FOTO: Tatjana Splichal



Sedmega novembra je minilo sto let, odkar sta v Ljubljani Franc Dolinar in Alojz Levstek ustanovila Društvo za podporo slepim. »Takrat se ta iskrena entuziasta še nista zavedala, kako pomembne posledice za usodo slepih bo imela njuna ideja. S tem se začne združevanje slepih, izmenjava izkušenj, iskanje možnosti za izobraževanje, se pravi opismenjevanje slepih, skratka začetek socialne emancipacije slepih. Začne se težka in dolgotrajna borba za enakopravnost, za zasluženo luč skozi delo, to pa pomeni tudi začetek organiziranega boja proti ideologiji popolnosti, ki jo moramo še vedno voditi ljudje drugačnosti, ki nam je bilo odvzeto vizualno zaznavanje,« je v poslanici ob jubileju zapisal slepi filozof in fotograf dr. Evgen Bavčar.

Krovna organizacija in devet društev

Pomembnost krovne organizacije za skupino ljudi, ki je v družbi posebna, potrdi tudi Sonja Pungertnik, ki ima močno okvaro vida že od rojstva: »Posameznik z okvaro vida se v družbi, grajeni na vizualnosti, hitro izgubi. Povezani smo močnejši, bolj vidni in slišni.« V Sloveniji se od osem do deset tisoč ljudi srečuje s hudo okvaro vida, to pomeni, da so slepi, z resnejšimi okvarami oziroma slabovidnostjo pa se srečuje od 30 do 40 tisoč ljudi. Organizirani so v devet medobčinskih društev po večjih krajih, ta pripravljajo zanje razne kulturne in športne prireditve, dejavnosti in izobraževanja; njihova krovna organizacija pa je Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, ki zastopa interese slepih in slabovidnih na ravni države, skrbi za izobraževanje, izdaja časopis, ureja knjižnico Minke Skoberne.


FOTO: Tatjana Splichal

Izključenost se poglablja

Čeprav se je v stotih letih marsikaj spremenilo, pa je po besedah Sonje Pungertnik – že skoraj četrt stoletja na Radiu Ognjišče vodi oddajo za slepe in slabovidne, za srčno ozaveščanje o njihovih potrebah pa je bila leta 2014 izbrana za Slovenko leta – slepota v današnji družbi še vedno tabu, pogosto so odrinjeni na rob družbe. »Včasih so bili vezani na miloščino, obsojeni na beračenje, odvisni od dobrote okolja, v katerem so živeli. Danes tovrstne odrinjenosti in 'skrivanja doma', ko se nekdo rodi drugačen, ni več. Že v bolnišnicah se starši povežejo s centri za izobraževanje, z društvi za slepe, kar seveda vse pomaga pri soočanju z otrokovo slepoto. Otroke se vključi v šolski sistem, država poskrbi za pomoč. Tudi tiste, ki izgubijo vid v odrasli dobi, opremijo z informacijami, da se laže spet vključijo v življenje,« povzame Pungertnikova in opozori na drugo obliko zapostavljenosti: »Živimo v odprti družbi, vsaj na papirju sprejemajoči za vse oblike drugačnosti. Vendar je ta družba prežeta z individualizmom, s podobo popolnosti, kar ljudi s telesno okvaro peha v osamljenost. Zaradi prevelikih pričakovanj raje ostanejo na varnem, za štirimi stenami, socialna izključenost se poglablja.«

Včasih telefonisti, danes tudi visoko izobraženi

Na trgu dela slepi in slabovidni niso konkurenčni, pravi Pungertnikova: »Včasih so bila določena delovna mesta v podjetjih rezervirana za slepe, na primer telefonist, vodilni so vedeli, da so slepi sposobni dobre koncentracije in pozornosti. Danes tega poklica tako rekoč ni več, novih delovnih mest, namenjenih slepim, pa sodobna podjetja niso razvila.« Res je, pristavi, da je velik odstotek slepih in slabovidnih bolje izobraženih kot včasih, veliko jih ima tudi višjo in visoko izobrazbo. »Razkropljeni smo po raznih poklicih, od psihoterapije in socialnega dela do lektorstva in prevajalstva, veliko je dobrih računalničarjev,« našteva Pungertnikova, po poklicu diplomirana defektologinja, že poldrugo desetletje pa zaposlena v jezuitskem Ignacijevem domu v Ljubljani.


FOTO: Tatjana Splichal

Kaj pa bo gospa pila?

O »napakah«, ki jih delamo videči ob srečevanjih s slepimi, Sonja Pungertnik govori zadržano: »Verjamem v dobre namene večine ljudi. Želijo pristopiti, vendar se pogosto zaradi strahu, da bodo kaj narobe naredili ali rekli, slepemu raje ognejo. Pa vendar vam ni treba narediti nič posebnega, bodite spontani v stiku s slepim človekom: pristopite, predstavite se mu, primite ga za roko. Tudi če sta se že srečala, ni nujno, da vas prepozna po glasu. Slepi človek ne more pristopiti k vam, ker vas ne vidi, ne more se vam na daleč nasmehniti ali vam pomahati, te vaše geste ne vidi, če mu je namenjena …« Pungertnikova pove eno največjih napak, ki jo delajo videči. Ko iščejo očesni stik, tega pa ni, vprašajo spremljevalca: »Kaj pa bo gospa pila? A bi gospa sedla? Kaj bo gospa kupila? Kakšno številko čevljev nosi gospa? In podobno. Našim spremljevalcem naročimo, naj ne odgovarjajo namesto nas, tako počasi padajo bariere. Vem pa, da to ljudje naredijo iz zadrege, iz nevednosti.«
_ _ _

*Celoten prispevek – v njem pa tudi pogovor z organizatorico zahvalnih maš, duhovnih vaj in romanj za slepe in slabovidne Albino Krek – si lahko preberete v Družini (46/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

PREBERITE ŠE:

Ob stoletnici organiziranega delovanja za slepe

O beli palici

"Slepa igralka" je le za atrakcijo

Slepi in slabovidni po Slovenski planinski poti