Gvadalupska Devica je pri srcu tudi papežem: k njej je štirikrat poromal Janez Pavel II. in leta 1990 razglasil vidca za blaženega, za svetnika pa ga je razglasil papež Frančišek leta 2016. FOTO: AFP



Gvadalupska Marija, Božja mati temnejše polti, katere god obhajamo 12. decembra, je s prikazovanji in čudovito podobo, ki jo je dala svetu po sv. Juanu Diegu, polno skritih pomenov in za znanost nerazumljivih pojavov, spremenila tok zgodovine ter osvojila srca Američanov in vernikov po vsem svetu. Mehiško svetišče na kraju prikazovanj, v severnem predelu prestolnice Ciudad de Mexico, je eno najbolj priljubljenih romarskih krajev na svetu. Pred pandemijo ga je letno obiskalo okoli 22 milijonov. Gvadalupska Devica je pri srcu tudi papežem: k njej je štirikrat poromal Janez Pavel II. in leta 1990 razglasil vidca za blaženega, za svetnika pa ga je razglasil papež Frančišek leta 2016.

»Sem vaša sočutna Mati«

Vse se je začelo 9. decembra 1531, deset let po španski osvojitvi ozemlja današnje Mehike. Na sobotni dan je bil takrat okoli 57-letni domorodec Juan Diego Cuauhtlatoatzin, ki je bil krščen sedem let pred tem skupaj z ženo Mario Lucio in stricem Juanom Bernardinom, na poti na katehezo v Tlatelolco. Kot v delu Nican Mopohua (okoli leta 1550), napisanem v jeziku nahuatl (azteščini), pripoveduje Antonio Valeriano, je Indijanec zaslišal čudovito petje ptic, »lepše kot petje coyoltota ali izitizcana«. Nekdo ga je ljubeče, s pomanjševalnico krstnega imena, poklical: »Juantzin, Juan Diegotzin«. Na hribu je zagledal »zelo lepo ženo, ki se je svetila kot sonce«. Predstavila se mu je kot »vedno sveta Devica, Marija, Mati pravega Boga« in mu rekla: »Zelo si želim, da bi tu, kjer ti pokažem, postavili mojo sveto hišico, kjer vam bom pokazala Njega, kjer ga bom poveličevala in mu omogočila, da se bo razodel, kjer bom dala ljudem njega, ki je vsa moja ljubezen, moja pomoč, moja rešitev. Kajti sem vaša sočutna Mati, tvoja in vseh tistih, ki ste na tej zemlji eno, mati vseh najrazličnejših rodov ljudi, ki me ljubijo, ki k meni kličejo in me prosijo in iščejo in zaupajo vame. Tam bom poslušala njihov jok, njihovo žalost, da jih pozdravim, da ozdravim vse njihove različne težave, bolečine, bedo.« Naročila mu je, naj to prošnjo prenese škofu.


Ploščad s staro in novo baziliko v Guadalupeju. FOTO: Wikipedia


Podoba, vtisnjena v ogrinjalo

Juan Diego je naročilo sprejel, a škof Juan de Zumárraga mu ni verjel. Ko se je vračal od njega, je Marijo prosil, naj to težavno nalogo zaupa komu drugemu. A nebeška Gospa je vztrajala in ga prosila, naj gre ponovno k škofu. Naslednji dan ga je ta temeljito izprašal in mu naročil, naj mu v dokaz prinese znamenje. Vendar pa Juan Diego te prošnje ni mogel uresničiti, saj je zbolel njegov stric Juan Bernardino. V mesto se je odpravil po duhovnika, vendar po drugi poti, da ga lepa žena ne bi morda znova zmotila. Toda nebeška Kraljica se mu je spet prikazala; vprašala ga je, kam je namenjen in zakaj je zaskrbljen. Potolažila ga je in mu rekla: »Mar nisem jaz tu, ki sem tvoja mati? Nisi v moji senci in pod mojo zaščito? Nisem jaz vir tvojega veselja? Nisi pod mojim plaščem, v objemu mojih rok? Česa si še želiš? Še kaj potrebuješ?« Zagotovila mu je, da je stric že zdrav. Takrat se je prikazala tudi stricu, ki je ozdravel, in se mu predstavila kot sveta Marija iz Guadalupeja. Juanu Diegu je Marija naročila, naj na hribu, kjer jo je videl, pa čeprav sredi zime, nabere različnih rož – to bo znamenje za škofa. Na pustem kraju, kjer še poleti komajda rastejo, jih je nabral v svojo tilmo, indijansko ogrinjalo. Ko je ogrinjalo v škofijski palači razgrnil, so škof in drugi navzoči poleg čudovitega cvetja na njem zagledali »dragoceno podobo vedno Device, svete Marije, Božje Matere, kot jo vidimo danes v cerkvi v Tepeyacu in se imenuje Guadalupe«.

»Ne boj se, ali nisem jaz tvoja Mati?«

Na vprašanje, kaj ga najbolj navdušuje pri gvadalupski Mariji, je posebej za Družino odgovoril njen odlični poznavalec Eduardo Chávez, vodja Inštituta gvadalupskih študij in postulator v postopku sv. Juana Diega: »Ena od stvari, ki me pri gvadalupski Mariji najbolj očara, je inkulturacija evangelija. Vzame dobro in resnično in to pripelje k polnosti v Jezusu Kristusu. Vzame semena Besede in jih prinese k tistemu, ki je Pot, Resnica, Življenje. Vzame hrepenenje po življenju in ga dvigne k resničnemu Bogu. To stori na popoln način, kot pravi Janez Pavel II., presegajoč kulturo, jezik, običaje. Zanjo ni zidov, ločevanja. Ustvarja civilizacijo Božje ljubezni in Jezusa prinese v srca tistih, ki so njeni otroci. To je nekaj čudovitega. Pri tem izbere preprostega, ponižnega laika, svetega domorodca, kot so ga imenovali njegovi sodobniki – sveti mož. Prav to pa je Bog storil zanjo. Izbral jo je in ona je v svobodni volji rekla: Zgodi naj se mi po tvoji besedi, dekla sem Gospodova. Izbrala je – oziroma Jezus po njej – Juana Diega, da bi bil njen glasnik, priprošnjik pred škofom. Tako je uspelo to, kar si je močno želela – da se zgradi sveta hišica, kjer bi darovali njemu, Jezusu Kristusu, da bi tam ona tolažila, podarjala usmiljenje, sušila solze, sprejela vsako bolečino. To je inkulturacija, ki jo doseže. Ljudje vseh kultur to razumejo in so pritegnjeni k našemu Gospodu Jezusu, zlasti k zakramentom.«
_ _ _

*Celoten prispevek je objavljen v tedniku Družina (50/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*