Tudi letos me je presenetila skupina zagovornikov splava. Bolj kot to, da so bili tam, me je presenetil barvni in zvočni kontrast med nami pohodniki in nasprotniki. Na eni strani morje pisanih balonov, nasmejanih obrazov otrok in sproščenosti, na drugi strani pa v črno oblečena kričeča dekleta z mrkim, sovražnim pogledom in vulgarnimi transparenti. Spomnim se, kako so se mi lani te podobe še nekaj tednov vrtele pred očmi; na eni strani črnina, jeza in vpitje, na drugi strani barve, veselje in življenje. Spraševal sem se, kaj je pripeljalo te mlade do tega, da tako kričijo proti življenju. Odgovora nisem našel.

Letos je bilo posebej zgovorno pričevanje gospe Janje, ki je bila kar 15 let na strani zagovornic splava. Ker je sama opravila splav in se soočila z globoko stisko, je lahko toliko bolj verodostojno pričevala o vrednosti življenja in zavrnila govorice tistih, ki pravijo, da je otrok v materinem telesu le skupek celic in da splav ne pušča nobenih posledic. Osvobodila...