Če morda še niste bili na Slemenovi špici, ki se dviga severozahodno od Vršiča, pa ste jo verjetno vsaj videli na kakšnem planinskem koledarju ali monografiji, ki prikazuje lepote Slovenije. Travnata planota z jezerci, rumenečimi macesni in Jalovcem v ozadju je namreč priljubljen fotografski motiv. Še posebej v zreli jeseni, ki tukaj obilno razkazuje svoje čare. Zato nikar ne pričakujte, da boste v lepem oktobrskem dnevu edini obiskovalci tega čarobnega kotička v naših gorah.

Še pred dobrim stoletjem je čez 1611 metrov visok prelaz Vršič peljal le slab kolovoz, po katerem so Trentarji v Kranjsko Goro tovorili pridelke. Med prvo svetovno vojno pa so zaradi povezave soške fronte z zaledjem čezenj začeli graditi pravo cesto. V delo so vpregli ruske vojne ujetnike, ki so jih zdesetkali hudi napori in snežni plazovi. Danes je ob vršiški cesti vrsta planinskih domov. Med njimi je tudi Erjavčeva koča, ki stoji približno sto višinskih metrov pod prelazom na kranjskogorski strani. Prvotno leseno kočo na tem kraju je leta 1901 postavilo nemško-avstrijsko planinsko društvo. Po prvi svetovni vojni je prešla v roke slovenskih planincev, ki so jo poimenovali po pisatelju in naravoslovcu Franu Erjavcu.



Z velikega parkirišča pred Erjavčevo kočo takoj opazimo rdeč planinski kažipot, ki nas na drugi strani ceste vabi na Sleme, Malo Mojstrovko in v Tamar. Peščena steza se čez lesene pragove požene proti ovinku vršiške ceste, nad katerim jo zagrne ruševje z redkimi macesni. Visoko zgoraj se pne skalovje, mimo nas prinese metulja, ki srka tople sončne žarke. Po slabe pol ure hoje se pridružimo poti, ki pripelje z Vršiča. Po njej se kmalu vzpnemo do prevala Vratica (1807) med ruševnatim Robičjem in Nad Šitom glavo.Tu se v levo odcepi zelo zahtevna Hanzova pot na Malo Mojstrovko, mi pa nadaljujemo po ravnem proti pol ure oddaljenemu Slemenu.

Svet se odpre, na zahodu se prikaže greben Ponc, pred katerim leži mizasto Sleme. Široka steza se spusti med macesne, na katerih ščebetajo sinice. Čez nekaj minut prispemo do odsekanega roba nad Malo Pišnico, kjer vijugamo mimo ruševja, skal in dreves. Pri enem od njih se nam z desne pridruži pot iz Tamarja (skozi Grlo), malce pozneje pa z leve še pot iz Tamarja mimo Črnih vod. Na tem razpotju zavijemo navkreber. Po kratkem vzponu prispemo na rob grbinaste planote, ki je posuta s skalami in majhnimi kotanjami z vodo. Vrh je že povsem blizu, vendar ga še ne vidimo, saj ga zakriva skupina macesnov (na prvem je kovinska skrinjica z žigom). Drevesa ostanejo hitro zadaj, nas pa čaka le še kratek vzpon na travnato konico, iz katere štrli nekaj skal.

Ker je na Slemenovi špici veliko iztrebkov in malo prostora, se večina planincev hitro vrne v objem macesnov in rjave trave. Še prej pa fotoaparate napolnijo z motivi okoliških gora in dolin. Najbolj v časteh je Jalovec, na katerega sta vodnika Miha Černuta in Andrej Stergulc leta 1875 (skoraj sto let za prvim vzponom na Triglav) pripeljala prvega turista – Karla Wurmba iz Beljaka. Za njim pa pride na vrsto še vse drugo: greben Ponc, pod katerim ležita Tamar in Planica s skakalnicami, Rateče s Pečjo in Dobračem v ozadju, Ciprnik, ki se navezuje na sosednji Vitranc, venec vrhov okrog Špika in Škrlatice ...




OSNOVNI PODATKI

Slemenova špica (1.911 m)
Izhodišče: Vršič
Dostop: iz Kranjske Gore ali Bovca nadaljujemo vožnjo proti Vršiču. Avto pustimo na parkirišču pri Erjavčevi koči ali na vrhu prelaza.
Višinska razlika: 390 m.
Dolžina vzpona: 1.30 ure.
Kratek opis poti: Z Vršiča krenemo na preval Vratica med Robičjem in Nad Šitom glavo.
Z njega se spustimo med macesne, se dotaknemo roba nad Malo Pišnico ter vzpnemo na travnato planoto in pet minut oddaljen vrh. Pot je lahka in dobro označena. Na razgledno Slemenovo špico pripeljeta tudi dve poti iz Tamarja, ki pa sta daljši in napornejši.
Zemljevid: Julijske Alpe (zahodni del), 1 : 50.000.



NEDELJSKA MAŠA

V župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kranjski Gori je maša vsako nedeljo ob 9.30.