»Krščanstvo je najmanj poznano verstvo v zahodnem svetu.« S tem nenavadnim stavkom začne Manfred Lütz (1954), izjemno priljubljen nemški avtor, svoje poljudno dokumentarno delo o »skrivni« zgodovini krščanstva Škandal vseh škandalov, ki je pred kratkim izšla tudi v slovenskem prevodu. Lütz je po poklicu psihiater, primarij priznane psihiatrične bolnišnice v Kölnu v Nemčiji, deluje pa tudi kot terapevt ter poučuje na več univerzah in inštitutih. Poleg tega je diplomiral iz teologije in je član Papeškega sveta za laike ter sveta Papeške akademije za življenje in svetovalec Kongregacije za duhovnike. Ukvarja se predvsem z vprašanji in izzivi sodobne družbe, tako z etičnega, medicinskega kot tudi s teološkega vidika. 

Verodostojni kljub napakam?

Njegovo zadnje delo Škandal vseh škandalov je izčrpna razprava, ki nas uvaja v zgodovinsko analizo zahodnega krščanstva, njegove duhovnosti, pa tudi številnih problematičnih točk. Trdi namreč, da zaradi preobilja lažnih informacij v javnem diskurzu ne moremo prepoznati prave narave Cerkve, še več, da zaradi takšnih informacij tako Cerkev kot njeno oznanilo postajata absolutno neverodostojna. Danes je povsem nesporno prepričanje, da je zgodovina krščanstva zgodovina škandalov, kar pa zakriva njeno pravo obličje Božjega ljudstva in jo pretresa do temeljev. »Kajti religija, ki veruje v učlovečenje, torej v uzgodovinjenje samega Boga, se brez vsakršnih zadržkov izpostavlja kritični presoji te zgodovine. In ta sodba je uničujoča.«


 Friedrich Spee, nemški jezuit iz prve polovice 17. stoletja, je bil pomemben nasprotnik čarovniških procesov. Njegov spis Pravni pomisleki ali knjiga o čarovniških procesih (lat. Cautio criminalis) je bistveno pripomogel k njihovi ukinitvi. Tu je upodobljen na jubilejni znamki ob obletnici rojstva.

Čeprav gre za dokumentarno delo, je knjiga napeta in hkrati napisana v priljudnem slogu. Je obvezno branje za vsakogar, ki želi razumeti duhovne korenine Evrope in na novo ovrednotiti pomen krščanstva v našem prostoru, pri tem pa ga ni strah dotakniti se težkih religioznih, filozofsko-teoloških in tu in tam tudi političnih vprašanj. K verodostojnosti prispeva sodelovanje soavtorja knjige, zgodovinarja dr. Arnolda Angenendta. 

Dolg seznam klišejev

Kot znanstvenik se dr. Lütz predvsem trudi na cerkvene škandale gledati objektivno, »da se zgodovine škandalov krščanstva brez vsakršnih predsodkov lotimo s skalpelom znanosti.« Seveda se ni ustavil zgolj pri aktualnih škandalih, npr. pedofilskih aferah, ampak njegov sistematični pregled seže vse do začetka dvatisočletne zgodovine krščanstva. Vprašanje krščanskega nasilja skozi stoletja, križarske vojne, papežinja Ivana, inkvizicija, razuzdani renesančni papeži, protireformacija, preganjanje čarovnic, odnos do človekovih pravic, vloga v diktatorskih režimih, žensko duhovništvo in celibat – to so le nekateri od klišejev, ki se jim bodo nekateri bralci le stežka odrekli. Pomembno je, da na škandale gledamo objektivno, pošteno, znanstveno, kajti zgolj na podlagi zgodovinskega videza s poudarjanjem napak lahko nekateri povsem utemeljeno sklenejo, da je krščanstvo treba »ukiniti«. Najslabše bi bilo težave in skrivnosti naše Cerkve pomesti pod preprogo – treba jih je raziskati, po najboljših močeh popraviti krivice in najti kar najbolj vztrajne varovalke proti ponavljanju istih napak.

Verovanje v čarovnice je staro prav toliko kot človeštvo. Čaranje z namenom povzročitve škode je bilo kaznivo že v Hamurabijevem zakoniku (1792–1750 pr. Kr.). Za prekršek je štelo tudi v rimskem pravu, medtem ko je pozna antika zanj poznala celo možnost kaznovanja s smrtjo. Še vse do novega veka se je na splošno izhajalo iz tega, da je z zlonamernim čaranjem mogoče škodovati ljudem. Nasprotno je krščanstvo, zvesto svoji ideji o nenasilnosti, zavračalo preganjanje ali celo usmrtitev in je že od vsega začetka stavilo na razsvetljevanje in prevzgajanje. Cerkev je ne nazadnje v verovanju v čarovništvo videla poganske prazne marnje in utvaro čezmerno razdraženih čutov. Cerkev verovanja v čarovnice pravzaprav sploh ni jemala resno. Celo Tomaž Akvinski, čigar silnemu razumu ni ušlo prav nič od tega, kar je vzgibavalo ljudi njegovega časa, sicer govori o paktu z demoni, vendar pa iz vsega tega ne dela nikakršnih zaključkov.

Šele čez nekaj stoletij so njegove izjave zlorabili v povsem drugačne namene. V srednjem veku je vse skupaj ostalo obrobna tema. Wolfgang Behringer v tej zvezi zapiše: »Zgodnjekrščanski dvomi o učinkovitosti kakršnegakoli čaranja so učinkovito krotili željo po preganjanju.« Toda ravno zato, ker so bila preganjanja čarovnic za Cerkev nezakonita in jih torej ni odobravala, so si svojo pot kaotično in v obliki izgredov utirala iz ljudskih sredin. Wolfgang Behringer nam tu postreže s psihološko razlago: »Na splošno lahko rečemo, da je cerkveno in državno zatiranje želje po preganjanju čarovnic ob hkratnem čedalje večjem verovanju v čarovnice v mnogih predelih Evrope privedlo do linčanj.«

Posvetno pravo se je, nasprotno, na zlonamerno čaranje odzivalo s silo …