Frelihova umetniška bibliografija beleži 80 samostojnih in preko 200 skupinskih razstav doma in v tujini. Med njegovimi publicističnimi dosežki velja omeniti izdajo zbornika razprav z naslovom Likovno / Vizualno iz leta 2012 in razpravo Umetniška grafika osnovnega in razširjenega polja iz leta 2018. Zaposlen je kot redni profesor za grafiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Širša javnost na Facebook profilih pa že dolgo z zanimanjem sledi njegovima iskrivima lisicama, ki premišljata in komentirata dogajanja v našem realnem in medijskem svetu (glej Č. Frelih, Lisice. Knjiga umetnika, Ljubljana, 2020). Frelihova raznolika ustvarjalnost je razlog, da smo se z njim pogovarjali o transformacijah in zagatah življenja in umetnosti v naši »post-« dobi.

(Pogovor, ki ga je pripravil Frelihov slikarski kolega dr. Jožef Muhovič, je bil prvotno objavljen v septembrski številki Družinine priloge Slovenski čas, za spletno objavo pa smo mu dodali še večje število lisičjih risb; op. ur.).

Povej, prosim, kako se je v tvoji imaginaciji rodil paradigmatični par lisic, ki nas iz dneva v dan zabava z lovom na trke med fakti in fikcijami v našem življenju? 

Dolgo sem veljal za avtorja z resnobnimi, včasih kar mračnimi likovnimi temami. Sicer pa sem še kar vesel človek, »prav v čast svojemu priimku«, je nekoč pripomnil dr. Milan Butina (Frelih, iz nem. fröhlich = vesel, veder, dobre volje; op J. M.). To neskladje sem se odločil uravnati in se začel veseliti tudi na likovni način. Lisičjim risbicam sicer rečem B-program, a sem ga likovno vseeno resno zastavil. Risane šale naj bi namreč ne bile smešne zato, ker so slabo narisane, kot mi je nekoč namignil odlični Pavlihov Bine Rogelj, marveč zato, ker pokažejo svet z izvirnega, nenavadnega zornega kota. Nisem razvil stripovske tipizacije likov in si privoščim, da sta figuri na vsaki risbi nekoliko drugače narisani, da govorita tudi v likovnem smislu vedno drugačne besede, misli. V basnih je večina živali nosilcev ene poudarjene lastnosti, le lisica ima izjemno bogat nabor takih in drugačnih vrlin. Za širino pripovedi in pestrost situacij je to nadvse prikladno.

Kje dobiš ideje za lisičji humor?

Glede idej skorajda ni težav. Sodobnost v vseh pogledih prekaša domišljijo in moja edina naloga je, da iz množine možnosti izberem kaj takega, kar sproži likovno iskro, to pa že vključuje možnost izvirne upodobitve. Ogled TV-dnevnika si otežim s sobnim kolesom in v tem fizičnem naporu se menda še hitreje posvetijo neujemanja med izrečenim, videnim in mišljenim, kakor bi se pri mirnem sedenju. Ko je naporov konec, imam zagotovo vsaj tri zamisli. Samo oblike jim je še treba poiskati. Primer? Pogovor sva začela ravno ob koncu za Slovence zmagovite kolesarske dirke po Franciji. Iskra? »Kdor ne goni, ni Sloven`c!« (lisjak to kriči, ko se s kolesom pelje mimo začudenega drugega lisjaka z zimsko skakalno opremo v rokah). 

Manj nedolžne so kakšne politično zabeljene domislice, ki pa jih nočem nikoli vezati na konkretne osebe, marveč na pojave ali ideje, ki jo širijo. Nekatere zamisli pa niso tako zelo vezane na aktualne dogodke in sežejo prek lokalnega bolj v splošno, kjer za njihovo razumevanje ni potrebno poznati aktualnega ozadja. No, morda malo mitologije, kot pri tisti risbi s porivanjem skale, ko sem opazil palindromno naravo para besed »Sizif«, ki je dober za »fizis«.

Skratka, vpetost v svet, ki se nam sporoča in pojasnjuje prek javnih medijev, je včasih tako močna, da nas ovira pri zaznavanju osebnega vsakdana. Na to se mi že zdi smiselno občasno opozoriti. In namen teh risbic je morda prav v tem, da nas prebujajo iz lagodnega dremeža nepozornosti.

Kako v tvoji artikulaciji sobivata slika in tekst, ne da bi si tekst podredil sliko ali slika tekst ter bi celota izgubila napetost in eksplozivnost uvida?

Sobivanje pisne in risane vsebine je težavno. S stopnjo čitljivosti včasih želi predvsem otežiti hitrost branja. Delno k upočasnitvi prispeva izražanje v narečju. Vse te upočasnitve imajo en sam namen: zadržati bralca oz. gledalca nekaj več trenutkov pri stvari, ki jo potem začne morda pozorneje opazovati. Lovilec pogleda, lovilec pozornosti je nastavljen že v risbi, če pa pomaga še počasnejša beseda ..., črke pravzaprav narišem in jih tako uskladim z risbo. Izkaže se, da je učinek močnejši, če je besedila malo. Zgoščen govor je značilen za modrovanje bohinjskih rojakov, s katerimi so lisice v tesnem duhovnem sorodstvu.

Namen teh /lisičjih/ risbic je morda prav v tem, da nas prebujajo iz lagodnega dremeža nepozornosti.

Življenjska, zlasti pa medijska komunikacija bi nam včasih radi prikrili lepoumne zlitine faktov in fikcij, da bi šli gladko prek njih. Na prvi pogled ni videti, da bi lahko humor v tej zvezi veliko pomagal. Vendar lisici s svojo priljubljenostjo kažeta, da ni čisto tako. S čim pritegujeta ljudi, od kod črpata svojo relevanco?

Humorna situacija za akterja ni nujno prijazna, vsaj za enega ne. Prvi sprašuje in s tem že določi temo pogovora ter sugerira vsaj že pol odgovora, ki je praviloma tak, da drugega spravi v zadrego oziroma postane tarča poroga. Moj cilj je bil, da osvobodim tega drugega, ki se v odgovoru ne podredi dominaciji gospodarja situacije, marveč pokaže, da je razen enostavnih, ponujenih izhodov še kakšna druga možnost. Tako kakor pri lisički, ki v pesmici »pri drugi luknji ven je ušla«. Emancipacija drugega, ki mu je v šalah namenjena podrejena vloga, se mi zdi pomembno osvobajajoča. Če pobrskamo malo po zgodovini teorij humorja, na začetku najdemo Aristotelovo teorijo superiornosti, ki temelji prav na tem, da je eden normalen, drugi pa šepav, plešast, neumen in podobno. To so tudi zgodnje humorne situacije pri otrocih, ki poznajo praviloma grob, zasmehljiv humor. Verjetno ima to že neko razvojno funkcijo, a tovrsten humor me ne zanima, ker pazim, da ne bi bil žaljiv. Lisice zmorejo bolj elegantne rešitve. Freud opazi pri humorju psihično razbremenilno funkcijo smeha, Bergson pa kot najbolj splošno značilnost vidi inkongruentnost, to je neko neujemanje, na katerem sloni humorna situacija. Opozarjanje na neusklajenost besed z dejanji je subverzivna moč humorja, zaradi katere so se oblasti vedno trudile, da bi ga imele pod nadzorom. Kritična moč humorja pa je pametnim vladarjem nalagala, da si omislijo alternativo lastnemu, vedno pravilnemu razmišljanju v obliki dvornega norčka, ki je odkrival luknje v oblastni logiki. Zato humor ni filozofija nižje vrste (kot sta nas prepričevala zadnja grafičnobienalska kuratorja v Ljubljani, Slavs and Tatars), marveč preizkusni račun, ki lahko včasih odkrije nevarne luknje in napake v mišljenju, ki nam ga oblastniki predstavljajo za edino pravilnega, ustreznega, »logičnega«. 

Humor ni »filozofija nižje vrste«, ampak za človeka na spolzkem medčloveškem in danes še posebej medijskem terenu predvsem filozofija uporabne vrste.

Iz povedanega res ni težko napraviti preslikave na medijsko in politično realnost. Smešenje in zaničevanje drugačnih je stara strategija, ker smešnemu pač ne gre verjeti, tudi če se pametno brani. Če sploh pride do besede. Ker moč medijev ni toliko v tem, kako o čem pišejo, marveč o čem molčijo. Zanimivo je opazovati, kakšne glavne teme izbirajo časopisi na pomembne zgodovinske obletnice. Medijski strokovnjaki so menda naredili tako analizo ob 30-letnici samostojnosti Slovenije in rezultati so bili nenavadni. Kar nekaj medijem osamosvojitev ni bila prva vest oziroma tema dneva. Očitno živimo v družbi, kjer še obstaja prepričanje o dedni pravici in poklicanosti k interpretiranju vsega, odstopanja od linije pa je treba javno obsoditi. Res sem si donedavna umišljal, da vendarle živim v bolj pluralni družbi, ki bolje prenaša drugačnosti, različnosti in se je pripravljena o razlikah pogovarjati, jih priznavati, a kljub temu iskati skupen imenovalec kulturnega sobivanja. Upam, da zaklinjanja o načelnem nemogočem sodelovanju tega s tem in onega z onim spadajo v del folklornega obredja in da res nismo v celoti izgubili smisla za sodelovanje in spretnosti za premoščanje razlik. Nemčija nam je večkrat za zgled in tam so socialni in krščanski demokrati sklepali produktivne koalicije v korist vseh državljanov. Mislim, da tudi pri nas ideologov ne bi smeli jemati tako resno in da bo morda mlajšim generacijam politikov kdaj uspelo sestaviti kakšno »nenačelno«, a učinkovito koalicijo. Mislim, da bi se politika od humorja lahko več naučila.

Mislim, da bi se politika od humorja lahko več naučila.

Lisičja logika je logika prevajanja navideznih neproblemov, ki naj bi v interesu nekoga taki ostali, v probleme, ki nas živo zadevajo. Zanimivo pa je, da so kljub danes nepriljubljenemu problematiziranju stvari tvoje lisice pri ljudeh priljubljene. 

Priljubljenost lisic ima po mojem tri vire. Prvi je že omenjena emancipacijska narava situacijskih obratov, kjer za izhod iz situacije ni potrebno nasilje, zadošča bistrost. Drugi vir je »reframing«, metoda, predstavljena v knjigi Na drugačen način.[i] Preokvirjanje situacije, ki jo rešujemo, je nujno, saj pri vztrajanju znotraj enakega okvirja ne dobimo novih kvalitet, marveč vedno več istega. Če vprašana lisica namesto pričakovanega odgovora opozori na napako v vprašanju, smo že bliže novi kvaliteti in se ne naslajamo več nad na videz brezizhodno izhodiščno situacijo. Tretji razlog je, da so ljudem živali simpatične in iz njihovih ust prenesejo marsikaj, kar bi jih iz človeških prizadelo. Ko omenjam govoreče živali, ne morem mimo bistre razlage Umberta Eca, ki pravi, da je za umetnost nujno »dvojno pretvarjanje«; potrebujemo umetnika, ki se pretvarja, da govori resnico, in gledalca, ki se pretvarja, da mu verjame. Primer poskusi pojasniti s prizorom iz Rdeče kapice, ko pride volk in reče: ... Stop! Stop!, se je zaslišalo iz publike. Saj volkovi ne govorijo! Eco zaključi: In tako je zdravemu razumu preprečen dostop do umetnosti.

Politična korektnost je tisti sprenevedavi standard, s katerim se na videz zavzemamo za kulturo dialoga, v resnici pa sogovorcu sporočamo, naj bo tiho.

Kakšne izkušnje imaš kot zastopnik lisic z logičnimi vozli, luknjami in grbinami na medijskem terenu?

Na medijske grbine sem naletel v zvezi s tem lisičjim humorjem že večkrat. Interes za objave v tiskanih in spletnih medijih je bil precejšen, ponudbe so bile vse v smislu, da je naš medij odprt, svobodomiseln, brez cenzure in da bom imel pri objavljanju vso svobodo. Ko sem ob nekem občinskem glasilu naredil test v smislu – fino, imam eno smešno idejo na račun župana, pa so mi skrušeno priznali, da to pa verjetno ne bi šlo skozi. No, in ostajam pri Facebooku, kjer sem sam svoj urednik, politično nezvest, neuporaben, ker lisici najdeta teme na vseh straneh političnega neba. Enkrat samkrat do sedaj sem naredil izjemo, in to za kulturni praznik, kjer je domžalski občinski časopis Slamnik za kulturni praznik objavil na naslovnici risbo na temo Prešernovih nagrad. Kot predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada te bo gotovo zanimalo, kaj sta lisjaka rekla. Ja to, kar že veš; da je s Prešernovo nagrado gotovo kaj narobe, ker je baje celo sam Prešeren še ni dobil. 

Kaj so najpogostejše teme lisičjega humorja: sovražni govor, naravne ali umetne afere, konsenzualne laži iz pravljice o cesarjevih novih oblačilih ...? Kakšni perutnini zavajanja lisici najraje zavijeta vrat?

Kako lepo vprašanje, bolj za risanje kot za odgovarjanje. Pa tudi odgovor že vsebuje. Korektnost. Politična korektnost je tisti sprenevedavi standard, s katerim se na videz zavzemamo za kulturo dialoga, v resnici pa sogovorcu sporočamo, naj bo tiho, ker vednost o tem, kaj se sme in kako se ne sme javno govoriti, ne biva pri njem, marveč – se razume samo po sebi – pri meni, pri nas. Čeprav imajo lisice dobre živce, jih tako obračanje razjezi. Čeprav nikoli do te mere, da bi zavijale vratove, to že ne, ampak kakšno bolj krepko povratno besedo pa vseeno poiščejo. Gre za tisti vozel, kjer bi se interesne boje rado preobleklo v videz borbe za resnico. Da so taka prizadevanja sestavina vseh političnih bojev, ni nič novega. Zanimivo je le, kako prosojna so: čim šibkejša je moč njihovih argumentov, tem glasnejši morajo biti načini njihovega izražanja. Lisice se s tem v zvezi rade – popolnoma nekorektno – vprašajo, zakaj mediji nikoli ne poročajo o tem, koliko prebivalstva pa se npr. ni udeležilo demonstracij …

Razmerje med umetnostjo in kulturo ni harmonično dopolnjevanje, marveč nasprotovanje, z ene strani nasprotovanje staremu, z druge novemu.

Italijanski filozof Alberto Galimberti v knjigi Miti našega časa piše, da razmeroma dobro poznamo telesne bolezni, bistveno slabše duševne, skoraj nič pa ne vemo o boleznih duha. Vendar lahko, pravi, zbolijo tudi ideje. Takrat postanejo toge, izmuzljive in neorientirane, ali pa preprosto ugasnejo, kot zvezde. Kaj se je po tvojem zgodilo z idejami, ko smo od nezdravih idej totalitarizmov v prejšnjem stoletju prešli k idejam permisivnega modela? So ozdravele in zdaj na tem področju bolje skrbimo za zdravje? Kaj bi o tem vedele povedati lisice z naravnim instinktom za fakte in previdnost?

Ideje so močne praslike, ki včasih popolnoma zakrijejo naše poglede. Nekako jih delijo v dva tipa; tiste, ki delujejo navznoter in so močno gonilo posamezniku za delovanje, spreminjanje sebe, ter tiste, ki so usmerjene navzven in bi rade spreminjale okolico, včasih kar ves svet. V preteklem stoletju nismo imeli sreče, kar več takih generalnih idej za spreminjanje drugih se je znašlo ob istem času na istem mestu in ples je bil krvav. Veliki praktik Stalin je vedel, kje tiči problem uresničenja ideje: v človeku. In je tudi kmalu našel način, kako reševati ta problem. Menda ga je izrazil v stavku: Ni človeka, ni problema. In v rabi zdravila je bil milijonsko uspešen. Nosilci konkurenčnih ali sorodnih idej niso hoteli zaostajati. Težko se je soočiti z zgodovino, ki tudi nas v veliki meri določa. Je pa nujno potrebno za rehumanizacijo človeka po tej divjaški izkušnji prejšnjega stoletja. Da bi bila poezija zopet mogoča. Verjetno se ideje po neuspešni inkarnaciji vrnejo nazaj v svoj svet idej, kjer brlijo in čakajo, da jih spet kak nov vizionar prikliče v življenje. Ko se pozabi na njihove učinke v realnosti, se zdijo nekaterim zopet morda kar sprejemljive. In praviloma se izkaže, da se ljudje počasi, slabo učimo in da nam spomin ne služi prav dobro. Od diktatur je pot vodila samo še naravnost v svobodo. Osebna svoboda kot nadideal se je začela uveljavljati v umetnosti, vzgoji, spolnosti in še kje. Značilnost povojne zahodne umetnosti je veliko iskanje in najdevanje svobode, po drugi strani pa tudi po Norbertu Lyntonu obdobje estetske dezorientacije. O permisivni šoli pa – kljub njenemu naprednemu upoštevanju otrokove osebnosti in poznavanju njegovih razvojnih potreb – Claude Lévi-Strauss pravi, da kar ni naporno, po vsej verjetnosti sploh ni pouk.

Lisjak zre v krivi žebelj, razstavni eksponat, in vpraša avtorja: Za tole si pa moral dolgo študirati? Da, mu odvrne, ta stvar zahteva celega ... lisjaka. 

Zelo so zanihali naši časi in sedaj sobivajo sile, ki si prizadevajo, da se stvari umirijo, da se zopet poišče ravnovesje in »prava mera«, seveda pa ne manjka tudi tistih, ki bi se še naprej radi guncali.

Podobno kot znanost izraža tudi umetnost skozi zgodovino predvsem zavedanje o tem, od česa se oddaljuje, to, čemur se približuje, pa lahko le predvideva. Od česa se po tvojem oddaljuje zahodna umetnost našega časa?

V borbi mišljenj je pomenljiva strast, s katero se del stroke in umetnosti močno zavzema za brisanje meja med likovnim in vizualnim. Kakšen razlog tiči za to zagnanostjo? Mislim, da gre za tole: če bi priznali, da obstaja razlika med likovnim in vizualnim, potem ne bi mogli razglasiti sončnega zahoda za lastno umetniško delo. Potrebna je slika. Ker pa za mnoge vizualne umetnike izdelava slike predstavlja nepremostljivo bariero, ki jih loči iz sveta umetnosti, je njihovo brisanje meja pravzaprav dejavnost eksistencialnega pomena za preživetje v razširjenem polju umetnosti, kjer se sme tudi zanimive vizualne učinke naravnih pojavov, oblike najdenih predmetov, tuja dela in skratka ves vidni kozmos pripisati lastni artistični kompetenci. Če se oddaljujemo od tega, je dobro. Sicer pa je prav zato, ker nikoli ne vemo prav dobro, kam bo umetnost zavila, koristno, da jo v tem smislu pustimo pri miru, naj se razvija v vse mogoče smeri, ker nikoli ne vemo, od kod bo zasijal pomembni presežek in globlje določil poti likovne prihodnosti. Kdor danes trdi, da to ve, malo pretirava. V smer vedeževanja kažejo nove izumljene metode za določanje umetnosti, npr. institucionalna teorija, ki pove, da je lahko tudi »naplavljen kos lesa umetnina, če ga v galerijo postavi kompetentna oseba«. Novejša metoda je »zgodovinjenje«, ki poizkuša že kar danes povedati, katere so ključne osebe mednarodnih umetniških omrežij za nastajajočo zgodovino. Nezadovoljstvo nad neulovljivostjo umetniških zavojev je izkazano v »pohodih na institucije«, v učinkoviti praksi aktivistov, ki so postopoma prevzemali galerije, kasneje delno še izobraževalne institucije, ker je skoznje in z močjo njihove avtoritete lažje širiti zgodbe o edino pravi umetnosti. Edini doslej, ki je po mojem mnenju izdelal orodje, s katerim je mogoče resnično predvidevati »smeri razvoja«, je bil Milan Butina s svojim dinamičnim modelom, ki združuje Jungove psihološke tipe z umetnostnozgodovinskimi obdobji in temeljnimi likovnimi prvinami. Iz njegove sheme razberemo, da odhajamo iz obdobja čustva (barve) v obdobje intuicije (linije). Seveda ne razkrije konkretnih likovnih struktur, a slovo od čustev v smeri intuicije sam zaznavam v porastu interesa za risbo, v vznikanju risarskih bienalnih prireditev, študijskih razstav in ponovni uveljavitvi risbe v sliki. Tudi sam sem bil v prizadevanjih za raziskovanje sodobne risbe precej dejaven. Morda še najbolj zagreto v tej smeri deluje slikar, profesor Herman Gvardjančič.

Kvalitetne progresivne umetnine so le tiste, ki so v svojem jedru zadosti konservativne.

Mislim, da se poslavljamo od obdobja slikarskih domislic in ironije, ker šale na račun izgube lastnih tal pod nogami niso več smešne. Zdi se, da pandemija polaga temelje neki novi resnosti in treznosti. Po mojem mnenju imamo v Sloveniji močno srednjo generacijo izvrstnih slikarjev, slikark, ki pa do besede pride bolj poredko.

Vrača se tudi interes za preproste tradicionalne motive, izražene na likovni način, kot nasprotje nabuhlim naracijam vseh vrst, razlagalnim, filozofičnim in političnim. Ko so Davidu Hockneyju rekli, čemu še slika krajine, saj da je krajinarstvo mimo, pač stvar 19. stoletja, se je začudil. A hitro ugotovil izvor nejevolje. Komentiral je, da ni passé krajina, ampak način, kakor jo danes slikajo …

O precenjenem kritičnem mišljenju in pomanjkanju konstruktivnega, ustvarjalnega mišljenja bi bilo še kaj dodati, a naj bo dovolj. Naj spomnim le, da je imel Edward De Bono precej slabo mnenje o kritičnem mišljenju, prav nasprotno od hvale, ki ga je deležno v našem izobraževalnem sistemu.

Časnikar Rod Dreher pravi, da je kultura družbeno bolj učinkovita od politike. Kot Američan je opazil, da je med tem, ko je v ZDA desnica zmagovala na volitvah, levica zmagovala v kulturi in umetnosti ter – po Gramscijevem geslu o »pohodu skozi institucije« – osvajala univerze, šole, galerije, muzeje, festivale, popularno glasbo, prek njih pa emocije, ume, okus in vrednote mladih ljudi. Odmev te situacije je pri nas fenomen »kulturalizacije umetnosti«. Pristaši tega narativa zagovarjajo tezo, da je vsaka oblika kulture umetnost in vsak kulturnik umetnik. Kakšno je tvoje staliče do prakse, ki enači obseg pojmov »kultura« in »umetnost«?

O umetnosti in kulturi se govori, kakor da bi šlo za sinonima. Mene je v resnici veliko bolj zanimala umetnost kakor kultura. Seveda, kultura je pomemben nabor v času preizkušenih, uspešnih modelov delovanja, ki družbi zagotavlja obstojnost. In prava kreativnost, klica spremembe je v to rutino posejana zelo na redko. Zdi se, da kompleksni sistemi ne prenesejo preveč sprememb naenkrat. Čeprav ustvarjanje novih naprednih predlogov cenimo, se jih malo tudi bojimo. Takole govori miselni preizkus: kaj bi bilo treba narediti, da bi kultura v hipu propadla? Vsi bi se morali hkrati začeti vesti kreativno. Torej razmerje med umetnostjo in kulturo ni harmonično dopolnjevanje, marveč nasprotovanje, z ene strani nasprotovanje staremu, z druge novemu. V družbenih ureditvah, ki se bolj kot s kultiviranjem ukvarjajo z inženirstvom duš, je prikladno, da je čim več ljudi vključenih, »organiziranih« in kulturne organizacije so vedno dobra forma za idejno usmerjanje. Neka županja mi je rekla, da veliko raje finančno podpre pevski zbor kakor solista. Lepo rečeno. In pametno. Iz teh kalkulacij se potem rodijo trditve, da je edina prava umetnost tista, ki je družbeno angažirana in pravilno usmerjena. In tako se potem tudi uči v šolah, razlaga, piše o umetnosti in se začne sčasoma dozdevati, da gre za naravni zakon: samo družbeno angažirana umetnost je prava umetnost. To je huda redukcija, ki zanika zvrsti, ki so bolj intimne, hermetične, osebne in manj uporabne za mobilizacijo množic. Tako bi lahko za vso liriko trdili, da ni prava umetnost. Kar je res nasilno in nespametno. Tudi v likovni umetnosti pri nas veljajo pretežno prepričanja, ki se jih da uresničevati samo s trdnim držanjem institucij v svojih rokah. Zato so bile s takim ogorčenjem sprejete menjave nekaterih dolgoletnih direktorjev javnih zavodov. Me zanima, ali bodo nova vodstva ravnala kaj bolj demokratično. Ker prostora je dovolj za vse vrste umetniških pogledov in družbeno gledano je vsak pogled dragocen. Je pa res vprašanje množičnosti v sodobni kulturi oz. umetnosti. Mislim, da se kreativni potencial Slovencev v zadnjih 70 letih ni postoteril in da se na leto rodi približno toliko talentov kot pred vojno. Množičnost v umetnosti ni kriterij, niti ne realna možnost. Je bolj redek pojav. Ampak če si to lahko privoščimo, ni nobenih težav. Težave nastopijo, ko vsa ta množičnost sebe uzre kot vrhunsko in iz tega naslova zahteva javna sredstva za svoje delovanje. Zopet pristanemo v območju interesov, kjer bi se bilo pametneje zameriti solistu kakor pevskim zborom.

Ker nama bo ob takih vprašanjih in odgovorih vsaj del javnosti morda očital, da sva konservativca in tradicionalista, kar danes ni ravno kompliment, se pomudiva še pri kontekstu obeh oznak. Se pravi pri pojmovnih zvezah med »naprednostjo«, »konservativnostjo« in »tradicijo« v umetnosti in sicer. Progresivci in konservativci se med seboj razlikujejo v odnosu do preteklosti. Progresivci predpostavljajo, da je vse staro slabo in ga je treba zamenjati z novim, pa naj stane, kar hoče. Konservativci na staro pretirano veliko dajo in si ga, kot kakšni zbiralci starin, prizadevajo nekritično ohranjati v že tako prenatrpani dnevni sobi življenja. Oboji zgrešijo, ker tradicija ni identična s preteklostjo, ampak je oblika kulturnega spomina na to, kar je s svojo univerzalnostjo preteklost preživelo. Noro bi bilo na primer zamenjati Beethovna samo zato, ker so bile njegove simfonije napisane pred skoraj 200 leti. Posebej, ker so v primerjavi z mnogimi danes ustvarjenimi še vedno v evergreenski kondiciji. Kaj bi po tvojem danes sodilo v tradicijo kot obliko zgodovinskega spomina na področju umetnosti? Še posebej v luči tega, da so po literanem kritiku Georgeu Steinerju vse umetnine »stave na trajnost«.

»Varuhi tradicije« je naslov zadnje papeževe listine, v kateri se ukvarja z vprašanji prave forme svete maše. Zanimivo je, da je pred tem škofom poslal vprašalnikin na njegovi osnovi je sprejel odločitve. Zelo demokratična drža za najbolj konservativno institucijo na svetu. Umetnostni kuratorji umetnikov nič ne sprašujejo, oni vedo. Glede pojmov napredno, konservativno je res rahla zmeda, vsak si razlago nekoliko prikroji. V umetnosti zadnjih časov je naprednost glavna zapoved, čeprav pogled na najboljše umetnine iz obdobja modernizma razkrije njihovo globinsko povezanost s tradicijo. Likovna teorija sama je zbirka zapisov izkušenj uspešnih umetniških praks, ki so univerzalno uporabne. Ker gre za temelje likovnega jezika, ki jih je treba poznati tudi za kreiranje novitet, bi lahko trdili, da so kvalitetne progresivne umetnine le tiste, ki so v svojem jedru zadosti konservativne. In res je moja osebna izkušnja taka, da kadar naletim na presenetljivo noviteto, ki se mi zdi kvalitetna, z malo poglobitve hitro opazim, iz katerih preteklih izkušenj se napaja njena likovna forma. Najbolj progresivni ustarjalci sicer pravijo, da likovna forma ni pomembna, poznavanje likovnega jezika je odveč, poznavanje kompozicije, risanja, likovnih tehnik … ni potrebno, saj jih uspešno nadomestijo stroji. V tej luči bi mi nalepka konservativnosti kar godila, ker bi pomenila, da sem vešč v konstruiranju likovne forme, znam risati, komponirati, obvladam tehnologije itd. Sicer pa mislim, da »čistih« pripadnikov ene ali druge skrajnosti ni (in jih tudi ne more biti, kakor si lepo opozoril v razlikovanju med tradicijo in preteklostjo). Sam tradicije nikoli ne uporabljam dobesedno, jo pa proučujem, ker se mi zdi, da likovnost ni take vrste področje, ki bi mu znanje škodovalo. Za tiste, ki učimo, je skoraj nujno, da smo konservativni, saj to ne pomeni nič drugega, kakor da vemo nekaj več o tem, od kod likovne stvaritve prihajajo. Ne poznam pa jih veliko, ki bi se zaradi zaljubljenosti v to znanje odpovedali avanturi samostojnega, samoniklega likovno praktičnega raziskovanja. Sam sem na primer veliko časa posvetil raziskovanju alternativnih grafičnih postopkov predvsem iz prepričanja, da za materializacijo lastnih idej rabim drugačne tehnične postopke, kakor so mi bili tedaj na voljo. Tako da je bila tehnična inovacija gnana z zahtevami likovnih potreb. Ker pa se je celotna stvar dogajala analogno (ni bila na električni pogon), so pravzaprav redki opazili, da gre v resnici za nekaj novega, vsaj v tehničnem smislu. In to me je velikokrat rešilo pri uvrščanju na razstave, ki so bile glede izvedbenih tehnik strogo tradicionalistične. Za vse svoje kolege, katerih dela cenim, bi lahko rekel, da vrednost njihovih del, njihovo najverjetnejšo trajnost in uvrstitev v kolektivni spomin bolj določajo infrastrukturne vpetosti v tradicijo kot morda ekstravagantna vizualna površina njihovih del. 

Ne bi bilo prav, če v intervjuju tvojemu ustvarjalnemu A-programu ne bi namenila prav nobene besede, čeprav ne gre za strogo profesionalen umetnostni in umetnostnoteoretski kontekst. Kako bi predstavil njegove grobe obrise? Bi bilo ustrezno reči, da je narativ »lisic« bližji »stavi na aktualnost«, A-program pa »stavi na trajnost«, ali bi bil to prevelik pavšalizem?

Lahko bi tako rekli, čeprav tudi B-program malo cilja na bolj trajne likovne kvalitete. Ker pa jih tekst prekrije, ostajajo manj opazne. V knjigi Lisice je zbran cel niz risarskih pristopov in raznovrstnih tipov likovnih prostorov. Zlahka bi ga pri študentih aktiviral kot priročnik za risanje. V študijskih letih ni bilo zaželeno pisati na lastna likovna dela, ker naj bi se vse izrazilo z barvo in obliko. Potem sem opazil zanimivosti, ki se zgodijo ob vpisu besed na slikovno ploskev: nihče več mi ni zastavljal običajnega predsličnega vprašanja, kaj to pomeni. Pa tudi če je na sliki ob par črtah pisalo samo Dobro jutro. Naslednji poskus je bil tak: napravil sem dve grafiki z identičnima risbama lisice. Pod eno je pisalo YES, pod drugo pa NO. Prve so v hipu pošle, nikalne pa se še danes valjajo po predalniku. Skratka, prisotnost teksta naredi likovno delo vsaj na videz bolj razumljivo in očitno vpliva tudi na branje oblik. O svojem delu sicer težko govorim, a naj rečem le to, da nisem abstraktni slikar. Moja dela so bolj ali manj abstrahirane naravne oblike, v zadnjem času prav iz staromodnega repertoarja krajine, figuralike in cvetličnih tihožitij, prav od nedavna pa vstopajo v prizore tudi lisice. Morda en poseben motiv, ki sem ga obudil, je vreme, slabo vreme. V Bohinju imamo s tem izkušnje, pa tudi ni razloga, da bi na slikah vedno sijalo sonce. Saj se to ne sklada z izkušnjami. 

Črtomir Frelih: »Slabo vreme«, akril, vosek, pastel na papirju, 70 x 50 cm, 2020+

Veseli me v stvareh, ki so na videz že povedane, izčrpane, iskati nove osebne poglede. Zanimajo me tudi lisice, s poudarkom na prvem i, to so barvni madeži. Ničesar ne predstavljajo, niso znaki, nikogar razen sebe ne zastopajo (so indeksi), a njihova moč je enormna; spomnimo se madeža na novi obleki, ki smo ga pridelali ob nedeljskem kosilu … Z risbo, ki se v barvnem smislu zadovolji z akromatsko črno-belim svetom, poizkušam najti stvari, ki so s skopo odmerjenimi sredstvi izražene na likovno zanimiv način. Ta skop (brez)barvni svet poizkušam oblikovati v vseh doživljajskih registrih in ne le v puščobnem, ki mu ga tradicionalno pripisujejo. Skratka, stalno nekaj preizkušam in se likovno šalim … na en čudno resen način.

Hvala za odgovore, v katerih je sedanjost preverjala perspektive svoje prihodnosti in se z njihovo pomočjo izogibala tako govorjenju v evforičnem kot govorjenju v pesimističnem prihodnjiku.

[i] Paul Watzlawick, John Weakland, Richard Fisch, Na drugačen način. Načela definiranja in razreševanja problemov, Ljubljana 2016.