Dolino potoka Trebuščica na severozahodnem koncu Idrijskega hribovja obdajajo strma gozdnata pobočja s samotnimi domačijami, divjimi grapami in bistrimi potoki. Ti morajo na poti v dolino premagati vrsto skalnatih ovir, zato je nastala množica slapov. Med njimi je tudi razmeroma lahko dostopen slap Pršjak, ob katerem začutimo vso čarobnost te odmaknjene pokrajine.

Približno deset kilometrov prej, preden se reka Idrijca združi s Sočo, se vanjo izlije potok Trebuščica. Blizu sotočja je središče naselja Dolenja Trebuša s šolo, župnijsko cerkvijo sv. Jakoba, dvema skupinama hiš in križiščem. Na njem lahko zavijemo levo v dolino potoka Hotenja in naprej proti Spodnji Idriji ali desno v dolino Trebuščice, ki jo na jugu zapira prepadni rob Trnovskega gozda. V njenem zgornjem delu je naselje Gorenja Trebuša s cerkvijo sv. Frančiška Ksaverija in množico samotnih domačij, ki so raztresene po okoliških pobočjih in slemenih.

Območje Gorenje Trebuše je bilo zaradi odmaknjene lege in divjine še v drugi polovici 14. stoletja neposeljeno, pozneje pa se je napolnilo z življenjem. V 18. stoletju sta v dolini delovali glažuti, na domačijah so kovali žeblje ter se ukvarjali z gozdarstvom in živinorejo. Leta 1900 je imela Dolenja Trebuša 724 prebivalcev in Gorenja 694. A stari ljudje so pomrli, mladi so se odselili in demografska slika se je v minulih desetletjih povsem spremenila. V začetku letošnjega leta je v Dolenji Trebuši živelo 271 ljudi, v Gorenji pa le 103.

Na začetku doline se v desno odcepi drzno speljana cesta proti Čepovanu, ki so jo leta 1917 zgradili ruski vojni ujetniki, mi pa še naprej ostajamo na novejši asfaltni cesti, ki se drži Trebuščice. Kažipota ob njej nas vabita k težko dostopnim slapovom potoka Gačnika in k žveplenemu izviru (če se spustimo po stezi do Trebuščice, zagledamo na drugi strani struge levo od manjšega slapu enega od dveh tovrstnih izvirov v Sloveniji), potem pa za odcepom k ribogojnici že prispemo do potoka Pršjak.

Kažipot ob gostišču nas usmeri ob desnem bregu potoka do mostička, kjer prečkamo strugo in se poženemo navkreber. Z listjem posuta steza je lepa in dobro uhojena. A ker so pod nami strma pobočja, ni odveč previdnost. Po približno dvajsetih minutah hoje se pred nami odpre velik amfiteater s 27 metrov visokim slapom, ki pada v temno zelen tolmun. Prizor je res veličasten in vreden truda.

Malce višje je še manjši slap, ki napoveduje, da zanimivosti ob potoku še ni konec. Če po ozki stezi previdno prečimo vlažno in skoraj navpično travnato pobočje, kmalu prispemo v varen objem gozda. Skozenj pelje lepa potka, s katere vidimo večje število brzic in manjših slapov. Z malce stezosledskega daru se lahko na primernem kraju spustimo do potoka in jih občuduje­mo od blizu. Pozneje se drevje nekoliko razmakne. Neoz­načena, a dobro vidna pot nas mimo razvalin pripelje do prve in dobrih pet minut pozneje še do druge samotne domačije. Pri tej s številko 102 se obrnemo in po isti poti vrnemo v dolino. Tam se lahko pred odhodom proti domu po cesti sprehodimo še do dobrih pet minut oddaljenega­ Podkobilškega mostu, ki ga – ta­ko kot slap Pršjak – prikazuje velika slika na steni gostišča.

OSNOVNI PODATKI

Slap Pršjak

Izhodišče: Gorenja Trebuša (zaselek Krtovšče)

Dostop: Ob izlivu Trebuščice v Idrijco zavijemo s ceste Idrija–Most na Soči v Dolenjo Trebušo, kjer nadaljujemo vožnjo v desno mimo cerkve sv. Jakoba proti Gorenji Trebuši. Čez slabih šest kilometrov prispemo do gostišča ob potoku Pršjak, kjer se začne pot proti slapu.

Dolžina vzpona: 20 minut.

Kratek opis poti: Od ceste krenemo po desni strani potoka do mosti­čka, gremo čez strugo in se po dobro uhojeni stezi vzpnemo do razgledišča nad 27 metrov visokim slapom. Pot je označena s kažipoti. Ker hodimo čez strma pobočja, pri­poročamo previdnost in planinsko obutev. Pod razglediščem je glo­bok prepad. Od slapa lahko nada­ljujemo sprehod ob potoku vse do samotne domačije s številko 102 (do tja je 45 minut hoda), nato se po isti poti vrnemo v dolino. Pozimi (v snegu in ledu) ter v mokrem izlet odsvetujemo.

Zemljevid: Goriška, 1 : 50.000.