Obiskovalce so najprej nagovorile stojnice različnih romarskih poti s pisno in slikovno ponudbo, zbrane v dvorani sv. Jožefa pa sta pozdravila direktorica Doma Irena Švab Kavčič in škof dr. Maksimilijan Matjaž. 

Celjski škof Maksimiljan Matjaž. FOTO: Jože Potrpin

Za kulturni program je s pesmima ob kitari poskrbel mladi Anže. V odsotnosti Francija Petriča s predavanjem na temo Romanje – poživitev sveta vrednot je nekaj njegovih misli predstavil Jure Levart, v nadaljevanju pa je o Romanju kot temeljni človeški kulturi spregovoril p. dr. Edi Kovač. 

Prof. Edi Kovač. FOTO: Jože Potrpin

Uroš Vidovič je zatem predstavil Martinovo pot. V popoldanskem delu sledi predstavitev še drugih romarskih poti in projektov ter predavanje Rolanda Stadlerja s pogovorom o Izkušnji z romanji na avstrijskem Koroškem. 

V soboto, 21. maja, pa je za prijavljene organizirano romanje od Pilštanja do Olimja – s sklepno mašo – in sv. Eme. 

Več fotografij si oglejte na dnu članka v fotogaleriji Jožeta Potrpina. 

Franci Petrič: Sredi naraščajočega sekularizma in modernizma, tehnologije in elektronike, vsakovrstne mobilnosti in hitrih potovanj, raziskav v vesolju in hitrih informacijskih pretokov ljudje iščemo stabilno in nespremenljivo ukoreninjenost v zemljo. Hitreje, ko se človeštvo premika, bolj potrebuje ukoreninjenost v ta svet. Romanje, kot vidimo iz različnih poročil na različnih koncih sveta, spet pridobiva pomen. Ali je to nov izraz iskanja sodobnega človeka na religioznem in etičnem področju ali pa zgolj nomadstvo in vagabundstvo, turizem in avanturizem, brez posebne duhovne razsežnosti? Ljudje odhajajo na romanja, ker iščejo in upajo, da bodo našli tisto, česar jim sodobni pa tudi nekdanji svet nista mogla ponuditi. Obred in skrivnost romanja sta kljub spremembam in napredku tako sestaven del zgodovine človeštva, da se zdita utemeljena že kar v bioloških genih, ki nas delajo ljudi…

FOTO: Jože Potrpin

Glede na končni cilj lahko romanja razdelimo na več vrst: tako imamo vojaška romanja oz. križarske pohode, večna potikanja (Trdinova »klatenja po svetu«), romanja iz pobožnosti, romanja kot duhovne vaje, romanja »iskalcev«, zahvalna, spokorna, zaobljubljena... pa tudi mednarodna romanja ali romanja posameznih narodov, skupin. Tudi nameni romanj so lahko kaj različni. Tako so npr. romarji v Sveto deželo prav gotovo zainteresirani, da pridejo v stik s koreninami krščanstva; lahko pa se odpravijo na pot tudi zato, da prosijo za kakšno posebno milost ali da opravijo spokorno dejanje. Podobno velja npr. za Lurd, ki ga romarji obiskujejo zato, da si izprosijo ozdravljenje ali pa preprosto zaradi pobožnosti.

Poleg romanj iz prave pobožnosti, ki jih narekuje vera in potreba po čaščenju Boga, pa poznamo tudi romanja iz raznih družbenih vzrokov (da si zagotoviš prestiž, ugled), iz političnih motivov (zaradi »dobrega imena«, za upravičenje lastnih interesov) ali pa iz čisto religioznih vzrokov (zbiranje relikvij, na primer)… 

FOTO: Jože Potrpin

Čisto za konec si oglejmo še zanimiv zapis, ki ga je zapisal že omenjeni župnik Jožef Lavtižar o tem, kako so se romarji pripravili na nevarno in tvegano romanje v Kompostelo: 

»Kdor je romal v nekdanjih časih v Kompostelo, pripravljal se je za to potovanje kakor za pot v večnost. Pred odhodom je povabil prijatelje na svoj dom. Najprej so šli v procesiji v cerkev, kjer se je opravila za romarja slovesna zadušnica z vigilijo, tj. Črna maša z biljami. Iz cerkve so se vrnili v romarjevo hišo k zajtrku in tu se je vršilo slovo. Slovo je bilo toliko bolj ganljivo, ker se je oglašal ta čas mrliški zvonček iz zvonika. Romar je vzel najpotrebnejše reči s seboj ter oprtil čez ramo izvotljeno tikvico za pijačo. Potem je segel po krepki palici in odšel v daljni svet. Vsi so imeli solzne oči, ker je bilo negotovo, ali se še kdaj vidijo v življenju. Koliko nevarnosti na potovanju! Treba je bilo prekoračiti visoke prelaze Pirenejev. Pot je peljala skozi divje baskiške pokrajine in se vzpenjala čez zameteno kantabriško gorovje. Tu samotni gozdi, ondi deroče reke, tu hribi, ondi doline, ki jih ni bilo ne konca ne kraja... Dandanes ni več tako. Na suhem se drvijo brzovlaki, po morju švigajo parniki. Z njimi prideš brez posebnega truda v Kompostelo. Nihče več ne hodi peš na tej dolgi poti; zato tudi ne potrebuje dveh parov čevljev, kakor so jih nekdaj potrebovali« (Jožef Lavtižar, Kompostela, Koledar Družbe sv. Mohorja 1909, 40). Kaj neki bi naš vrli popotnik Lavtižar šele zapisal za današnji čas?

1/12