»Del mojih nalog in odgovornosti je, da skušam razumeti Slovenijo,« je ob grobišču pod Krenom v Kočevskem rogu zbranim novinarjem dejal ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli in tako pojasnil temeljni namen svojega seznanjanja s slovensko »pokrajino smrti«.

Predstavnik ZDA v Sloveniji si je namreč pod vodstvom Jožeta Dežmana, predsednika vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, doslej ogledal že nekaj izmed 600 evidentiranih slovenskih povojnih in medvojni morišč in grobišč, med njimi tudi Hudo jamo. Obisk grobišč na Kočevskem je bila že dalj časa njegove želja, ki se je po pomenljivem naključju uresničila danes, torej na dan, ko se Evropa spominja osvoboditve izpod nacizma in fašizma, katoliška Cerkev pa obhaja praznik Gospodovega vnebovzetja.

Spoštljivo romanje je veleposlanik v spremstvu žene in osebja veleposlaništva ter z razlago Jožeta Dežmana začel pri breznu pri Konfinu v bližini Grčaric – torej na kraju, kjer so iz dveh brezen v preteklih letih potegnili ostanke 150 pobitih. Prvo konfinsko brezno je, kot je spoznal tudi veleposlanik Mussomeli, predstavljalo svojevrstno prelomnico v slovenskem raziskovanju povojnih grobišč in morišč, saj je za njegove žrtve obstajal seznam, ki je pozneje omogočil izvedbo identifikacijskih postopkov; ti so se uspešno zaključili v več kot 30 primerih. Že drugo konfinsko brezno pa pomeni vrnitev k številnim negotovostim, ki spremljajo proces razčiščevanja slovenske polpretekle zgodovine: v njem so, kot priča napis na informativni tabli, pričakovali 43 žrtev, izkopali pa so jih 62. Kdo so, ostaja v veliki meri še vedno neodgovorjeno vprašanje.

Brezno pri Konfinu je tudi svojevrsten vzročni primer soočanja, kako je primerneje označevati prikrita morišča in grobišča: ob njem namreč stojita tako slovenskemu izročilu »tuj« gong, ki ga je za označevanje izbrala komisija za grobišča pred Dežmanovim vodenjem, in »avtohtoni« križ, ki je bil postavljen že za Dežmanovega časa.

V Kočevskem rogu je ameriški veleposlanik obiskal dve grobišči, ki znova potrjujeta svojevrstno travmatičnost slovenske iskanja resnice o preteklosti. Grobišče pod Krenom je od začetka 90. let prejšnjega stoletja osrednji kraj za slovenske roške romarje, čeprav se je pozneje z raziskavami, ki jih je opravil zgodovinar dr. Mitja Ferenc, izkazalo, da gre za množično morišče okoli 13.000 Hrvatov in Srbov. Tu si je veleposlanik ogledal kapelo z izredno sporočilnim mozaikom p. Marka I. Rupnika, v katerem je zajeta vizija slovenskega spravnega procesa, ob poti do grobišča pa tudi »križev pot Slovencev« kočevskega kiparja Staneta Jarma. Veleposlanik je v dar prejel knjižici, ki prestavljata obe spravni umetnini.

Zadnja postaja pa je bilo grobišče pod Macesnovo gorico, v katerem so posmrtni ostanki od 4000 do 5000 Slovencev. To je, ko je veleposlaniku pojasnil Jože Dežman, tudi tista lokacija, ki bi bila verjetno prva na vrsti, če/ko bo sprejet sklep o izkopavanju posmrtnih ostankov na lokacijah, kjer naj bi večinoma bili pobiti Slovenci.

Kako je ameriški veleposlanik doživel Kočevski rog? Globoko ga je ganilo svojevrstno protislovje – da mora tako čudovit kraj skrivati oziroma varovati takšno grdobijo.

Na novinarsko vprašanje, kaj lahko iz ameriške izkušnje državljanske vojne pove Slovencem, je dejal, da je ameriško pomirjanje trajalo sto let, »zato je pošteno reči, da Slovenije potrebuje še več časa«. Po drugi strani pa se veleposlanik zaveda dodatne ovire v slovenskem spravnem procesu: v ZDA so se o državljanski vojni, njenih vzrokih, posledicah, vzgibih ene in druge strani lahko začeli pogovarjati takoj po njenem koncu, Slovenija pa te možnosti ni imela. »Vaša rast je bila na neki način za 70 let ustavljena; niste imeli možnosti biti odkriti, zato bo pri vas ta proces najbrž tekel še dlje,« je bil odkrit ameriški veleposlanik. Tako dolgo obdobje prevlade komunističnega režima in medijskega nadzora ima za posledico, da veliko ljudi razmišlja le v črno-belih kategorijah; prepričani so, da je imela njihova stran popolnoma prav, druga pa je ravnala popolnoma narobe. Del – tudi nacionalnega – odraščanja in dozorevanje pa je razumevanje, da je bilo dobro in slabo na vseh straneh.

Kje pa vendarle vidi temelje za uspeh slovenskega spravnega procesa? »Sprava med posameznikoma, med državama, ali v razdeljenem narodu je vedno enaka: potreben je občutek za vzajemno razumevanje in spoštovanje; potrebno pa je imeti tudi določeno mero ponižnosti, da uvidiš, da nisi sam najboljši in drugi samo najslabši; potreben je pogum, da sprejmeš resnico, kakršna koli že je. To pa so zelo zahtevne stvari na osebni in nacionalni ravni. To terja veliko razprav, odprtosti in zaupanja,« je na Družinino vprašanje odgovoril ameriški veleposlanik, ki letos poleti zaključuje službovanje v Sloveniji.

Na fotografijah: v kapeli pri Krenu; ob informacijski tabli pri Konfinu; pri breznu pod Macesnovo gorico