Izlet do slapa Curk lahko začnemo ob cesti proti planini Zaprikraj malo nad Drežniškimi Ravnami (142 prebivalcev) ali v Drežnici (235 prebivalcev). Vzpon po prvi poti traja tri četrt ure, po drugi pa skoraj dvakrat toliko, vendar je ob njej tudi več zanimivosti.

S parkirišča na vzhodu Drežnice krenemo po cesti proti vasi Koseč. Pred mostom čez potok Ročica zavijemo na kolovoz in nadaljujemo do ostrega ovinka. Blizu njega sta slapova Sopot in Krampež. Prvi pada na mahovnato izboklino, kjer se rahlo razširi, drugi najprej zdrsi po skalnatem žlebu in potem v zelenkast tolmun.

Z ovinka se vzpnemo do razgledišča Male skale, od koder lepo vidimo Drežnico z mogočno cerkvijo Srca Jezusovega, Stol (1.673 m), Matajur (1.641 m) in Kolovrat (1.243 m). Nekaj korakov stran od skalnatega roba je lesena klop s slovensko zastavo. Steza nas od nje hitro pripelje do pašnika in vijugaste makadamske ceste. Megla, ki je ovijala vrh Krna, se nenadoma skoraj razkadi. A potem se v hipu znova zgosti, spusti po pobočju in zakrije sonce. Na ovinku zavijemo s ceste rahlo levo navzdol (pot naravnost ni prava!) do kovinskih vrat. Za njimi prečkamo strmo gozdnato pobočje, preskočimo potok Kozjak in se pridružimo poti iz Drežniških Raven. Malo pred koncem široke poti prestopimo levo na stezo (razpotje ni označeno), se vzpnemo na vrh jase, zapustimo pot proti planini Zaprikraj in zavijemo desno v gozd.

Napis ob poti pravi, da je dostop do slapa Curk na lastno odgovornost. Opozorilo je na mestu, saj moramo prečkati strmo, spodaj odsekano pobočje. Ozka, z jeklenico zavarovana steza nas čez mostič in po stopnicah pripelje do roba grape. Za njim je skalnat amfiteater, v katerega pada tanek curek vode. Ta se nekaj metrov niže razprši, zato postane slap skoraj neviden. Da voda ni izpuhtela, se pokaže šele spodaj, ko se kapljice dotaknejo skal in se združijo v potok. Po obilnih padavinah je slika seveda precej drugačna.

Z zadnjega razpotja pred slapom nadaljujemo do bližnjega pašnika, se po široki poti spustimo do kažipota in krenemo poševno navkreber čez travnato pobočje s skalami in grmi. Zgoraj preskočimo ograjo ter se sprehodimo do planine Zaprikraj. Če imamo čas, lahko nadaljujemo po kolovozu do poldrugi kilometer oddaljenega muzeja na prostem, drugače pa jo mahnemo po planinski poti mimo stavb na zgornji konec planine. Tam za ograjo ne zavijemo proti gori iz spodnje križanke, ampak gremo po gozdu navzdol, nekajkrat prečkamo cesto s planine Zaprikraj in se ji malo nad Drežniškimi Ravnami dokončno pridružimo. Če bi izlet začeli tu, bi sedli samo še v avto, tako pa moramo po asfaltni cesti do tri kilometre oddaljene Drežnice, nad katero še vedno visi megleni pokrov.

Več fotografij z izleta si lahko ogledate na spletni strani Družine.