29-letnica, po rodu Hrvatica, je katoličanka in svojo vero tudi javno živi. V pogovoru za nemško človekoljubno organizacijo »Bonifatiuswerk«, ki ga povzema katoliški portal kath.net, je pojasnila, da to ni vedno preprosto.

Bernarda študira teologijo in se poklicno ukvarja z glasbo. Na vprašanje, ali je v glasbenem poslu odkrito živeti svojo vero velik izziv, odgovarja, da ni vedno lahko, posebej takrat, ko želi združiti glasbo in teologijo. Danes ni več samoumevno, pojasnjuje, da se nekdo v družbi udejstvuje kot kristjan. Vendar jo to vse manj odvrača, saj je že večkrat izkusila, da se tudi v tem okolju lahko pojavi veliko priložnosti za dialog, če se človek odpre navdihu Svetega Duha in se preprosto prepusti danim okoliščinam.

Doslej ni imela težav, ko pred vsakim nastopom izreče kratko molitev. V njeni ekipi je vedno kateri izmed družinskih članov, poleg tega pa, kot pravi, ima vedno srečo, da dela z odličnimi ljudmi, ki se morda ne imenujejo kristjani, toda delujejo zelo v skladu z vrednotami, ki so ji blizu, ali pa so preprosto »odprti«, in to je po njenih besedah »velik blagoslov«.

»Glas Nemčije 2018«

Bernarda je v pogovoru zaupala, da v svoji karieri doslej še ni prišla do točke, ko bi morala ravnati v nasprotju s svojimi vrednotami in vero. Vedno zelo jasno sporoča, da ne sklepa kompromisov glede svoje vere in vrednot samo zato, da bi dosegla kratkoročno slavo. V javnosti je zaslovela leta 2018, ko jo je sestra spodbudila, naj se prijavi na oddajo »Glas Nemčije«. Vsi so jo zelo lepo sprejeli, sama pa je odkrila številne ustvarjalne načine, da je ohranila svojo vero in vrednote tudi v malce kočljivih razmerah.

Bernardi so posebej pri srcu afroameriški slogi, kot so blues, soul, gospel in jazz.

Takole se spominja: besedilo pesmi Patty LaBelle »Lady Marmalade« ni bilo povsem v skladu z njenimi prepričanji, saj govori o moškem, ki v New Orleansu spozna prostitutko. Toda Bernarda pesmi ni želela zavrniti iz glasbeno-slogovnih razlogov, saj so ji afroameriški slogi, kot so blues, soul, gospel in jazz, še posebej pri srcu. V tednu priprav pred nastopom je veliko molila in iskala načine, kako spremeniti besedilo.

Zadnji večer pred oddajo je prišla na idejo, da ne bi spremenila besedila, ampak bi prevzela vlogo pripovedovalca, ki na koncu vzklikne: »Gospod, usmili se moje sestre.« Takšna »Lady Marmalade« je lahko v resnici prostitutka, prostovoljno ali neprostovoljno, »tudi zanjo je Jezus prišel, da bi jo zveličal«. Še danes se z veliko hvaležnostjo spominja tega »najljubšega nastopa« v oddaji »Glas Nemčije«.

Že kot deklica je bila navdušena nad raznolikostjo glasbenih slogov.

Slepa od rojstva, moli za čudež

Bernardo glasba spremlja že od zgodnjega otroštva, doma so na televiziji ali radiu vedno predvajali kakšen glasbeni program in je bila tako izpostavljena različnim slogom. Že kot deklica je bila navdušena nad raznolikostjo glasbenih slogov, pozneje, ko je postala bolj vešča angleškega jezika, pa so jo prevzela tudi čustva, ki jih posredujejo besedila. Po vstopu v šolo je začela pisati pesmi, imela je prve nastope, v šoli in cerkvi, že nekaj let pa se uči tudi igranja različnih inštrumentov, predvsem klavirja in kitare.

Vse to počne kljub slepoti. Nad svojim življenjem se ne pritožuje: dosegla je veliko stvari, ki si jih je želela. Uspešno je končala osnovno in srednjo šolo, trenutno zaključuje študij teologije, rada plava in smuča. Glede oblačenja in ličenja pri nastopih v javnosti zaupa tistim, ki jo spremljajo. V gospodinjstvu pa ji vedno bolj uspeva, da se organizira sama.

Od rojstva ima prirojeni glavkom ali zeleno mreno, za kar žal ni zdravila.

Seveda si na trenutke želi, da bi lahko videla, in zelo goreče moli, da bi se zgodil čudež. Včasih si predstavlja, kako bi bilo, če bi videla, in je prepričana, da bi jo to neskočno osrečilo. Od rojstva ima prirojeni glavkom ali zeleno mreno, za kar žal ni zdravila, več kot deset kirurških posegov pa ji ni prineslo pričakovanega uspeha. Operacije so se vedno bolj zdele kot nekakšno »eksperimentiranje«, ki ga v nekem trenutku ni bila več pripravljena opravljati. Na srečo je imela življenje zunaj bolnišnice, šolo, svoje hobije in še marsikaj drugega, zato se je odločila, da se bo osredinila le na to, v molitvi pa vsaj upala, da se nekako še vedno lahko zgodi čudež, če bo tako želel Bog.

Bernarda. FOTO: FB/Bernarda

Rojena na velikonočno nedeljo

Bernarda se je rodila 11. aprila 1993, na velikonočno nedeljo. Ker je odraščala v katoliški družini, so veliko noč vedno praznovali kot velik praznik. Kot otroka jo je neverjetno očarala verska resnica, da je Jezus Kristus, pravi Bog, resnično postal človek in nas odrešil z zmago nad grehom in smrtjo s svojim življenjem, trpljenjem in smrtjo ter vstajenjem. To jo je vedno navdajalo z velikim upanjem in tako je še danes.

Če bi bilo odvisno od zdravnikov, se Bernarda sploh ne bi rodila.

Če bi bilo odvisno od zdravnikov, se namreč sploh ne bi rodila. Ko sta jo starša pričakovala, so zdravniki mamo poskušali prestrašiti, da se bo morda rodil hudo prizadet otrok, in ji svetovali, naj dete splavi. Starša se nista odločila za splav in za to jima je Bernarda zelo hvaležna.

Zelo si želi, da bi vsem ljudem in celotni družbi postalo vse bolj jasno, kako neprecenljivo dragoceno je človeško življenje, tudi če vsi ne verjamejo, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Koliko velikih osebnosti je živelo in tudi danes živi, ker so se starši zavestno odločili zanje!