ustvarjal dela za večnost. Njegov obsežni slikarski opus obsega na stotine olj, akvarelov, pastelov, gvašev, temper, grafik, zapustil je odlične risbe in celo kiparska dela. Slikarska zapuščina odličnih portretov in avtoportretov, krajin in interierjev, aktov in abstraktnih kompozicij čaka, da jo odkrijemo tisti, katerim je umetnik dela vse življenje namenjal – nam vsem.« Tako je slikarja na odprtju razstave v galeriji Družina v ponedeljek, 22. maja, predstavila višja kustosinja Melanija Primožič.

Kalil se je ob Stupici in Jakcu



Rodil se je leta 1927 v Mariboru. Pri triindvajsetih letih (leta 1950) je diplomiral na ljubljanski likovni akademiji in bil eden prvih povojnih diplomantov. Likovno znanje je kalil pri profesorjih Francu Miheliču, Božidarju Jakcu, Gabrielu Stupici, Mariju Preglju, Antonu G. Kosu. Po diplomi se je zaposlil kot likovni pedagog na mariborski gimnaziji, leta 1954 pa se je preselil v Kamnik in poučeval likovno vzgojo na osnovni šoli. Po upokojitvi leta 1987 se je preselil v vasico Lom pod Storžičem. Ves čas pa je Mayer ustvarjal v različnih slikarskih tehnikah in dela razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah. »Bil je umetnik, ki si je prizadeval za resnično umetnost, vse njegovo znanje je bilo neposredno vezano na odnos med človekom in naravo,« je dejala Primožičeva: »Mayerjevo življenjsko poslanstvo je bilo umetniško ustvarjanje, pošteno, odgovorno in trdno naravnano na študiozno zorenje, preverjanje in potrjevanje.«

Že na prvi večji razstavi v mariborski Umetnostni galeriji leta 1954 se je Mayer predstavil z za tisti čas nenavadno velikimi formati slik z »drznimi slikarskimi in barvnimi interpretaciji«, kot je dejal na odprtju razstave likovni kritik dr. Damir Globočnik: »Po motiviki je bil Mayerjev slikarski svet neverjetno pester, saj je s pastoznimi nanosi sorazmerno širokih, vselej tudi pretehtano razporejenih potez s čopičem in z nanašanjem barve z lopatico lahko upodabljal vedute, tihožitja, portrete in druge motive.«

Slikarske tehnike je Mayer izpopolnjeval do potankosti, mojstrsko je obvladoval forme. Njegove umetnine po ocenah likovnih kritikov »pričajo o umetnikovem željnem izrazu ustrezne uporabe barve, ognjeviti, izrazito koloristično usmerjeni perfekciji risb«.



Pretanjen kolorist

Podobno kot na primer v sakralnem slikarstvu Stane Kregar je tudi Mayer že v drugi polovici petdesetih let začel posegati po abstraktnih likovnih prvinah. Po študijskem potovanju v Pariz leta 1960, kjer se je seznanil z deli sodobnih evropskih slikarjev, pa se je odločil za »premik v abstrakcijo«. Med značilnostmi Mayerjevega slikarstva je Globočnik omenil tudi ekspresivno uporabo barv, »ki dobi vsebinski in čustven naboj zlasti pri motivih simbolnega značaja, na primer pri ženskih figurah, herlekinih, golobih in pa konjih, slikar jih je razumel kot nosilce apokaliptične in protivojne tematike. Ekspresivna uporaba barve spada med osrednje značilnosti Mayerjevega slikarskega rokopisa.« Po besedah likovnega kritika je Mayer vzpodbude tudi za simbolne kompozicije iskal v stvarnem svetu, slikarko tehniko pa je pogosto prilagajal značaju motivike. Še posebno v zrelem ustvarjalnem obdobju likovni kritiki opozarjajo na prehajanje med abstraktnim likovnim jezikom in konkretno likovno pripovedjo in iskanje njune sinteze, kar je razvidno tudi iz opusa, razstavljenega v galeriji Družina. V raznolikem Mayerjevem opusu je tudi sakralna motivika, zaznamo jo tudi na razstavi v galeriji Družina.



Ob 90. obletnici enajsta posthumna razstava

»Umetnost je vedno dialog. Najprej pogovor umetnika z resničnostjo – naj bo to resničnost zunaj njega ali resničnost v njem samem – in nato dialog umetnika z vsem tistim, kar uporabi za to, da izrazi svoje doživljanje, razmišljanje ustvarjalnost skozi umetniško stvaritev,« je ob odprtju razstave zbrane nagovoril ljubljanski nadškof Stanislav Zore ter poudaril še tretji dialog: med umetniško stvaritvijo in tistim, ki stoji pred njo in skuša razbrati, kako se je umetnik pogovarjal z resničnostjo in dojemanjem resničnosti. »Tudi razstava, ki jo nocoj odpiramo, nas vabi v ta dialog,« je dejal nadškof Zore in povabil ljubitelje umetnosti, da bi »stopili še v dialog s samim seboj – s tistim občutkom za lepo, ki je položen v vas, in naj ta občutek za lepo tudi ogled te razstave poglobi, izostri in obogati.«


Razstava ob 90. obletnici rojstva Ferda Mayerja v galeriji Družina je enajsta razstava del po njegovi smrti. V času življenja je razstavljal na skoraj tridesetih samostojnih razstavah doma in v tujini ter okoli štiridesetih skupinskih razstavah.

Foto: Jože Pavlič

Video: