Kislo spomladansko vreme se kar noče posloviti, vendar nam zaradi tega ni treba ždeti ves čas doma in zagrenjeno gledati skozi mokra okna. Če že ne moremo na daljši planinski izlet, si lahko v premoru med nevihtami privoščimo vsaj krajši sprehod do kakšne naravne znamenitosti. V teh dneh so še posebej zanimivi slapovi, saj so nalivi napolnili struge potokov in rek.

Na skrajnem severozahodu Škofjeloškega hribovja leži slikovita Sorica, kjer se je leta 1867 rodil slikar Ivan Grohar. Skoznjo se nam navadno mudi proti Soriški planini – pozimi na smučanje, poleti na sprehod – tokrat pa bomo na križišču nad njo zavili levo proti Petrovemu Brdu. V eni od grap, ki prekinjajo pobočja 1549 metrov visokega Lajnarja in kakšen meter nižjega Dravha, se namreč skriva dvanajst metrov visok slap Šprucar. Ker ne spada med velike slovenske znamenitosti, zanj ne bi slišali, če domačini ne bi postavili kažipotov in ga predstavili na spletu.

Široka, od dežja razmočena gozdna pot se s ceste požene dokaj strmo navkreber in nas po petih minutah hoje pripelje do razpotja. Tam se položi, zoži v stezo in preči strmo pobočje. Z vej visijo dolge kite rumenih cvetov nagnoja. To nizko listnato drevo je zelo strupeno – menda ne samo za ljudi, ampak tudi za živali.

Na pobočju je odtrgalo bukev, ki brez življenja leži pod potjo. Malo naprej se drevje razmakne. Steza se potegne ob zračnem robu, zato je ob njej za boljši občutek in varnejši korak napeta jeklenica. Globoko pod nami vijuga asfaltna cesta, zgoraj pa se med megličastimi zavesami skriva rob Porezna. Od njega nam pogled odjadra čez gozdove in travnike do smučišča na Črnem vrhu nad Cerknim. Iz zamaknjenosti v daljavo nas predrami pojoč »klii-ii-aa«. Čez nekaj trenutkov grapo preleti črna žolna. Podobna je senci, ki hitro izgine med temnimi krošnjami. Taka srečanja niso pogosta, saj se največja evropska žolna nerada razkazuje.

Kmalu smo znova v varnem zavetju gozda. Tišino preglasi šumenje potoka, ki se prekopicuje po manjši grapi. Lesen mostiček, na katerem v mokrem neprijetno drsi, nam pomaga čezenj. Za robom postane šumenje še glasnejše. Med zelenjem zagledamo pramen razpenjene vode, ki se med padanjem v globino nekajkrat odbije od skale. Ob njenem vznožju pa se umiri in združi s potočkom, ki priteče iz sosednje grape.

Malo pred slapom je v breg prislonjena lesena klop, na deblu ob njej pa visi kovinska skrinjica z vpisno knjigo. Letos se je do desetega junija vanjo vpisalo več kot 760 obiskovalcev. Nekateri seveda večkrat. Najbolj pridna je obiskovalka z več kot 140 vpisi.
Slap Šprucar spada v tisto množico drobnih naravnih zanimivosti, ki delajo našo deželo tako bogato. Ko se bo vreme popravilo, ga lahko obiščete med izletom na Porezen, Črno prst ali Soriško planino. Če vas padajoča voda privlači bolj kot vrhovi, pa se lahko odpeljete še skozi Baško grapo do slikovitega slapu Sopota pri Podmelcu ali do slapov v Davči. O prvem smo pred leti že pisali, o drugih še bomo.

Osnovni podatki

Slap Šprucar

Izhodišče: cesta Sorica–Petrovo Brdo.

Dostop: Iz Škofje Loke nadaljujemo vožnjo skozi Železnike in Zali Log do Sorice. Nad njo zavijemo levo proti Petrovemu Brdu. Čez slab kilometer opazimo na desni strani ceste dva kažipota, na levi pa nekaj prostorčkov, kjer lahko pustimo avto.

Dolžina poti: 15 minut.

Zemljevid: Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50.000.