Nadaljevanje iz: Slavko Kvartič, Lojze Mejač in brezno Gobavica [1]

Marko Žerovnik iz Komende je bil leta 1944 star dvanajst let in takrat je družina živela v Mengšu. V knjigi spominov Po trnovi poti (samozaložba, Komenda, 2014) je opisal, kako so otroci 4. januarja 1944 na griču Gobavica nad Mengšem prišli do grozljivega odkritja. Sled je vodila v brezno Sapnica, iz katerega so potem žandarji potegnili šest trupel ljudi, ki so jih tja zmetali komunistični vosovci, potem ko so jih umorili. Zaradi krutega zločina so Nemci 8. januarja 1944 pod Gobavico ustrelili 30 civilistov.

Spomenik ob Pšati pod Gobavico v Mengšu, kjer so Nemci 8. januarja 1944 ustrelili 30 civilistov, kot povračilni ukrep za vosovski pomor šestih civilistov ob breznu Sapnica na griču Gobavica. FOTO: Ivo Žajdela

»V bližini smo zaslišali streljanje iz strojnice«

Poglejmo nadaljevanje Žerovnikove pripovedi. Bilo je 8. januarja 1944 v Mengšu. »Približno pol ure pred streljanjem se nas je zbrala manjša skupina otrok na zaledeneli Pšati. Kot je bilo v navadi, smo se tudi tokrat postavili v dve nasprotni vrsti in začeli s tako imenovanim 'hokejem' na ledu. Za pak smo izbrali prazno, nekoliko potolčeno pločevinasto konzervo, palice pa smo si naredili iz malo debelejših vej in jih očistili lubja. Ravno ko smo se dodobra ogreli, smo v bližini zaslišali streljanje iz strojnice. Od strahu smo popadali na tla, kar na led, od koder smo se počasi splazili na rob obrežja, visokega dober meter.«

Bili so mladi srednjih let, očetje in fantje

»Ker je po strojničnem rafalu posamezno še pokalo, smo se dvignili iz struge. Ko pa se je umirilo, smo še malo počakali, nato vstali in zagledali Nemce, ki so odhajali z morišča. Zadnji od njih je bil prav tisti visok oficir, ki me je pri hiralnici spraševal po mengeškem komisarju. On je bil tisti, ki je vsakemu talcu izvršil milostni strel v glavo. Ko je oficir odšel za ostalimi nemškimi vojaki, je nasproti njemu izza hriba prišel neki civilist. Oficir je nanj takoj nameril pištolo, a jo je kmalu umaknil. Nato sta skupaj odšla z območja morije. Verjetno sta se dobro razumela. Kdo je bil tisti civilist, nisem nikoli izvedel.

Takoj ko so Nemci odšli, smo se zapodili proti postreljenim žrtvam, a še prej smo se ustavili in poiskali kraj, od koder je Nemec s strojnico pokosil talce in to zato, da bi našli kak prazen naboj. Bili pa smo razočarani, ker smo našli samo enega in to praznega. Šele zatem smo pristopili k postreljenim žrtvam, ki so ležale v neurejenem krogu. Bili so povečini mladi srednjih let, očetje in fantje.«

Spomenik ob Pšati pod Gobavico v Mengšu, kjer so Nemci 8. januarja 1944 ustrelili 30 civilistov, kot povračilni ukrep za vosovski pomor šestih civilistov ob breznu Sapnica na griču Gobavica. FOTO: Ivo Žajdela

Sočustvovali z žrtvami Sapnice in ustreljenimi talci

»Kasneje sem izvedel, da so bili večinoma s Primorske. Eden izmed ustreljenih je imel na prsih sliko, na kateri sta bili dve svetlolasi kodrasti deklici, stari od tri do štirih let, ki sta ga v naročju smeje objemali. Ob pogledu na žrtve nas je tako pretreslo, da smo hitro zbežali v zavetje svojih domov. Čutili pa smo okupatorjevo zlo in sočustvovali tako z žrtvami Sapnice kot z ustreljenimi talci.

Nekaj od Nemcev izbranih moških iz Mengša je moralo naslednji dan izkopati ob ustreljenih talcih veliko jamo za ustreljene, jih vanjo položiti in jih z zemljo zagrebsti. Zaradi iztečene krvi je na mestu, kjer so ležali ustreljeni talci, bujno rasla temnozelena trava še več let.

V spomin na omenjene žrtve stoji na grobu kamnito obeležje, na katerem so z imeni, datumom rojstva in krajem bivanja označene žrtve, pod njim pa je napisana letnica ustrelitve.« Tako je odkritje vosovskega zločina na Gobavici in nemškega povračilnega ukrepa opisal Marko Žerovnik.

Marko Žerovnik, Krvava sled ob sapnici, Mengšan, št. 12, 1999Partizanski umor gostilničarja Franca Marna – Šimenčka

17. avgusta 1941 je skupina komunistov z območja severno od Save in do Kamnika na Rašici ustanovila štiri partizanske čete: Rašiško, Kamniško, Radomeljsko in Mengeško-moravško, skupaj so sestavljale Kamniški bataljon. Mengeško-moravško četo, ki je delovala v Moravški dolini, je vodil Janko Bizjak. 21. avgusta je skupina iz te čete v Brezju pri Krtini ubila trgovca in gostilničarja Franca Marna – Šimenčka. Kot »razlog« za umor (izgovor) so partizani navedli, da so Marna ustrelili zato, ker je bil »nemški zaupnik«. Trgovec in gostilničar je seveda moral komunicirati z oblastjo, to pa je bil takrat okupator. To komunistov seveda ni zanimalo, saj so zasledovali le svoj revolucionarni interes. V povračilnem ukrepu so Nemci naslednji dan tam ustrelili pet t. i. talcev.

Z umoru so poskrbeli za straho-spoštovanje

Tako se je začelo, tako kot povsod drugje po Sloveniji. Komunistični partizani so ustrelili vidnega člana vaške skupnosti. Umor je bolj kot »odstranitvi« »nasprotnika« (političnega, ideološkega, kakršnega koli že) služil ustrahovanju ljudi na tistem območju. Takšno ustrahovanje je imeli vedno izjemen učinek.

Zaradi takšnih nasilnih dejanj ljudje partizanov niso le »rešpektirali«, ampak so jih tudi straho-spoštovali. Poslej so vedeli, da jih morajo ubogati, o njih ne govoriti slabo in se jim ne upirati, na primer, ko so prišli po »hrano« (ropat).

Partizani so 21. avgusta 1941 v Brezju pri Krtini ubili trgovca in gostilničarja Franca Marna – Šimenčka. V povračilnem ukrepu so Nemci tam ustrelili pet talcev.

Komunistično-partizanskega nasilja je bilo še in še

Od 21. avgusta 1941 do oktobra 1943 bom tu izpustil obdobje več kot dveh let. V tem času so partizani na tem območju umorili veliko Slovencev, civilistov. Tudi nekaj Nemcev iz zased, čemur so sledila streljanja »talcev«. Pa ne le ustrelitve »talcev«, med povračilnimi ukrepi so Nemci tudi izseljevali ljudi v internacijo pa tudi požigali domove (vas Koreno 8. julija 1942, kjer so zažgali tudi 16 vaščanov; 21. julija še Zlato Polje). Komunistično-partizanskega nasilja je bilo še in še.

Ugrabitev in umor domžalskega podjetnika Kvartiča

Oktobra 1943 je komunistična »varnostna služba« VOS aretirala (v resnici ugrabila) domžalskega podjetnika (ravnatelja kemične tovarne barv Medić-Zankl, po vojni Helios) Slavka Kvartiča, ki je bil kot sekretar okrožne gospodarsko-finančne komisije tudi član OOOF Kamnik, bil pa je tudi kandidat za člana KPS.

Med njegova »obremenilna dejanja« je VOS uvrstil: sestajanje s Helmuthom Rozumekom, vodjo gestapa na Bledu; članstvo v Pokrajinskem odboru OF, ki ga je vodil Ivan Miklavc iz Medvod, saj je tudi ta imel zvezo z Rozumekom; sprejemanje Rozumekovih navodil, da morajo partizani prenehati z zahrbtnimi napadi in s požiganjem tovarn, v skladu s katerimi je tudi Kvartič zahteval od Kamniškega bataljona prenehanje izvajanj vojaških akcij; oviranje terenskega političnega dela, a obenem propagiranje za vstop v OF; opiranje na premožnejše ljudi; stremljenje, da postane član OOOF; oddaljevanje ljudi od partije; zavlačevanje izvajanj direktiv ali njihovo neupoštevanje; širjenje govoric o belogardističnem značaju okrožnega komiteja KPS in omalovaževanje njegovih članov; stalno vzdrževanje zvez s »plavogardističnimi« organizatorji v kamniškem okrožju (Lojze Plemelj, Franc Polak, Vitko in Lojze Mejač) itd.

Vse navedene očitke Vosa naj bi Kvartič priznal, zanikal pa je obtožbo poneverbe denarja skupaj z Miklavcem, vendar pa naj bi VOS iz »zasliševanj« ugotovil, da sta z Miklavcem poneverila 60.000 mark. Vos ga je »obsodil« na smrt. Vse to je povzeto po poročilu o zaslišanju Slavka Kvartiča, ki ga je 30. 11. 1943 napisal OK VOS Kamnik in se nahaja v Arhivu Slovenije.

Kvartičev primer je v knjigi Zločin pri Lenartu (Ljubljana, 1973, str. 321–378) opisal Jože Vidic. Slavko Kvartič je bil tesen sodelavec Ivana Miklavca (omenil sem ga v prejšnjem prispevku na začetku), vodje (pogojno rečeno nekomunističnega) pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte za Gorenjsko.

Slavka Kvartiča so komunisti umorili 25. novembra 1943 v okolici Račnega Vrha pod Sv. Trojico (JV od Domžal, v smeri Moravč). Isti dan so ob breznu Sapnica na Gobavici nad Mengšem komunistični vosovci umorili Alojza Mejača (na posnetku) iz Komende.

Slavka Kvartiča so umorili pod Sv. Trojico

25. novembra 1943 je VOS, ki je deloval na območju Kamnika in Domžal, storil množični umor osmih »nasprotnikov narodnoosvobodilnega boja«, kot so ubite okarakterizirali. Pripravljali naj bi ustanovitev »plave garde«. Očitek je bil seveda nesmiseln, saj so komunisti pred tem »ustanovili« že vrsto svojih organizacij, s katerimi so uzurpirali odpor, predvsem pa na kriminalni način odločali o življenju in smrti ljudi, pri čemer so jih veliko umorili.

Domžalskega podjetnika Slavka Kvartiča so komunisti umorili v okolici Račnega Vrha pod Sv. Trojico (jugovzhodno od Domžal, v smeri Moravč), poleg njega pa še Marjana Severja iz Domžal (lastnik tovarne odej), Vinka Pučka z Vira in Franca Polaka iz Mengša (lastnik tovarne filca). Pred umorom v Žejah so jih v Jurkovčevi hiši v Račnem Vrhu zverinsko mučili (Stane Stražar, Domžale, mesto pod Goričico, 1999, str. 538).

Vosovski umor inženirja Antona Tepeža

V kemični tovarni Domžale, podružnici Heliosa na Količevem, so vosovci 31. decembra 1943 ugrabili inženirja Antona Tepeža (1908). Odgnali so ga na njegovo stanovanje pri Sameju v Dobu, ker pa ni hotel z njimi naprej (seveda v smrt), so ga ustrelili tam (Vidic, Zločin pri Lenartu, str. 372). Stane Stražar je v knjigi Župnija Dob skoti stoletja (Dob, 1996, str. 612) zapisal, da se je kot »pošten in pred vojno prizadeven predsednik fantovskih odsekov v kamniškem okraju« komunistom zdel nevaren.

Konec v: Slavko Kvartič, Lojze Mejač in brezno Gobavica [3]

Ivo Žajdela, Umor pod Sv. Trojico, Reporter, 7. 9. 2020

1/5