Ko civilizacija odpove


Ko so se znašli pred zaprtimi vrati, je Manca najprej pobožala Tinko, ta pa je rekla: »Jaz sem kriva, ker sem hotela, da pojemo!«

»Seveda nisi prav nič kriva ti!« jo je tolažil Peter.

»Kaj pa pomeni tisto, ko je rekel, da smo versko blazni?« je vprašala mala.

»Ah, nič. Aljoša še sam ne ve, kaj je rekel. To je pač stara žaljivka nevernih za verne,« jo je tolažil Luka.

»Ne vem, zakaj ljudje žalijo druge, če mislijo drugače. Vsak bi moral vsakomur dovoliti, da misli po svoje,« je rekla Manca.

»Meni je pa žal, če Aljoša ne pozna Boga. Pomisli, kako hudo je to,« je vzdihnila Tinka iz svojega dobrega srca.

»Potem sploh nima nobene možnosti, da bi prišel v nebesa,« je še dodala.

»Počakaj, se spomniš, da smo zadnjič brali tolažbo za vse ljudi? Bog povrne vsako dobro delo in gotovo nihče ni brez njih,« je rekla Manca.

»Če bi našli tisto mesto v Sirahu …«

»Tu je,« je vzkliknila Manca in brala:

Toda Gospod, ki je dobrotljiv in ve, kako so sestavljeni,
jih ni niti zapustil niti zavrgel, temveč jim je prizanesel.
Toda spreobrnjencem je ponudil možnost vrnitve,
spodbuja take, ki jim manjka stanovitnosti.«
(Sir 17, 21–24)

»Dobro, to mi je všeč. Bog ne sme obupati nad Aljošem, saj je še mlad in se lahko še premisli,« je rekel Peter.

»Dobro bi bilo, če bi si premislil in nas spustil nazaj noter,« je rekla Manca.

»No, na to res ne moremo računati. Pa tudi nočem,« je zdaj trmasto rekel Peter.

»Prav. Smo pa morda res neumni, da stojimo tu pred kočo in beremo Sveto pismo, namesto da bi se odločili, kaj naj zdaj naredimo,« je rekla Manca.

»Res, zdaj nimamo časa za klepet, pojdimo. Mislim, da je najbolje, da gremo v tole smer,« je rekel Luka.

»Kako pa veš, kam pelje? Spet se bomo izgubili,« je zastokala Manca.

»In kmalu bo tema,« je dodal Peter.

»Ja, vem. Tamle za kočo je drvarnica, se spomnite? Najbolje bo, če pogledamo, ali je vsaj odklenjena,« je rekel Luka in napotili so se tja.

Imeli so srečo, drvarnica je bila odklenjena. Odprli so vrata, vstopili, jih hitro zaprli in se razgledali. »Poglej, tu je cehta!« je rekel Luka in takoj razložil, da so včasih močno blago napolnili z ličkanjem in potem tako vrečo uporabljali namesto današnjega jogija. Kako so se otroci te starinske cehte razveselili! Zazdela se jim je mehka in čudovita, boljša od najboljše puhaste postelje kakšne kraljične. In stara odeja na njej je bila vredna več kot žametno ali svileno pregrinjalo kraljevske postelje.

»Najprej slecite mokre jopice. Tjale na drva jih bomo obesili, da se bodo posušile. Sezujte se in se stisnite skupaj tule na cehti,« je Luka mirno ukazoval.

Molče so ga ubogali.

»Pokliči očeta in mu povej, kje smo. Če ne bo mogel priti sam, nam bo koga poslal,« je zaupljivo rekla Tinka.

»Ni signala,« je potrpežljivo odgovoril Luka, ki je na skrivaj že tudi sam poskusil, ali je telefonček res mrtev.

»Lačna sem,« je zatarnala Tinka.

»Jaz tudi,« je priznal Peter.

Manca je že hotela odpreti usta, da je lačna tudi ona, pa je ujela Lukov pogled in se premislila: »Brala sem, kako zdravilno za kožo in za vse telo je, če zdržiš en dan brez hrane!«

»Dobro, ti bodi brez, otroka pa nekaj dobita!« se je prijazno zasmejal Luka in potegnil iz svojega malega nahrbtnika dve jabolki.

»Kako smo bili neumni, da nismo vzeli več hrane!« je vzkliknil Peter, ko je pomislil na vse, kar je ležalo v Joštovi koči na policah v shrambi.

»Jaz imam še nekaj!« se je spomnila Tinka, mala sladkosnednica, in potegnila iz žepa na vetrovki čokolado.

»Ta nam bo dala dovolj moči, da prebijemo noč,« je pohvalno rekel Luka.

»Noč?« je zastokala Tinka. Toda ko je pogledala skozi špranje drvarnice, je tudi ona spoznala, da se mrači. Tema jih je vedno bolj ovijala in otroci so se stisnili skupaj.

»Preberi nam kaj iz Svetega pisma,« je hotel Peter pregnati tesnobo.

»Kako naj bere, če je tema!« je rekla Manca.

»Molimo,« se je spomnila Tinka.

»Res. In lahko molimo rožni venec. Včasih niso imeli Svetega pisma, da bi ga brali ob večerih. In ker so hoteli častiti Boga in Marijo in razmišljati o Jezusovem življenju, so si zamislili venec, ki obsega vse: molitev, ki jo je učence naučil sam Jezus ...«

»Očenaš,« je brata prekinila Tinka.

»Tako je, očenaš je naša naj-molitev k Bogu. Marijo častimo …«

»Z zdravamarijo,« je spet vedela Tinka.

»Res. In vsakemu pozdravu Mariji dodamo eno Jezusovo skrivnost.«

Ob besedi skrivnost je malo počakal, vendar ni sestrica nič dodala. Ni vedela, da se temu reče skrivnost.

»Dodamo eno poglavje iz Jezusovega življenja. Tako je nastal rožni venec. Vsa pot odrešenja je v tej starodavni molitvi, ki jo lahko moliš vedno in povsod. Veseli, žalostni in častitljivi del,« je razlagal Luka.

»In svetli del. Tega je uvedel papež Janez Pavel II.,« je dodala Manca.

»Molimo tisto o jaslicah,« je rekla Tinka. »Veseli del,« je razumel Peter. In so molili. In ko je luna pokukala skozi špranje v drvarnico, so tam pod eno odejo tesno skupaj ležali objeti štirje otroci in solze na njihovih licih so bile posušene.



NALOGA:
Skupaj zmolite desetko rožnega venca. Če ne znaš, se nauči.

Kaj se je zgodilo
Aljoša je otroke vrgel iz koče in zavetje so si poiskali v drvarnici. Med molitvijo rožnega venca so na stari cehti zaspali, pokriti vsi z eno odejo. Zunaj se je znočilo.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma