Odprtje razstave fotografij Marjana Kocmurja o umiku čez Ljubelj maja 1945 v nekdanjih zaporniških celicah tajne politične policije Udbe na Beethovnovi ulici v Ljubljani, slovesnost pred ameriških veleposlaništvom v Sloveniji ob spominski plošči, posvečeni vsem slovenskim žrtvam fašizma, nacizma in komunizma, ter maša in memorial v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja so v ponedeljek, 24. avgusta, zaznamovali letošnje obhajanje evropskega dneva spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki je bil sad sodelovanja Študijskega centra za narodno spravo in Vojaškega vikariata Slovenske vojske. Spominski dan, ki ga je leta 2009 spodbudila posebna resolucija Evropskega parlamenta (z njo se je slovenski državni zbor tega leta le »seznanil«, te dni pa je bil vnovič – že tretjič – vložen v parlamentarni postopek predlog za njeno polnovredno posvojitev), ima od leta 2012 uradno domovinsko pravico tudi v Sloveniji, povezan pa je s spominom na podpis sporazuma med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo 23. avgusta 1939, ki je bil sprožilec druge svetovne vojne.

Fotografsko razstavo v nekdanjih udbovskih celicah je predstavil fotograf in sourednik monografije Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja Tamino Petelinšek.

Ohraniti redke ohranjene kraje terorja

Letošnje slovesnosti so prinesle jasna sporočila. Direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver je v nekdanjih udbovskih zaporniških celicah pozvala k ohranjanju, vzdrževanju in muzeologizaciji redkih ohranjenih krajev memorialne dediščine komunističnega nasilja pri nas. V Sloveniji se namreč ne odvija prepočasi le strokovno korektna raziskava prikritih morišč in grobišč, temveč tudi predstavljanje krajev terorja, kjer smo šele na začetku poti. Na to pot, ki je nujni del spomina na žrtve totalitarizmov, pa moramo stopiti, če želimo prihodnjim rodovom zapustiti demokratično in svobodno družbo.

Pred ameriškim ambasado je namestnik veleposlanika David Burger opozoril pred nevarnostjo molka, ki zaznamuje tudi slovensko družbo pri soočanju z njeno totalitarno preteklostjo. Slovencem je svetoval, naj končajo ta molk v iskrenem in dobronamernem dialogu (pri katerem naj se osredinjajo na to, kar povezuje, ne na tisto, kar ločuje) ter v vzajemnem spoštovanju in razumevanju, ki lahko vodi do cilja – resnične sprave.

Da je ta dosegljiva, je na konkretnem primeru svojih znancev, nekdanjega partizana in nekdanjega domobranca, ki sta takoj po vojni postala najboljša prijatelja in sedaj zavestno čakata vstajenje v sosednjih grobovih, pokazal drugi govornik pred veleposlaništvom, ljubljanski stolni župnik dr. Jože Plut. To je zgled, ki mu moremo slediti, če na prvo mesto postavimo človeškost vsake žrtve – kajti potem te niso več »naše«, »vaše« ali »njihove«, temveč so deležne enake obravnave, njihovi svojci priznanja trpljenja in opravičila države, posrednim žrtvam pa se odpira pot zdravljenja duhovne in moralne raztreščenosti, ki jo je povzročil totalitarizem.


Osrednji govornik pred ameriškim veleposlaništvom je bil državljan in duhovnik dr. Jože Plut.

Zakaj so nastali totalitarni režimi?

Prvi med številnimi somaševalci v ljubljanski stolnici, škof dr. Franc Šuštar, je v pridigi med drugim ponudil (verski) odgovor na vprašanje, zakaj so nastali totalitarni in avtoritarni režimi: »Nekdo ali nekateri so prisluhnili hudemu duhu, ki jih je spodbujal, naj bodo kakor bog; naj bodo bogovi nad drugimi ljudmi in naj po svoji pameti naredijo nebesa za sebe in za svoje …« Sledili so torej očetu laži, »ki se bori najprej proti Bogu, potem pa še proti človeku in stvarstvu. Sami so bili nalagani in prevarani; v to so silili tudi druge. Več kot jih je bilo, večja je bila nesreča za ljudstvo. Ko pomislimo na vse vojne, pobijanje, uničevanje ljudi in kulture, sovraštvo do Boga in vere, preseljevanja ljudi, revolucije, taborišča in gulage, zapore in zatiranja, dolgotrajne posledice in oprane možgane … Saj vseh teh grozodejstev ni sposoben sam človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, ampak pri teh grozodejstvih sledi hudemu duhu. To pokaže tudi konec teh ljudi …«

V memorialnem delu slovesnosti v stolnici pa je zbrane nagovoril sodelavec Študijskega centra za narodno spravo, zgodovinar mag. Renato Podbersič. Tudi on se je dotaknil sprave, o kateri se v slovenski družbi zadnje čase veliko govori – pa vendar so »besede premalo, potrebna so tudi konkretna dejanja; prvo dejanje bi moral predstavljati dostojen pokop posmrtnih ostankov vseh pobitih v posvečeno zemljo. Kajti s tem bi jih tudi simbolno vrnili v našo narodno zavest – končno, kajti predolgo so bilo obsojeni na partijski pekel, pekel izločanja, pozabe in prekletstva«.


V nadaljevanju v celoti objavljamo glavne nagovore ob letošnjem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Dr. Jože Plut:
Če zanikamo človeškost žrtvam, zanikamo lastno človeškost

Pojdimo v tem razmišljanju kar neposredno v srčiko problema. Ko govorimo o ljudeh – in vse žrtve, ki se jih danes spominjamo, so prvenstveno ljudje – ko torej govorimo o človeku ter človekovih temeljnih in neodtujljivih pravicah, o njegovem dostojanstvu, takrat ne sme biti nobenega ovinkarjenja … Če namreč zanikamo človeškost žrtvam, zanikamo lastno človeškost. Če pa sebe dojemamo kot ljudi, saj v temelju kaj drugega nismo, čeprav bi morda radi bili, potem smo dolžni enako dostojanstvo priznavati vsem – živim ljudem, generacijam pred nami in tistim, ki pridejo za nami. Vsi posamezniki, razredi, skupine, narodi, rase, nosilci filozofskih, religijskih, antireligijskih in ateističnih ideologij, ki so se postavili nad druge ljudi, so postali avtokratski, totalitarni.


Namestnik ameriškega veleposlanika David Burger, direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver in ljubljanski stolni župnik dr. Jože Plut.

Vsi ti režimi so na evropskih tleh imeli dve temeljni značilnosti: prvič, zanikali so (krščanskega) Boga in v Bogu utemeljen sistem vrednot, dasi so v resnici funkcionirali kot absolutistična religija z močnim naborom »kvazipoganske« idolatrije. In drugič, ustvarili so navidezni razred, raso »pravičnih, moralno, družbeno, politično primernih, neoporečnih« na eni in razred, skupine in celo narode, ki so bili njihovo nasprotje, so torej bili »rasno, družbeno, politično ali moralno oporečni.« Če rečem preprosto: ti sistemi za svoj obstoj nujno potrebujejo (dialektika!) nasprotnika, sovražnika. Če zmanjka sovražnikov, si ga poiščejo tudi v lastnih vrstah. Junaki in heroji teh sistemov postajajo posamezniki, ki so se odlikovali po različnih oblikah boja proti nasprotnikom totalitarnega družbenega reda. Zato tudi razumemo, da totalitarni sistemi s takimi »junaki« boja proti razrednemu ali rasnemu sovražniku žrtvam ne morejo dopuščati mesta v družbenem spominu, ker se potem njihov ideal zruši. Zato tudi razumemo, da so njihove žrtve brez imen, brez zunanjih znakov razpoznavnosti, velikokrat nage in brez zlatih zob …

In vendar: vsak človek je človek. Je sin, je hči; je otrok … Vse žrtve teh sistemov, ne samo medvojne in povojne, so imele očete in matere, brate in sestre, nekatere žrtve so imele može, druge žene, nekatere so celo v sebi nosile novo življenje. Tu ni ne naših ne vaših ne njihovih … In vsi so imeli – pravzaprav imajo – ime priimek, letnico rojstva, krsta, birme, poroke …

Dva moža mi je bilo dano poznati. Oba Slovenca, dve leti je bilo med njima razlike v starosti. Oba sta se šolala med vojno v Ljubljani, eden na učiteljišču, drugi za mehanika. Takrat se nista poznala. Oba sta bila domoljuba in oba sta delala proti okupatorju in njegovemu totalitarizmu v Ljubljani. Prvega so aretirali, ko je trosil letake proti okupatorju, ga poslali v taborišče v Italijo, kjer je zbolel in iz bolnišnice pobegnil k italijanskim partizanom. Po vojni se je kot partizan ponosno vrnil domov. Drugi je leta 1943 odšel domov na pogreb svojega brata, ki so ga blizu doma po hudem mučenju ubili partizani, in je potem odšel k domobrancem. Preživel je Vetrinj in Šentvid nad Ljubljano in ko je prišel domov čez nekaj mesecev, je bil tako bolan, suh in neprijetnega izgleda, da ga lastna sestra ni prepoznala; šele ko je poklical domačega psa po imenu in je le-ta začel prijazno lajati in mu mahljati, mu je verjela, da je njen brat.

Prvi je kmalu po vojni kot nekdanji partizan dobil službo učitelja v rojstnem kraju tega domobranca, ki pa dolga leta ni dobil službe. V nekaj mesecih sta postala najboljša prijatelja. Prvi je kot ravnatelj občasno na skrivaj zahajal k maši v svoj rojstni kraj, otroke pa je med poukom puščal za praznike ministrirati, ker je bila cerkev v neposredni bližini. Z ženo nista imela otrok, njegov prijatelj jih je imel pet. Kot otroci smo včasih naskrivaj poslušali njune zgodbe iz vojnih časov in o žrtvah med vojno in po njej, o zaznamovanosti življenj ljudi v novem sitemu z dvojno moralo, s karierizmom itd. Zgodilo se je, da je prvi umrl nekdanji domobranec. Takoj po pogrebu je nekdanji partizan zraven groba svojega prijatelja domobranca kupil parcelo in jo plačeval več kot deset let, da so lahko njega, nekdanjega partizana, pokopali v grob poleg njegovega najboljšega prijatelja – nekdanjega domobranca. Nasprotnika med vojno sta vojno končala prve dni maja '45 in živela kot prijatelja; spravljena med seboj od leta 1945, najboljša prijatelja do smrti, po smrti čakata vstajenja drug ob drugem ... Ni naključje, da je njun grob med spomenikom padlih borcev in cerkvijo, na kateri so zapisana imena zamolčanih žrtev medvojnega in povojnega revolucionarnega nasilja. Vsi omenjeni so žrtve …

Umorjenim in pobitim žrtvah vseh totalitarizmov pripada dostojen grob z imenom in priimkom s pravico do spominjanja; žrtvam, ki so morale desetletja živeti dvojno življenje, ki niso mogle živeti v skladu s svojo vestjo, prepričanjem ali vero, kot pravi Splošna deklaracija o človekovih pravicah, pripada vsaj opravičilo s strani države.

Pravzaprav so še največje žrtve tisti, ki so se prostovoljno, večina celo ne iz prepričanja, dali v službo totalitarnega sistema. Nekdanji partizan in domobranec, čeprav oba žrtvi, sta si odpustila, se spravila med seboj leta 1945 in oba z veliko mero dostojanstva preživela zadnji totalitarizem.

Klasifikacija posameznikov in skupin, odstranjevanje nezaželenih »elementov« - reduciranje ljudi na »element« (kako nizkotno!), nadzor državljanov, zatiranje svobodnega duha, ustvarjanje družbe dvoličnih in pragmatično sodelovanje posameznikov pri vzdrževanju sistema je povzročilo ogromno število neposrednih žrtev, še večje pa je število posrednih žrtev. Če sorodniki neposrednih žrtev, pobitih in umorjenih na vseh straneh pričakujejo le enako obravnavo žrtev, njihovo pravico do imena, do groba, spominjanja tudi v narodovem spominu, se zdi, da je duhovna in moralna »raztreščenost« posrednih žrtev še hujša … In seveda njihovo breme, ker pri vsakem človeku prej ali slej pride do zavedanja.

Globok priklon in iskren spomin vsem s smrtjo zaznamovanim žrtvam totalitarizmov in avtokratskih režimov in spodbuda za nas vse, da nas ne bi več izigravali, več delili. Resnica osvobaja. Vse drugo zasužnjuje in ustvarja dialektično družbo privilegiranih na eni in družbo tistih, s katerimi se manipulira. Človeštvo in vsak človek pa si zasluži resnico ter enakopravno in pravično obravnavo.


Škof dr. Franc Šuštar
Samo v Kristusu,smo sposobni odpuščati in izročati

Ko se danes v evropskem prostoru spominjamo vseh žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov, želimo to narediti na različne načine. Lahko smo hvaležni za možnost, da naš spomin in bolečino postavimo na daritveni oltar pred Boga. V ponižni molitvi želimo prositi Gospoda za usmiljenje, za pomoč v vseh medčloveških odnosih in za blagoslov ljudem v naši družbi. Brez molitve in prošnje k Bogu bi bile naše zgolj človeške misli zelo krhke in nemočne. Z molitvijo in sveto mašo pa postavljamo pred vsemogočnega Boga, Stvarnika nebes in zemlje, Stvarnika vseh ljudi, dobrih in slabih, ta naš spomin in vso našo situacijo. Pred Gospoda lahko položimo bolečino, jezo, obtožbe, nerazumevanje situacij, nemoč nedolžnih, sovraštvo zločincev, ujetost in nemoč krvnikov, hrepenenja, sodbe, pravične in nepravične situacije, neodgovorjena vprašanja: zakaj je Bog to dopustil … Vse, kar nam leži na duši ob spominu na dogajanja v totalitarnih in avtoritarnih časih. Vemo, da je za ta občutja in neodgovorjena vprašanja, Vsemogočni Bog, dobri Oče in pravični sodnik - pravi in zadnji naslov. Tako nam Jezus pokaže na Očeta in priporoči: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče!«


Razstavo v nekdanjih zaporniških celicah si je ogledal tudi ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar.

V prvem berilu smo poslušali zadnji del pripovedi o stvarjenju. »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril«. In ko jima je dal vsa naročila in pooblastila, pravi Sveto pismo: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro!« Torej v začetku je bilo vse prav dobro. Človek je imel vso lepoto in spoštovanje, živel je v urejenih odnosih z Bogom in z bližnjim.

Vemo pa, da to ni prav dolgo trajalo. Nekdo je bil nevoščljiv človeku za njegovo srečo; nekdo, ki je sam hotel postati kakor Bog – pa je padel v veliko nesrečo in smrt. Z lažjo se je približal človeku in ga skušal. Z lažjo je obljubljal stvari, ki niso bile v njegovi moči; z lažjo je Boga prikazal kot tistega, ki je človeku konkurent in ga izkorišča. Z lažjo je v človekovo dušo vrinil hrepenenje, da bi bil tudi človek lahko kakor Bog, čeprav je človek že imel v sebi Božjo podobo. Vemo, kaj se je zgodilo. Človek je podlegel skušnjavi in verjel hudemu duhu. Rezultate te odločitve dobro poznamo. Takoj se je začelo trpljenje, obtoževanje, primerjanje, strah pred Bogom in pred človekom. Strah za sebe in želja po obvladovanju bližnjega – to se vidi že pri Kajnu in Abelu, ko brat ubije brata. Vsa človeška zgodovina je prepletena s tem neredom. Bog nam želi pomagati in nam priti naproti, ne pusti nas samih.

V drugem berilu nam sveti Pavel v pismu Galačanom pomaga razločevati duhove; opozori nas na dela, ki prihajajo preko delovanja enega ali drugega duha. Pove nam, da si Božji Duh in duh tega sveta nasprotujeta. Ni jih vedno lahko razumeti in tudi ne slediti, saj pravi: »Ta dva sta si med seboj nasprotna, da ne delate tega, kar bi hoteli«. Sveti Pavel sam je v sebi doživljal stiske, ko ni uspel vedno narediti dobro, kar je sicer želel, pač pa je storil tudi tisto, kar ni hotel. Zanašal pa se je predvsem na Jezusa Kristusa, ki ga je reševal v tem duhovnem boju in notranji stiski.

Čeprav nam Gospod Bog prihaja naproti z močjo Svetega Duha in z besedo, ki nam razlaga, kako naj bi človek živel v miru in veselju, vidimo iz zgodovine in sedanjosti, da ljudje ne živimo le v ljubezni, veselju in miru, v potrpežljivosti, blagosti in dobrotljivosti, krotkost, zvestobi in samoobvladovanju. Koliko je del mesa in del hudega duha! Zakaj so nastali totalitarizmi in avtoritativni režimi? Nekdo ali nekateri so prisluhnili hudemu duhu, ki jih je spodbujal, naj bodo kakor bog; naj bodo bogovi nad drugimi ljudmi in naj po svoji pameti naredijo nebesa za sebe in za svoje… Tej stalni hudičevi skušnjavi so prisluhnili in ji sledili. Pomislimo na ljudi, ki so v veliki razsežnosti prisluhnili tej skušnjavi ter ustvarili totalitarne in avtoritarne režime. Imeli so se za bogove, skupaj s svojimi pomočniki… Vendar zgodovina pokaže, kako so sledili laži in prevari. Sledili so tistemu, ki je oče laži, ki je ubijalec, kot pravi sveti Janez, ki se bori najprej proti Bogu, potem pa še proti človeku in stvarstvu. Sami so bili nalagani in prevarani; v to so silili tudi druge. Več kot jih je bilo, večja je bila nesreča za ljudstvo. Ko pomislimo na vse vojne, pobijanje, uničevanje ljudi in kulture, sovraštvo do Boga in vere, preseljevanja ljudi, revolucije, taborišča in gulage, zapore in zatiranja, dolgotrajne posledice in oprane možgane … Saj vseh teh grozodejstev ni sposoben sam človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, ampak pri teh grozodejstvih sledi hudemu duhu. To pokaže tudi konec teh ljudi…

Danes, ko darujemo sveto mašo za žrtve totalitarizmov, najprej molimo prav za žrtve, ki so trpeli od nasilnikov, ki so umrli, bili zatirani ali so trpeli hude krivice. Potem pa molimo tudi za tiste, ki so delali slabe stvari in bili nasilni do svojih bližnjih. Tudi ti ljudje so žrtve svojih zlaganih ideologij, prevare hudega duha in svojih zavrženih dejanj. Na tretjem mestu pa molimo tudi za naš narod, da bi vse posledice totalitarizmov, ki jih čutimo še danes, Gospod premagal ter nam podaril moč, da bi živeli s sadovi Svetega Duha. Naj nas osvobodi neke čudne teže, krivde in sodbe. Zato prosimo Gospoda za odpuščanje, da bi mogli vse izročiti na oltar in se zagledati v Jezusa na križu. Samo v Kristusu, če sprejmemo njegovo neskončno ljubezen, smo sposobni odpuščati in izročati. Verjamem, da so mnogi, ki so trpeli zaradi krivic ali zaradi smrti svojih bližnjih, že odpustili. Bogu hvala za vero teh ljudi, za njihovo odpuščanje in darovano trpljenje. Naš pogled naj bo poleg tega, da želimo živeti odgovorno vsakdanje življenje, uprt v nebesa, v naš cilj. Prav v večnosti bo vse urejeno in postavljeno na svoje mesto. Vsak bo dobil povrnjeno po svojih delih. Zaupajmo pa v Božje usmiljenje.

Današnji dogodek naj nam pomaga za naprej. Naj nam spomin in premislek pomagata v premagovanju človekovega napuha, da ne bi zašli v nove totalitarizme. Morda novi totalitarizmi niso vodeni od enega ali manjše skupine ljudi, ampak od določene miselnosti. Pomislimo na totalitarizem, ki ga čutimo v samovoljnem odnosu do življenja, posebej do življenja nerojenega otroka; v čudnem odnosu do družine in zakona; v odnosu do pravičnosti in solidarnosti; v javnem mnenju in potrošništvu. Vedno znova smo pred izbirami in raznimi vplivi. Naj nam Sveti Duh pomaga v razločevanju, da bomo živeli po Božji volji in v svojem dostojanstvu božjih otrok.


Mag. Renato Podbersič ml.
Odpustiti ne pomeni pozabiti

Obhajali smo to mašno daritev, da počastimo spomin na vse naše prednike, ki so trpeli in izgubili življenje v času fašizma, nacizma in komunizma. Kako se še dandanes med nas tako težko prebija misel in zavest o njihovem skupnem vrednotenju. Ali kot je totalitarizme pojmovala priznana filozofinja judovskega rodu Hannah Arendt, ki jih je označila za popolnoma nov politični sistem, v katerem sta osnovni izkustvi ljudi osamljenost in nemoč ter za katerega je bistveno, da si prizadeva spremeniti človeško naravo ter degradirati človeka kot osebo.


Med nagovorom zgodovinarja mag. Renata Podbersiča ml. v ljubljanski stolnici.

Vlada RS je leta 2012 sklenila, da bomo 23. avgust tudi v Sloveniji obeleževali kot evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Začelo se je v Evropskem parlamentu, ki je aprila 2009 sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je pozval k razglasitvi 23. avgusta za dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov. Evropski parlament je s sprejetjem resolucije med drugim poudaril potrebo po ohranjanju spomina na preteklost, kajti brez resnice in spomina ne more biti sprave.
Odveč bi bilo podrobno naštevati, zakaj prav 23. avgust! Vendarle naj ponovimo, da sta se v noči s 23. na 24. avgust leta 1939 v Moskvi srečala zunanja ministra nacionalsocialistične Nemčije (Ribbentrop) in komunistične Sovjetske zveze (Molotov), ter podpisala pakt o sodelovanju, poznan tudi kot park Hitler–Stalin. S tem so se odprla vrata pekla v drugo svetovno vojno, ki se je začela le par dni po podpisu omenjenega sporazuma.

Torej, na videz zgolj politično in vojaško sodelovanje, ki pa ga je prav kmalu občutila tudi katoliška Cerkev na Poljskem, kjer so oboji, tako nacisti kot komunisti, ostro udarili po duhovnikih in krščanskih laikih, kot pomembnih nosilcih stoletne poljske kulture in omike. Zveni poznano in nekam blizu, kajne. Tudi pri nas so se nacisti leta 1941 med prvimi spravili na slovenske duhovnike na okupiranem Štajerskem in Gorenjskem. Ali če pogledamo nekoliko nazaj, na čas fašizma na Primorskem pod italijansko upravo in se spomnimo številnih slovenskih duhovnikov in krščanskih laikov, ki so trpeli za narod. Po drugi svetovni vojni pa so za svoje nesebično razdajanje prejeli »ustrezno« plačilo s strani povojnih komunističnih oblasti.

Vsi danes tukaj navzoči, kljub generacijskim razlikam, smo otroci 20. stoletja, za katerega bi želeli, da nam ostane v spominu kot stoletje gospodarske rasti, tehničnega napredka, premagovanja socialnih razlik in zmagoslavja demokracije. Žal kot Slovenci in državljani te države prav dobro vemo, da vselej ni bilo tako. Kajti 20. stoletje je bilo tudi čas množičnih umorov, koncentracijskih taborišč, montiranih procesov, množičnega kršenja človekovih pravic in zanikanja pravice do svobodne izpovedi vere. Skratka stoletje, ki se prav v ničemer ni razlikovalo od preteklih časov. Le uporaba tehnike in različnih izboljšav je temu početju dodajala nekakšen vzvišen pogled na dogajanje.

Toda žrtve nas vedno znova opominjajo, kajti zavrženo je bilo njihovo človeško dostojanstvo, storilci so se jih hoteli znebiti kot nepotrebne smeti. Podobno kot danes, v civilizaciji, ravnamo z odpadki, samo da nam jih ni potrebno več gledati, da nam izginejo izpred oči.

Torej, 20. stoletje je bilo hkrati stoletje žrtev, tudi številnih mučencev med njimi. Smo na svetem kraju, kjer se še posebej spominjamo bl. Lojzeta Grozdeta in mučeniškega škofa dr. Gregorija Rožmana. Smo danes, v 21. stoletju, sposobni oz. dovolj pogumni slediti njunemu zgledu?

Prav je, da se danes spominjamo vseh umrlih, hkrati pa počastimo vse tiste med nami, ki so preživeli preganjanja, zapore, taborišča, prisilno delo, številna zaslišanja, šikaniranja, prisluškovanja, zapostavljanja in poskus izločanja iz družbe. In to je vse skupaj in vsakega posebej še posebej zaznamovalo.

Zadnje čase se v naši družbi veliko govori o spravi. Vendar so besede premalo, potrebna so tudi konkretna dejanja. Prvo dejanje bi moral predstavljati dostojen pokop posmrtnih ostankov vseh pobitih v posvečeno zemljo. Kajti s tem bi jih tudi simbolno vrnili v našo narodno skupnost – končno, kajti predolgo so bilo obsojeni na partijski pekel, pekel izločanja, pozabe in prekletstva.

Že stara zaveza nam pred oči postavlja odnos do sočloveka in njegovega posmrtnega dostojanstva. Iz prve Mojzesove knjige, četrto poglavje: Gospod je rekel Kajnu: »Kje je tvoj brat Abel?« Odvrnil je: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?«

Kdaj bomo končno opravili osnovno civilizacijsko poslanstvo, se nehali sprenevedati in pokopali naše številne brate Abele, ki kruto pobiti, večina brez sojenja, vrženi v številna brezna in jame še danes ležijo nepokopani, njihova morišča in grobišča pa raztresena širom dežele na sončni strani Alp. Od Breginjskega kot na zahodu, do Krškega polja na vzhodu in od karavanških prelazov na severu do brezen Kočevskega Roga na jugu?

Ali kot je letos dejal slovenski predsednik Borut Pahor, ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne: Sposobni smo bili odpustiti velikim sosedom, Italijanom in Nemcem, za vse, kar so hudega storili našemu narodu. Nismo pa bili sposobni odpuščanja med brati!

Vendar, odpustiti ne pomeni pozabiti in naloga vseh nas, ki verjamemo, ki smo zavezani Resnici, ki nam ni vseeno za preteklost in bodočnost, je, da ohranjamo spomin na brate in sestre iz časov, za katere ne bi želeli, da se ponovijo. Amen.

Fotografije: Bogomir Štefanič