Na južnem robu Kaninskega pogorja se na meji med Slovenijo in Italijo dviga 1721 metrov visoki Skutnik (it. Monte Guarda). Njegov vrh, ki ga vidimo tudi s ceste Kobarid–Bovec, se na eni strani navezuje na Malo Babo, na drugi pa na travnat greben, ki se vleče daleč proti zahodu. Na Skutnik pelje z italijanske strani več označenih poti. Nam najbližja je tista, ki se začne v vasici Učja dober kilometer za državno mejo.

Učja leži nad istoimensko rečico v občini Rezija. Ta je v minulem stoletju doživela velik osip prebivalstva: leta 1911 je v njej živelo 4.671 ljudi, ob koncu lanskega leta pa le še 1.083. Usoda izpraznjenih vasi je doletela tudi Učjo: tistih, ki v njej preživijo vse leto, je menda le še za prste ene roke, leta 1951 pa je imela vas 404 prebivalce.

Na vzhodnem robu vaškega jedra stoji novejša cerkev (posvečena leta 1963) s tremi zvonovi na pročelju. Za njo je ob cesti kapelica, nekaj deset metrov naprej pa planinski kažipot, ki nas usmeri navkreber do samotne hiše. Pred njo nas oblajata psa manjšega formata, zato spregledata polha, ki ga je gospodarjeva metla pravkar pregnala z balkonske ograje. Za hišo nadaljujemo poševno do manjše grape, v kateri žubori potok. Pot z oznako 733 ga preskoči in se potegne do opuščenega poslopja, kjer zavije navkreber. Dvomi o njeni urejenosti se tu dokončno razkadijo. Oznake so goste, steza uhojena, trava ob njej pokošena.

Po polurnem vijuganju čez gozdnato pobočje prispemo do skupine kamnitih poslopij, ki dajejo videz opuščene planine. Deset minut više je še ena kamnita stavba. Nad njo se znova skrijemo med drevje ter se mimo križa in preproste žičnice vzpnemo na rob Kala (1297 m), s katerega se počasi spustimo na planino Kal. Tla so blatna, saj jih je pred kratkim pomendrala čreda ovc. A kdo bi se menil za blato, ko pa se pred nami že kaže slikovit greben med Skutnikom in sedlom Karnica tam daleč na zahodu.

Rdeče-bele oznake na zgornjem robu planine nas usmerijo na stezo, ki so jo na široko uhodile ovce. Po njej krenemo poševno navkreber čez travnate strmali, iz katerih štrlijo nizki skalnati pragi. V zraku odmeva votli »pruk- pruk« krokarjev, ki se razposajeno lovijo in strmoglavo spuščajo. Nenadoma pa njihovo in našo pozornost privabita orjaški ptici, ki tiho prečesavata travnata pobočja. Orla! Sprva drsita pod nami, zato jasno razločimo razprta peresa in vzorec na njunih perutih. A kmalu se lahkotno dvigneta in zakrožita visoko nad grebenom.

Uro po odhodu s planine Kal prispemo do večje travnate police. Ovčja steza se razdeli v več krakov in razgubi po pobočju, slabše vidna pot proti Skutniku pa zavije navkreber. Oznake na drobnih skalah, ki štrlijo iz trave, nas hitro pripeljejo na greben. Na njem je kažipot, ki pa ga zaradi čarobnega razgleda na Veliko Babo, Vrh Laške planje in Kanin le bežno oplazimo s pogledom. Pod nami se v soncu leskeče planina Kot v zatrepu Rezije. Okrog doline, ki se vleče proti severozahodu, pa je blodnjak gora, ki napolnjujejo pokrajino do roba obzorja.

Po valovitem grebenu krenemo na vzhod proti Vrhu Planje. Pred njim se pot umakne na severno stran, ki jo pokrivata grmičevje in drevje. Rdeči plodovi jerebike napovedujejo jesen, meglene zavese ob Stolovem grebenu pa bližnje poslabšanje vremena. Jadralna letala lovijo nad dolino Učje vzgonski veter, mi pa hitimo naprej proti Skutniku. Ko je za nami pol ure lagodne hoje po razmeroma širokem grebenu, prispemo na vrh. Na njem so mejni kamen, križ ter miniaturni Aljažev stolp, v katerem se skrivata vpisna knjiga in žig Slovenskega gorniškega kluba Skala.




OSNOVNI PODATKI

Skutnik (1721 m)
Izhodišče: Učja (Italija)
Dostop: Iz Kobarida nadaljujemo vožnjo proti Bovcu,
iz naselja Žaga pa navkreber proti nekdanjemu mejnemu prehodu Učja. Z njega se spustimo v istoimensko vasico,
kjer zavijemo v desno proti cerkvi. Kakšnih sto metrov za njo je kapela, pri kateri pustimo avto.
Višinska razlika: 1060 m.
Dolžina vzpona: 3.30 ure.

Kratek opis poti: Malce naprej od kapele nas kažipot usmeri navkreber na pot številka 733, ki nas čez gozdnato pobočje pripelje na planino Kal. Z nje se poševno čez travnate strmali vzpnemo na greben in po njem v slabe pol ure na vrh Skutnika. Pot je uhojena in dobro označena, slabše viden je le zadnji odsek pod grebenom. Tam pazimo, da nas ne premami katera od ovčjih steza, ki peljejo še naprej proti vzhodu (mi pa moramo navkreber). Čeprav je pot široka in udobna, na travnatih strmalih ni odveč malce previdnosti.
Zemljevid: Bovec, 1 : 40.000.


NEDELJSKA MAŠA

V župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kobaridu je maša vsako nedeljo ob 7.30 in 10.30.