Nadaljevanje iz: Kočevski proces, komunisti, sodstvo [7]

Leta 1974 so v seriji knjig z naslovom Taboriščni arhiv priča (2. zvezek, Buenos Aires, 1974, str. 253–276) objavili pričevanje Slavka Zupančiča, pripadnika vaške straže, o komunistično-partizanskem nasilju jeseni 1943, o uničenju branilcev na Turjaku in o umorih ujetnikov v Jelendolu. Opisi množičnega poboja ujetnikov so zelo podobni opisom množičnih pobojev leta 1945 v Kočevskem rogu in na drugih komunističnih moriščih po Sloveniji. Komunisti so začeli množično ubijati že leta 1941, leta 1942 so to vpeljali kot stalno prakso partizanjenja oziroma, kot so temu sami rekli, »narodnoosvobodilnega boja«, jeseni 1943, po uničenju Grčaric in Turjaka, so na vrsti morišč, od Turjaka, Velikih Lašč, Mozlja, Jelendola, Bavdelj, Travne gore, Mačkovca, Padeža pri Novem mestu, tako umorili vsaj 588 Slovencev, leta 1945 pa več kot 10.000.

Tako je leta 1993 izgledalo območje na pokopališču v Hrovači pri Ribnici, kjer so leta 1944 pokopali krste z ubitimi v Bavdlah in Jelendolu oktobra 1943. Na grobišču so postavljali nove zasebne grobove, čeprav so na občini vedeli, da gre za vojno grobišče. FOTO: Ivo Žajdela

V Jelendolu pri Grčaricah so partizani umorili 115 Slovencev

V Jelendolu pri Grčaricah so partizani 22. oktobra 1943 umorili 90 ujetnikov iz Ribnice, med njimi je bil Slavko Zupančič, ki pa se mu je uspelo rešiti iz jame, in še pred konce vojne svojo mučeniško pot opisati. Prvič so v Jelendolu ubijali 15. oktobra (24 ujetnikov), in enega naslednji dan. Skupaj so na tem morišču ubili 115 ujetnikov. Slavko Zupančič je bil 2. oktobra 1944 navzoč pri izkopavanju umorjenih v Jelendolu.

Poglejmo si torej pričevanje Slavka Zupančiča o nepopisnem partizanskem nasilju jeseni 1943 od Turjaka, Kočevja in Jelendola pri Grčaricah (mednaslovi so moji).

Spomenik na grobišču v Hrovači pri Ribnici za umorjene v Jelendolu in Bavdlah pri Grčaricah so postavili 7. novembra 1993; govor Tineta Velikonje (Nova Slovenska zaveza). FOTO: Ivo Žajdela

Na Turjak pod točo partizanskih krogel

Kot člana Vaške straže me je 8. septembra 1943, katerega spomin bo zapisan v zgodovini majhnega slovenskega naroda za vedno, dohitel v Št. Juriju pri Grosupljem. Vršil sem službo bolničarja in magacinerja. In po tem žalostnem razsulu italijanske vojske sem nastopil skupno s svojimi soborci trnovo pot proti Turjaku. Povelje za na pot smo dobili 13. septembra 1943. Podali smo se s težko naloženimi vozovi obleke, hrane in municije na pot. Pred vasjo Gradež so nas že napadli komunisti in nam ranili voznika. Ubili so nam tudi dva vola. Umaknili smo se v bližnji gozd, kjer smo odbijali napade in se obenem vedno bolj bližali vasi Gradež. Jaz sem se počasi umikal preko nekega travnika, toda takoj so me opazili. Odprli so hud strojnični ogenj name, da so krogle žvižgale okrog moje glave kot čebele ob rojenju. Priporočil sem se Mariji v varstvo ter bežal, kolikor so mi noge dale. Pri vasi Gradež me je dohitel naš ranjeni voznik ter prosil, da ga obvežem. Ko sva prišla v vas na varno, sem mu obvezal hudo krvavečo rano ter mu dal piti vermuta, da si je opomogel od prevelike izgube krvi. Pustil sem ga v poznani hiši, kjer so ga skrili pred komunisti. Naši fantje so že vsi odšli naprej, zato sem se podal tudi jaz takoj za njimi. Toda kakor hitro sem se pokazal na plano, so se pričele zopet krogle vsipati proti meni. Bežal sem preko njiv po neki koruzi in tako srečno prispel do gozda, kjer sem dobil naše fante žive in zdrave. Skupno smo nadaljevali pot in srečno prišli v Turjak.

Spomenik na grobišču v Hrovači pri Ribnici za umorjene v Jelendolu in Bavdlah pri Grčaricah so postavili 7. novembra 1993; govor Davorina Žitnika (odbor Grčarice). FOTO: Ivo Žajdela

Partizani v sodelovanju z Italijani nad branilce

Prva noč je bila mirna, toda naslednji dan so nas že začeli napadati z lahkimi topovi in metalci min. Nismo držali rok križem in je tudi marsikateri bandit padel pod našo kroglo. To se je ponavljajo in sicer vsak dan huje. Prišla je nedelja 19. septembra, dan, na katerega ne bom pozabil ne jaz in kot mislim, tudi noben zaveden in pošteno misleč Slovenec ne.

Pripominjam že na tem mestu, da gradu nikoli ne bi zavzeli, če ne bi bilo italijanskih vojakov, ki so prevzeli topništvo. Poleg tega se je pa tudi pri nas našel nekdo, ki je v usodnem trenutku pomagal sovražniku priti na najbolj občutljivi točki v grad. Jaz sem bil v tem trenutku v kleti, blizu lutrske kapele, od koder sem opazoval, kdaj bodo vdrli v grad skozi odprtino, ki so jo naredili z izstrelki kanona savojski izdajalci. Kljub vsej moji pažnji nisem opazil, da bi prišli komunisti na tem mestu v grad, ampak sem na veliko presenečenje spoznal, da imajo zasedeno že glavno točko gradu, to je stolp nasproti glavnim vratom. Tako so nas s petimi strojnicami obvladali popolnoma, da si nobeden ni upal ganiti se z mesta, ker bi bil z najmanjšim premikom že ob življenje.

Spomenik na grobišču v Hrovači pri Ribnici za umorjene v Jelendolu in Bavdlah pri Grčaricah (za t. i. jelendolske žrtve), z morišča so jih domobranci prekopali 12. avgusta in 4. oktobra 1944, so postavili 7. novembra 1993. FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko zavzetje Turjaka in ropanje

Morali smo se predati in sicer, kot že omenjeno, na nedeljo 19. septembra. Podal sem se iz svojega skrivališča oziroma opazovališča preko dvorišča v drugo klet, kjer so bili drugi naši fantje. Ko sem bežal preko dvorišča, so poslali za menoj točo krogel, tako da se še danes čudim, da me nobena ni zadela. Nato so začeli naši fantje prihajati iz gradu z belo zastavo. Pred gradom so jih čakali komunisti. Mene sta že na dvorišču prijela dva bandita in me gnala na glavni stolp, da moram tam iti ven. Ko sem prišel na vrh stolpa, sem spoznal, kako so mogli priti v grad. Tu sem spoznal, da je eden izmed naših spustil vrv s stolpa. Pritrjena je bila na gredo stolpa. Na vrv so bile privezane lestve, po katerih so prišli komunisti v stolp, ter nas tako prisilili, da smo se predali.

Ko se nisem hotel spustiti po vrvi iz gradu, so me zopet gnali na dvorišče, od koder sem se podal med drugimi skozi glavna vrata na prosto. Takoj ob vstopu iz gradu sta dva bandita zahtevala denar. Vzela sta mi ga nasilno ter me pahnila naprej, kjer sta mi naslednja dva vzela nahrbtnik. V njem sem imel obleko, nekaj živeža ter vsakdanje potrebščine v vrednosti 3.000 lir, v gotovini pa so mi vzeli 3.200 lir. Tako so mi pri prvem ropanju vzeli 6.200 lir. Ko sem prišel tretjim komunistom v roke, so mi vzeli še uro in še vse drugi malenkosti, ki sem jih imel še po žepih. Tako izropan sem prišel do svojih prijateljev, s katerimi se je godilo isto kot z menoj.

Spomenik na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

»Zasliševanje« oziroma mučenje v Velikih Laščah

Nato so nas začeli vezati po dva in dva z električno žico ter nas potem pritrdili na dolgo vrv in odgnali preko trga Turjaka na glavno cesto, od tam pa v Velike Lašče. Med potjo so nas psovali z vsemi mogočimi izrazi in nekatere tudi tepli. V vasi Rašica so ljudje jokali ter nam nosili kruha, jabolka in vodo. Toda banditi nam niso pustili ničesar dati in so tudi nje suvali in odganjali proč.

Ob prihodu v Velike Lašče se je ob poti oglasil dobro znani komunist z besedami: »Svinje bele! Pobijte tiste prasice, matere, ki so rodile take svinje!« Tako se je izrazil, pa še mnogo grše, kar se sploh ne da napisati.

V Velike Lašče smo prišli že skoraj v mraku. Tu so nas pričakovali najeti banditski pristaši ter nas ponovno zmerjali. Odgnali so nas proti postaji in nas zaprli v silos, ne da bi nam dali vsaj malo vode, kaj šele jesti. Tukaj smo vsi utrujeni od poti in boja, ki smo ga imeli za seboj, polegli po golih cementnih tleh ter tako prespali prvo žalostno noč v partizanskem ujetništvu.

Drugi dan so nas začeli zasliševati. Najprej so pozvali naše komandante. Na njihove odgovore so jih zmerjali in tepli. Zvezali so jim roke na hrbtu, jih postavili v kot ter grozili, da jih bodo na mestu pobili.

Nato smo prišli na vrsto še drugi. Vpraševali so, od kod je kdo in koliko časa je že v legiji. Ko sem prišel na vrsto jaz, me ni vpraša drugega kot, kako se pišem in kje sem bil v posadki. Ko sem povedal, da sem bil v Št. Juriju in da je bil moj komandant Danilo Capuder, me je pognal v drugi kot s psovko: »Ti, beli pes, čakaj na odgovor, kakršnega si zaslužil!« Seveda sem si takoj mislil, kaj me čaka. Tako smo spet preživeli en dan brez jedi; tudi vode nam niso privoščili.

Spomenik na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

Trepetali smo od strahu za svoje življenje

Nastopila je noč, noč groze, katere ne bo moč nikoli pozabiti. Stemnilo se je popolnoma. Nas so zvezali po dva in dva v kolone ter nas hoteli odpeljati v Kočevje. Mislili smo, da si bomo življenje rešili z begom, ker bi nas ščitila temna noč. Toda na žalost se to ni zgodilo. Eden naših komandantov je namreč zbežal takoj, ko so nas pripeljali iz žične ograje, in nato še več za njim. Ko so komunisti to videli, so nas ostale pognali nazaj v barake. Zažgali so ognje okrog barake, se napili ter tako počenjali vse mogoče neumnosti. Streljali so v zrak, skozi okna in v strop ter tako ranili dva naša: enega v prsi, drugega pa v hrbet. Vsi v strahu smo se umikali iz kota v kot pred kroglami. Okrog polnoči so pridrveli komandanti vsi pijani od zmage nad nami, še bolj pa od vina in žganja, ki so se ga napili za naš denar, ki so nam ga nasilno vzeli. Preklinjali in zmerjali so nas z vsemi mogočimi vzdevki ter rekli, da nismo drugega vredni, kot da nas pobijejo in zmečejo na gnoj. Izjavili so, da smo izdajalci naroda, da nas bodo ljudje sodili ter nas pobili kot pse, okužene od stekline. To je trajalo približno dve uri, nato so odšli in nas prepustili pijani straži. Trepetali smo od strahu za svoje življenje.

Spomenik na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

Množični umor ujetnikov pri Velikih Laščah

Tako je minila noč, nikoli pozabljena. Zjutraj so nas okoli devetih začeli zopet klicati po imenih. Nabrali so jih 51. Povezali so jih po dva in dva, napeljali okrog njih še debelo vrv in privezali drugo roko nanjo, tako da ni mogel nihče niti ganiti se. Odgnali so jih proti kolodvoru. Gledali smo za njimi in upali, da jih bodo naložili na vlak. Toda odgnali so jih preko proge v gozd in tam postrelili. Z njimi je šel na zadnjo pot po vsej ribniški dolini znani dr. Kožuh.

Po preteku ene ure so nas začeli zopet klicati ven. Zvezali so nas z žico ter nas po dva in dva navezali na vrv, v kolone po štirideset skupaj, ter nas odgnali na postajo. Dodelili so vsako kolono v živinski vagon, postavili v vsak vagon za stražo dva bandita ter nas odpeljali v Kočevje.

Po prihodu v Kočevje so nas gnali skozi mesto v Dijaški dom. Natrpali so nas po sobah tako, da smo spali skoraj drug na drugem na golih tleh. Pripominjam, da nas velik del ni dobil ne v Laščah ne v Kočevju prvi dan niti najmanjšega deleža hrane; dobil jo je samo tisti, kateri je bil pri prvih, ker je kmalu zmanjkalo, tako da je še en del ni dobil. Tako nisem dobil štiri dni ničesar drugega kot malo vode.

Spomenik na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

V Kočevju partizanska lakota, »zasliševanje« in drugo nasilje

V Dijaškem domu smo bili tri dni in štiri noči. Drugi dan po prihodu v Kočevje so dali vsakemu dvajset dekagramov kruha. Opoldne in zvečer smo dobili pol litra vode, v kateri je plavalo nekaj makaronov in par koščkov krompirja. Bili smo malo potolaženi, da ne bo tako hudo, kot smo sprva mislili. Upali smo, da nas mogoče le ne bodo pobili in da nas bodo dali morda v delavski bataljon. In upanju se je pridružila sladka misel, da nam bodo pustili življenje.

Hrana je bila tri dni taka, kot sem že omenil. Četrti dan so nam odvzeli kruh ter nas odgnali v italijanske barake. Tako se nam je trpljenje še povečalo. Prvič z zmanjšanjem že tako malenkostne hrane, drugič pa stoodstotno poslabšanje stanovanja. V barakah so nam uši, bolhe in druga golazen jemale spanje ter zdravje. S svojim neprestanim izpraševanjem so nam uničevali živce, tako da smo bili z vsakim dnem slabši. Prihajali so drug za drugim v barake in nam kradli čevlje z nog. Vzel je dobre gojzerje, a dal v zameno take, da so se videli prsti. Z obleko isto. Vzeli so nam dobro, dali pa nazaj ušive cunje. Klicali so večkrat posameznike ven; nazaj jih ni bilo več. Rekli so, da so jih poslali domov, toda v resnici so jih postrelili.

Tako se je ponavljalo dan za dnem. Množili so se grobovi naših najboljših fantov, ki so dali svoje življenje na oltar trpečemu slovenskemu narodu.

Spomenik na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

Pot iz Kočevja v Ribnico se ne bo dala nikoli pozabiti

Tu smo bili zaprti štirinajst dni, potem so nas zopet zvezali z žico tako na gosto, da smo stopali drug drugemu na noge. Odgnali so nas v štirinajst kilometrov oddaljeno Ribnico peš, lačne in žejne. Vso pot so nas zmerjali. Da so nas bolj zmagovito pripeljali v Ribnico, je morala biti zraven harmonika, na konju pa je nosil komunist štiri metre dolgo oskrunjeno slovensko zastavo. Med to potjo se moram jaz kot drugi fantje zahvaliti nekaterim železničarjem, ki so bili dodeljeni za stražo spremstvu. Dajali so nam jabolka, seveda na skrivaj, ker je bilo prepovedano dati nam najmanjšo stvar. Dolga je bila ta pot, tako dolga, da se ne bo dala nikoli pozabiti. Ni besede, katero bi mogel napisati, kako sem bil zmučen. Vsi fantje smo se na poti spomnili križevega pota Jezusovega in darovali to trpljenja polno pot za trpečo slovensko domovino. Pot iz Kočevja v Ribnico je bila pot, ki jo je tudi Jezus moral prehoditi od sodnika do sodnika. Hodili smo polnih pet ur in prišli v Ribnico ponoči. Prosil sem zraven stoječega železničarja, naj me prime, da ne bom prerezal sebi in svojemu sosedu rok, ki so bile zvezane z žico. Prijel me je in odgnal v kasarno, kjer sem se zavedel šele, ko so bili vsi že notri. Tistim železničarjem bom do smrti hvaležen.

Spomenik na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

V petih tednih sem shujšal za 26 kilogramov

Tu se je začela zopet stara pesem. Imeli smo še več uši in slabšo hrano kot v Kočevju. Komunisti so prihajali redno v posamezne sobe ter govorili, kako zmagujejo, kako Nemci bežijo; da so zavzeli že Celje ter da bo skoraj vsa Gorenjska in štajerska partizanska. Prodajali so nam hlebček kruha po 20 lir, pozneje že po 50 lir. Tehtal je 20 do 25 dekagramov. Cigarete so nam prodajali v začetku po 5 lir, pozneje pa že po 25 lir.

Vsako jutro, ko se je naredil dan, sem vzel mašno knjižico in bral mašo. Tako sem bil vsak dan v mislih pri maši jaz in vsi drugi. Nato sem si slekel srajco, se usedel bolj k oknu in začel obirati uši. Zbirali smo se v posamezne gruče ter si dajali poguma. Molili smo rožni venec, drugi spet litanije. Ob eni popoldne smo dobili kosilo in sicer na neslani in umazani vodi zakuhano korenje in svinjsko peso. Dobil si te vode pol litra. Če si dobil še košček krompirja ali kakšen fižol, si imel še posebno srečo.

Popoldne smo spet obirali uši in molili rožni venec in križev pot. Zvečer ob sedmi uri smo imeli večerjo, enako kot kosilo. Nato smo se zopet z molitvijo rožnega venca spravili spat. Na stranišče ven so nas malokdaj pustili; tako smo morali opravljati potrebo kar v sobi in sicer v zaboj od municije. Kakšen zrak in kakšen duh je bil v sobi, to si lahko pač vsak sam misli. Nismo se mogli umiti, ne oprati ne preobleči, tako da smo bili že tako umazani, da se je po telesu delala skorja. Smrdeli smo kot gobavci. Spali smo na vojaških pričnah, deska je bila naša slamnjača in vzglavje. Za odejo sem imel roke, ki sem jih prekrižal na prsih in tako spal spanje, kakršnega ima ušiv človek. Skoraj do zjutraj sem si moral obirati golazen, ki je je bilo več vrst. Zato ni čudno, da sem v petih tednih shujšal za 26 kilogramov.

Imena na spomeniku na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

Ribnica, 22. oktober 1943, priprava za odvoz na morišče

22. oktobra dopoldne so nas začeli zopet klicati ven, iz vsake sobe nekaj. Nabrali so nas 95 in nas zaprli v posebno sobo z izgovorom, da nas bodo zaradi čiščenja prostorov prepeljali drugam. Takoj smo vedeli, kam nas bodo gnali, ker nas je imel v rokah zloglasni krvnik Pirkovič iz Št. Jerneja /Franc Pirkovič - Čort/. Dobili smo za večerjo nekaj umazane vode in ukaz, da bodimo pripravljeni za odhod.

Okrog devete ure je prišel pred kasarno tovornjak, nato je stopil v našo sobo komunist s polo papirja v roki in nas začel klicati po imenu. Izmed desetih odbranih sem bil jaz sedmi. Spuščali so nas posamezno ven. Ko sem prišel ven, sem videl komuniste oborožene vse z lahkimi strojnimi puškami. Ko sem prišel v pritličje, sem videl, kaj delajo z mojimi prijatelji, Jožetom Bajžljem in Alojzijem Javornikom ter z drugimi, ki so šli pred menoj. Videl sem, kako jim roke vežejo na hrbtu in navezujejo na vrv. Dal sem roke že sredi stopnic na hrbet in tako prišel v pritličje. Tu me je komunist nahrulil: »Ali ga vidite jagenjčka? Kar sam prinese roke na hrbtu, da bi ga bolj nalahno zvezali. Tega je treba še bolj trdo zvezati, ker bi ob prvi priliki pobegnil.«

Konec v: Slavko Zupančič, partizansko morišče Jelendol [9]

Imena na spomeniku na grobišču umorjenih v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah v Hrovači pri Ribnici. FOTO: Ivo Žajdela

1/13