Lišček, vodomec, taščica, žolna, smrdokavra: kako očarljiva jata, ta drobna bitja iz ptičjega kraljestva! Nenadoma pa se iz smrdokavrine perjanice vzdigne človeška postava: ni palček, človek je; resničen je videti, z zaskrbljenim, rahlo prestrašenim pogledom, uprtim kdove kam. In tudi ta, ki jezdi na negibni žolni, z glavo ujeto v nekakšno ogromno stekleno kapljo z okrasnim jabolkom na vrhu, je človek. In jezdec na taščici in belopolti moški in ogleno črna ženska, ki se ljubita na hrbtu živopisnega racaka pod vodomčevim kljunom; in ta, ki je ujel svoj resignirani obraz v dlani, odsotno sedeč na liščku, in troje modrikasto sinjih postav v vodi, ki pogoltno zevajo po jagodah na grozdu, visečem z liščkovega kljuna – vsi ti so ljudje. Goli, strastni in obenem hladni. Njihova brezkrvna strast ne zbuja nič manjšega nelagodja kot nenaravni proporci tega sveta.

Malo naprej je skupina odraslih žensk v otroških škorenjcih in oblačilih; obrazi so polepljeni z negibnimi nasmehi, ko pr...