Svojo vrhunsko telesno in psihično pripravljenost je izpilil s kar 36-urnim neprekinjenim plezanjem. V Sloveniji se je po njegovi pobudi zgradila prva umetna plezalna stena, ustanovil pa je tudi slovenski Festival gorniškega filma.

Skupaj s Frančkom Knezom in Janezom Jegličem je sestavljal navezo treh mušketirjev. Želja po drznih podvigih jih je pripeljala do velikih sten Fitz Roya, Cerro Torreja, Torre Eggerja, Bhagirathija. Njegova alpinistična kariera je segala od himalajskih 8000 metrov do 8a v športnem plezanju. Sledil je sodobnim trendom vrhunskega alpinizma, light and fast. »Hvala Bogu sem si svoj alpinistični poligon našel v velikih in nevarnih stenah, kjer karavan klientov komercialnih odprav še vsaj prihodnjih sto let ne bo.« Prav s tem, ko ni stopil na najbolj znane vrhove, je ostal širšemu občinstvu dolgo neznan, zdaj pa ga poznajo po Festivalu gorniškega filma.

Silvo Karo bo sredi novembra v francoskem Brianconu postal drugi slovenski alpinist – po Andreju Štremflju leta 2018 –, prejemnik »alpinističnega oskarja«, zlatega cepina za življenjsko delo.

Prav južna stena Cerro Torreja je poskrbela za test vztrajnosti, o katerem sta z Jegličem posnela film Cerro Torre – South Face, ki je prejel nagrado srebrni encijan za najboljši alpinistični film v Trentu v Italiji.

Silvo Karo je prejel številne nagrade (Bloudkovo nagrado in plaketo, srebrni encijan za dosežke v alpinizmu, zlato medaljo za alpinistične dosežke, državno odlikovanje RS red za zasluge) in postal častni član uglednega angleškega The Alpine Cluba.

Med alpinisti je legenda, in to ne le med slovenskimi, kar dokazuje tudi njegova avtobiografija Alpinist, ki v italijanščini nosi podnaslov Autobiografia di una leggenda. V njej so zbrani predvsem njegovi spomini na 40 let alpinizma.

Pogovor je bil objavljen v Naši družini (7/2022).

Kako ste se navdušili za plezanje? 

V ihansko faro je poleti 1976, na binkoštno nedeljo, prišel mlad župnik Jože Hauptman. Mladi smo radovedno prišli pozdravit novega župnika in mu pomagali nositi kramo v novo domovanje. Radovedno smo nosili in pregledovali stvari, ki jih ne bi pripisali župniku: kitara, cepin, dereze, plezalni štrik, miza za namizni tenis, razne žoge ... In tako je bilo kar naenkrat zbirališče mladih pred cerkvijo in ne več v bližnjem lokalu. Hodili smo k mladinskemu verouku, kjer smo se veliko pogovarjali o vsem mogočem in spoznavali nova obzorja življenja. Potem pa nas Jože (nismo ga klicali »župnik«, pač pa po imenu, bili smo na ti in fino se nam je zdelo) preseneti, da bomo šli naslednji dan po večerni maši na Triglav! Seveda nihče od nas mladih ni spal naslednje dve noči, prvo ne zaradi vznemirjenja, drugo pa smo hodili proti Triglavu. Sonce nas je ujelo na Malem Triglavu, zaspanost je minila in moj prvi vzpon na Triglav mi je bil lep uvod v svet gora. Teh pohodov v gore je bilo potem še kar precej in želja po gorah je bila vsak dan večja, strm svet mi je postajal vse bolj mikaven. Jeseni leto pozneje sem že bil v alpinistični šoli.

Kar precej situacij je bilo, ko mi je pomagal angel varuh in sem srečno »zvozil«. Bilo pa je tudi veliko takih, ko sploh nisem vedel, kako blizu sem bil nesreči. Najhuje od vsega je, ko ob nesreči ne moreš več »upravljati« svojega telesa, le čakaš, kdaj se »centrifuga« ustavi.

Kako je vaša družina sprejela, ko ste se začeli ukvarjati z alpinizmom?

Izhajam iz kmečko-delavske družine, kjer je bilo dela vedno več kot rok in s tem staršem težje razumljiva moja pot v gore. Morda v začetku sploh nista vedela, kaj počnem v gorah, pozneje pa sem videl, da je bilo predvsem mami vedno hudo, ko sem odhajal v gore. Prišle so na vrsto odprave in ljudje v vasi so ob vsaki nesreči v gorah pohiteli do naših, s komentarjem »Sej vašga bo tud enkrat pobrau«. Res jim ni bilo lahko, zlasti, ko sem bil na odpravi, dva, tri mesece sploh niso imeli nobene informacije, kaj in kako je z menoj.

 Z župnikom Jožetom Hauptmanom na planini Košutna. FOTO: arhiv Silva Kara

Nekajkrat ste se med plezanjem znašli v situacijah, ki bi se lahko končale drugače. Kdaj je bilo najhuje? 

Da, kar precej takih situacij je bilo, ko mi je pomagal angel varuh in sem srečno »zvozil«. Bilo pa je tudi veliko takih, ko sploh nisem vedel, kako blizu sem bil nesreči. Najhuje od vsega je, ko ob nesreči ne moreš več »upravljati« svojega telesa, le čakaš, kdaj se »centrifuga« ustavi. Dve taki sem imel: prva je bila »dolga« kakih 30 metrov, tu sva bila navezana, bilo je na ledišču nad južno steno Cerro Torreja, leta 1988 v navezi z žal pokojnim Janezom Jegličem, druga pa v indijski Himalaji, Meru Central (6310 m), tam je bilo »centrifugiranja« za kakih 200 metrov po snegu in ledu, vmes sem še »preskočil« krajno ledeniško razpoko, bilo med sestopanjem, leta 2009.

Katere obremenitve so pri alpinizmu težje: psihične ali fizične?

Da si v alpinizmu suveren, morata biti psihična in fizična pripravljenost čim bolje sinhronizirani, to najlažje dosežeš s samim plezanjem v gorah, tam, kjer ima alpinizem svojo pravo dimenzijo. Zgolj fizični trening je tako, kot bi smučal po travi.

Ponosen sem, da smo že pred toliko leti postavili infrastrukturo, ki je danes standard za trening prostih plezalcev. In kaj ne bom vesel vseh rezultatov naših plezalk in plezalcev, saj smo bili pri začetku razvoja prostega plezanja.

Ste skromni, vaši podvigi niso polnili časopisov. Pa vendar: kaj bi sami omenili kot vaše največje uspehe?

Velike stene Fitz Roya, Cerro Torreja, Torre Eggerja, Bhagirathija so najbolj zaznamovale mojo alpinistično kariero, ki je segala od himalajskih 8000 metrov do 8a v športnem plezanju. Sledil sem modernim trendom vrhunskega alpinizma, light and fast. Je pa res, da sem se loteval sten gora, ki širši množici niso poznane, ti predvsem poznajo Matterhorn, Mont Blanc, Everest in še kaj malega. Se je kar dostikrat zgodilo, takole ob pogovorih z različnimi ljudmi, da je kdaj beseda nanesla tudi o alpinizmu, in ko je sogovornik izvedel, da plezam, je kaj hitro sledilo vprašanje, če sem že bil na Everestu, in ko sem odgovorim, da ne, je sledil tudi upad zanimanja za nadaljnji pogovor, saj me je takoj uvrstil v »drugo ligo«. Sicer ni nič kriv, saj je čisto preprosto razmišljal, višje, ko prideš, boljši si, in če prideš na najvišjo goro sveta, si tudi največji car. Hvala Bogu sem si svoj alpinistični poligon našel v velikih in nevarnih stenah, kjer karavan klientov komercialnih odprav še vsaj prihodnjih sto let ne bo.

 Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič na Fitz Royu decembra 1983. FOTO: arhiv Silva Kara

Posneli ste film o vzponu na Cerro Torre v Patagoniji, nato ste ustanovili Festival gorniškega filma v Sloveniji. Zakaj so po vašem mnenju gorniški filmi vse bolj priljubljeni?

Moja povezava s filmom in Festivalom gorniškega filma sega v sredino osemdesetih let. Takrat sem bil prvič gost znamenitega festivala gorniških filmov v italijanskem Trentu (letos bo praznoval 70. obletnico festivala). To so bila leta, ko je bil vzhodnoevropski alpinizem v velikem razcvetu, temu primerno je bilo tudi povabilo alpinistov in filmov iz teh dežel. Prav trentski festival je tisti, po vzoru katerega so pozneje nastajali novi po vsem svetu. Danes Mednarodna zveza gorniškega filma, katere član je tudi naš festival, šteje 28 festivalov iz 20 držav in 5 celin. To samo potrjuje, kako razširjen in priljubljen je gorniški film. Slovenci radi poudarjamo, da smo narod gornikov, saj tako rekoč živimo pod gorami, te so bile že v preteklosti močno prisotne v ljudeh na sončni strani Alp, to nazorno kaže dejstvo, da so dobile prostor za nastanek prvih dveh slovenskih celovečernih filmov: V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine.

Zgodovina nastanka današnjega festivala pa je bil taka. Po prvem obisku trentskega festivala sem se tja čedalje pogosteje vračal. Najprej s filmom Cerro Torre South Face, ki je prejel srebrni encijan za najboljši alpinistični film, leto pozneje sem bil član žirije in bil v nadaljevanju tam skoraj vsako leto. Sledili so obiski drugih festivalov (Banff, Kendal, Torello, Graz…), na katerih sem bil večinoma član žirij. Med temi obiski sem si vedno močno želel, da bi tak festival imeli tudi v Sloveniji. In sem začel, počasi, tako kot v alpinizmu, z majhnimi koraki. Leta 1998 sem v Mengšu priredil Banff po Banffu, štiri leta pozneje, ob svetovnem letu gora, pa pripravil precej večji festival na Bledu. A v tistih letih sem bil še močno vpet v alpinizem in sem temu posvečal več časa in energije. Leta 2007 sem postavil na noge 1. Festival gorniškega filma v Cankarjevem domu, danes smo pri šestnajstem.

Sem tista generacija alpinistov, ki je od starejših alpinistov podedovala, da si je dobro zapisovati doživetja in informacije, predvsem na odpravah. Moje knjige ne bi bilo brez vseh teh zapiskov, iz katerih sem črpal vsebino za knjigo.

Gledališka predstava ima kulise, te obogatijo predstavo, gorniški film pa ima to prednost, da ima naravne kulise: lepa narava, sneg, led, gore, strme stene, ledeniki, seraki … Že to je samo po sebi lepo gledljivo, če naravo ujamemo še v njeni divjosti, ko hrumijo viharji, se prožijo plazovi, podirajo seraki …, je še lepše, če k vsemu temu dodamo še zgodbo, pa dobimo tisti presežek, ki vleče ljudi v dvorane gledat gorniški film.

Kaj bi posebej omenili z letošnjega Festivala gorniškega filma?

Prinesel je najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo. Na velikem platnu so se vrtele epske zgodbe iz Himalaje. Reinhold Messner pravi, da ne obstaja alpinizem brez tveganja. Slovaški filmski mojster Pavol Barabaš filmsko restavrira alpinistično odpravo v jugozahodno steno Daulagirija iz leta 1988, 16-dnevni round-trip iz časov herojskega alpinizma. Anglija je dežela tradicionalnega plezanja, ki ga ohranjajo v naravi in filmu in so redni gostje festivala. Z alpinističnega »drevesa« izhaja najmlajša »veja« – športno plezanje, ki je to dejavnost popeljalo med olimpijske športe. Na festivalu je bil premierno (v dvorani) prikazan dokumentarni film Stena – vzpon do zlata, olimpijska zgodba štirih elitnih plezalk, Janje Garnbret, Shaune Coxsey, Brooke Raboutou in Miho Nonaka. Pod spektakularnimi patagonskimi gorami smo spremljali družino pume, po tibetanskih planotah iskali snežnega leoparda. Na Kamčatki živi najmanjša etnična skupina na svetu – Kereki, po zadnjem popisu prebivalstva živijo le še štiri osebe. Film Rdeča hiša poskuša zadnjim ledenim lovcem – Inuitom na vzhodu Grenlandije ponuditi prehod v nežni turizem. V spremljevalnem programu smo imeli tri predavanja: Luka Stražarja, Iztoka Tomazina in Ivana Rejca, dva tematska pogovora, Romarke in Z znanjem do zvezd, ter predstavitve gorniške literature.

 Predavanje na filmskem festivalu v Indiji leta 2015. FOTO: arhiv Silva Kara

Veliko alpinistov napiše knjigo, tudi vi ste jo. So misli zanjo nastajali že v skali?

Sem tista generacija alpinistov, ki je od starejših alpinistov podedovala, da si je dobro zapisovati doživetja in informacije, predvsem na odpravah. Moje knjige ne bi bilo brez vseh teh zapiskov, iz katerih sem črpal vsebino za knjigo. Danes vem, da bi si še več zapisoval, in bi svetoval vsem mladim, da to počno, saj čez 40 let vse prav pride. Sem se dolgo otepal, da bi napisal knjigo, in že ko sem začel, sem potem večkrat opustil, saj si nisem znal predstavljati, ali bo to ljudi sploh zanimalo. Takole sem zastavil: nikoli nisem niti pomislil, da bom kdaj pisal knjigo, kajti še bral jih nisem veliko. Tudi v alpinizem nisem zašel, da bi pisal o njem, niti sanjalo se mi ni, koliko časa me bo držal. Po začetnih letih bezljanja po gorah so se nabirale tudi izkušnje in želja je bilo vedno več kot časa. Tako sem kar naenkrat spoznal, da se že štiri desetletja klatim po gorah, spominov in fotografij je bilo vsak dan več in ljudje okoli mene vse bolj radovedni. »Ja, kdaj boš pa ti kaj napisal?«

Da si v alpinizmu suveren, morata biti psihična in fizična pripravljenost čim bolje sinhronizirani, to najlažje dosežeš s samim plezanjem v gorah, tam, kjer ima alpinizem svojo pravo dimenzijo. Zgolj fizični trening je tako, kot bi smučal po travi.

Leta 1988 ste bili pobudnik in vodja projekta izgradnje prve plezalne stene v Sloveniji. Kako sta se od takrat razvila plezanje in alpinizem? Kako s tega vidika gledate na mlajše generacije?

Vseskozi sem si prizadeval, da bi na vseh področjih alpinizma in plezanja čim bolje sledili trendom razvoja v svetu. Že leta 1982 sva s pokojnim Janezom Jegličem v ZDA preplezala smer težavnosti IX-, kar je bila takrat najvišje ocenjena prosto preplezana smer pri nas. Takrat za trening še ni bilo umetnih sten, trenirali smo na kamnitih obzidjih in mostovih. Prosto plezanje je takrat stopalo na sceno z velikimi koraki. Prve tekme so bile izvedene na naravnih stenah, a tam se je kmalu pokazalo, da v tej smeri ne bo napredka. Začele so se graditi prve umetne stene. V Planinskem društvu Domžale sem dal takoj pobudo za izgradnjo stene. Kmalu sem naredil idejno zasnovo, zrisal jo je arhitekt Ajo Slamič, izvedel Graditelj iz Kamnika. Prostovoljnih ur dela nisem nikoli štel, teh je bilo ogromno, z Janezom Jegličem sva bila več mesecev vpeta v ta projekt. Stena je nekaj let odlično služila svojemu namenu, a nastali so problemi »sobivanja« v isti dvorani s košarkarji, ki smo jim postajali vse bolj moteči, in prišlo je tako daleč, da se je stena morala podreti.

V nadaljevanju sem se lotil iskanja možnosti za balvansko steno, ta tip stene je postajal vse bolj trendovski. Našla se je rešitev, pokrita deponija za premog na OŠ Rodica, saj so prehajali na ogrevanje z nafto. Veliko pogovorov, napisanih vlog in usklajevanj je bilo, da smo prišli do tega nadomestnega prostora. Tu nam je bila naklonjena takratna ravnateljica na OŠ Andreja Jarc Pogačnik. Tudi tu je bila moja idejna zasnova in veliko vloženega časa, ki sem ga preživel s člani alpinističnega odseka. Tu smo vse naredili sami. Ta stena je še danes konkurenčna in nudi možnosti treninga vsakemu vrhunskemu ali pa tudi rekreativnemu plezalcu.

Ponosen sem, da smo že pred toliko leti postavili infrastrukturo, ki je danes standard za trening prostih plezalcev. In kaj ne bom vesel vseh rezultatov naših plezalk in plezalcev, saj smo bili pri začetku razvoja prostega plezanja, ki se takrat še ni tako imenovalo, takrat je bilo eno samo ime, alpinist.