In so šli po svetu


»Samo še dva lista sta,« je rekla Manca.

»Daj meni, bom jaz bral,« se je čez spečo Tinko nagnil Peter, vzel rokopis in začel brati.

Marija je zdaj vse dni preživela z Jezusovimi apostoli. Prestrašeni učenci so sedeli v dvorani in premišljevali o Jezusovi smrti in o trditvi oblastnikov, da so učenci ukradli Jezusovo mrtvo telo. Bali so se, zato so se zaklenili. Pa je vstal eden izmed učencev in rekel. »Ne obupujmo, prijatelji, naš učitelj ne bi želel naše žalosti. Se spomnite, kaj je govoril? Poslušajte!« In začel je z močnim glasom govoriti:

»Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.

Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.

Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši.

Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.

Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.« (prim. Mt 5, 13-18)
Besede ljubega Jezusa so pomirile strahove v njihovih srcih in začeli so zaupati besedam, ki jim jih je rekel po veliki noči: »Položi prst v moje rane in ne bodi neveren, ampak veren!« Besede niso veljale samo Tomažu, vsi so jih potrebovali v svojih prestrašenih srcih. Zdaj je vse mimo in Marija jih tolaži, odrasle može, kot svoje otroke: »Ne bojte se! Jezus razume vsakega človeka. In poslal vam je Svetega Duha, da ne boste nikoli več sami. Poslal vam je modrost, moč, razumevanje, pogum, jezike in še vse drugo, kar boste odslej potrebovali. In naročil vam je, da pojdite na vse konce sveta oznanit, kaj se je tu zgodilo. Pojdite in poskrbel bo za vse vaše potrebe.«

»Ne morem te pustiti same, zdaj sem jaz tvoj sin in moram skrbeti zate. Tako mi je naročil Jezus. Paziti moram nate, da ti ne bo česa manjkalo,« je rekel najnežnejši, apostol Janez, učenec, ki ga je Jezus imel zelo rad.

»Le pojdi, preveč resno delo imaš, da bi sedel tu pri meni in me varoval. Saj veš, kaj pravi Pismo:

Gospodove oči bedijo nad tistimi, ki ga ljubijo;
on je mogočen ščit in močna opora,
On dviga duha, razsvetljuje oči,
daje zdravje, življenje in blagoslov. (Sir 34,16–17)

Zame bo poskrbel Vsemogočni, kakor je s svojo dobrotljivo roko skrbel vse moje življenje,« je pogumno rekla mati Marija.
In apostoli so vstali in so šli po svetu.

Otroci so obsedeli, ko je Luka nehal brati, in so molčali. Rumenih listov, popisanih s tisto drobno pisavo, je bilo konec. Zadnje besede so jih žalostno ganile in žal jim je bilo, da se zgodba ne nadaljuje.

»Ta knjiga je neverjetna! Le kako je zašla sem!« je rekla Manca.

»Moramo jo pokazati mami in očetu; morda jo bosta nesla v kakšno tiskarno, da jo natisnejo!« se je spomnil Peter.

Očarani nad rokopisom so zdaj pogledali okoli sebe in začudeno ugotovili, da se zunaj temni in da so torej brali ves dan! Niti na hrano niso pomislili in šele zdaj so se spomnili, da je res že čas, da jih spet pokliče oče. Stekli so s podstrešja in se sproti dogovarjali, kaj bodo skuhali, da bo čimprej, saj so bili že pošteno lačni. Obenem jih je glodala huda skrb za mamo. Še dobro, da so se zamotili s starim rokopisom, da jim je dan hitreje minil. Malo pa jih je tudi zapekla vest, saj so kar pozabili na molitev, medtem ko je mama čakala na operacijo.

»Saj smo molili sinoči in tudi danes zjutraj,« je mlajše tolažil Luka.

Manci je bilo nerodno, saj je očetu obljubila, da bo skuhala kosilo, pa je zaradi knjige tudi ona pozabila na hrano. Razmišljala je, kaj zna pripraviti najhitreje.
»Grem kuhat,« reče in se obrne k Petru: »Ti pa počakaj pri Tinki, jo boš zbudil, ko bo kuhano.« Manca in Luka odideta po stopnicah, Peter pa sedi ob sestrici in premišljuje o vsem.


NALOGA
Na čast materi Mariji zmoli molitev zdravamarija.


Kaj se je zgodilo
Luka bere zadnje strani rokopisa o dogodkih po Jezusovem vstajenju, ko apostoli odidejo po svetu, kakor jim je naročil. Lačni so in Manca gre kuhat.




Več o knjigi Skriti zakladi Svetega pisma