In tako je poteklo dvajset let, odkar je prišel na svetlo Skriti spomin Angele Vode! Založba Nova revija je 23. novembra 2004 sklicala tiskovno konferenco in tista večja soba v predelani drvarnici, kjer so nekoč delovali Novorevijaši (ki so prostore dobili od Mikroade), je bila polna. Knjiga je bila težko pričakovana. Že leta 2001 sem jo napovedala – v članku, objavljenem v reviji Ampak – potem pa sem se dolgo, kar predolgo obirala … No, novembra 2004 je bila knjiga končno natisnjena. Skoraj 400 pomensko nabitih strani, kakršnih slovenska literatura do tedaj ni poznala. Natisnjeno je bilo prvo pričevanje politične zapornice in tudi prva izrazito protikomunistična knjiga, ki je prišla z dna in iz njihovih lastnih vrst.

Knjigo Skriti spomin so izdali pred 20 leti. Založba Nova revija jo je predstavila 23. novembra 2004.

»Besedilo je nastalo med leti 1960 in 1970, ko si je sedemdesetletna Angela Vode končno prislužila nekaj pokojnine,« sem povedala za uvod. »O tem, kar je objavljeno tu, je molčala. Liste je skrivala in skrila. Ko bi se ohranil režim komunistične partije, bi bili verjetno objavljeni v tujini. Ker se ni, so objavljeni tukaj. Pobudo, dovoljenje za to in zajeten šop papirjev je Alenki Puhar dal Janez Spindler, nečak Angele Vode, ki je marca 2000 umrl v San Diegu v ZDA.«

Angele Vode se je rodila 5. januarja 1892 v Ljubljani, kjer je umrla 5. maja 1985. FOTO: Wikipedia

Tiho junaštvo sredi sovražnih okoliščin

Kako so ti papirji preživeli? Za to je poskrbelo nekaj razumevajočih, vrlih ljudi. Predvsem dva moška. Prvi je Janez (John) Spindler, Angelin nečak. Jani je imel Angelo zelo rad in jo je tudi visoko cenil. Ko je ušel iz Jugoslavije, se je potrudil olajšati bedno življenje mame in tete. Med drugim je kupil pisalni stroj – starega je policija ob aretaciji zaplenila in ga nikoli ni vrnila – in Angelo je spodbujal, naj nanj napiše kaj zanimivega … Oba sta vedela, kaj to pomeni. Oba sta tudi vedela, da je to tvegano početje, ki mora ostati v najstrožji tajnosti.

Stanislav Perčič je tudi sam izkusil nasilje povojne oblasti, med drugimi v obliki nočnih zasliševanj s strani Udbe. FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Ampak Jani Spindler ni edina oseba, ki ima nekaj zaslug za izid te izjemne knjige spominov. Pomembno vlogo je pri tihotapljenju skozi hude čase odigral še nekdo, o katerem do sedaj ni bilo nič zapisano. Ime mu je bilo Stanislav Perčič, bil je duhovnik in dolgo župnik pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Kako je Angela Vode prišla do njega? Kako to, da mu je popolnoma zaupala? 

Novomašniki, ki so leta 1943 končali študij bogoslovja. FOTO: Nadškofijski arhiv Ljubljana

Režimsko trpinčenje širše družine

Po procesu, ki je bil poleti 1947, so bili kaznovani tudi vsi sorodniki obsojencev. Režim je pri tem uporabil raznovrstne metode, ki so mu bile na voljo – od strogega nadzora do revščine. Tako je bila Silva Kumelj, hčerka Metoda Kumlja čez dve leti aretirana in je leto dni preživela v kazenskem taborišču, Janez Spindler, nečak Angele Vode, se ni smel vpisati na študij medicine, no, vsi po vrsti pa so bili izseljeni v dosti manjša, slabša bivališča. Ivanka Spindler s sinom je bila z Beethovnove ulice preseljena v sobo in pol k družini na Privozu, na robu Ljubljane. Ivanka je bila zelo pobožna, in nesreče, ki so se zgrnile nadnjo – medtem ko je bila Angela v zaporu, je sin Janez ušel čez mejo in to je zanjo pomenilo tudi mučna zasliševanja in dodatno črno piko –, so njeno vero in potrebo po duhovni tolažbi še okrepile. Najbližja cerkev je bila pri Sv. Jakobu in tja je hodila redno in pogosto. Angela jo je sem in tja spremljala in ker so se Ivanki z leti povečale razne težave, je to tudi za Angelo pomenilo, da je pogosto hodila k maši.

Zlata maša g. Stanislava Perčiča (Želimlje, 1917 - Ljubljana 2003), dolgoletnega župnika (1965-1982) pri Sv. Jakobu v Ljubljani junija 1993. Ob njem p. France Zupančič DJ, ki ga je nasledil na mestu župnika. FOTO: Župnijski arhiv

Malobesedni mož, vreden zaupanja

Gospod Stanislav Perčič, ki se je rodil leta 1917 v Želimljah, umrl pa leta 2003 v Ljubljani, je bil v Šentjakobski fari dolgo, od leta 1965, ko je prišel za župnijskega upravitelja, kar je ostal dve leti, nato pa je postal župnik in to je bil vse do leta 1982. Slovel je kot prizadeven, skrben človek. Njegove pridige so bile kratke in jasne. Rad se je opravičil, ker je bila pozimi cerkev hladna, saj je moral varčevati: »Toplo se oblecite. Maša bo kratka. Do konca maše se še ne boste ohladili, ne boste se torej prehladili. Naj zaradi mraza nihče ne ostane doma!«

Kakšne lastnosti je še imel – o tem v Angelinih papirjih ni nič. Da ga je zelo spoštovala in se zanesla nanj pa ne more biti dvoma. Imela je izostren čut za ocenjevanje ljudi, v svojem nelahkem življenju pa je doživela tudi toliko razočaranj zaradi ljudi, ki so jo opazovali, ovajali, ignorirali, ji podstavljali polena, da je imela iz tega tako rekoč mojstrski izpit …

 Stanislav Perčič (Želimlje, 1917–Ljubljana, 2003), dolgoletni župnik (1965–1982) pri Sv. Jakobu v Ljubljani ob praznovanju zlate maše z nekdanjimi župljani junija 1993. FOTO: Župnijski arhiv

Tihotapska pot Ljubljana–Ulm–Gorica–London–San Diego

No, trdna dejstva so taka: Ko je napisala spomine na povojno življenje, recimo da je bilo to okoli leta 1970, se je z gospodom Perčičem domenila, da ji bo to spravil, skril. O tem je ustno obvestila Janeza Spindlerja, ko je živela z njegovo družino v Ulmu. Janez je svojemu bratrancu Dušanu Pleničarju, ki je živel v Angliji, sporočil, za kaj gre in se zmenil, da bo založba Pika Print lepega dne izdal Angelino knjigo. Podatki o tem načrtu so – dokaj kriptično – očrtani v pismu, ki ga je Dušen Pleničar leta 1987 pisal Janezu Spindlerju v San Diego v ZDA:

»Lepa hvala za Tvoje goriško pismo! Ko sem lani zvedel za Angelino smrt, mi je seveda takoj prišel na misel najin dogovor, ki sva ga naredila pred precej leti. Vedel sem, kje je bila tedaj ta reč shranjena in smo čakali na priliko, da jo dobimo. Ko sem zvedel za njeno smrt, sem previdno potipal tja, kamor bi se bilo treba obrniti, in sem zdaj ta čas čakal odgovor – pa si me prijetno presenetil Ti. Cela reč je občutljiva za režim in po vsej verjetnosti tudi za nekatere še žive. Zato je treba postopati silno previdno, ker je gotovo v interesu gotovih, da ne pride do mene ali celo Tebe. Čim manj ljudi ve za zadevo, tem bolje. Ni bilo ravno pametno razgovarjati v Gorici s prijateljem, ki me je o tem obvestil, če nisi 1000% vedel, da je zanesljiv …«

Angela Vode z Mojco Prinčič leta 1981. FOTO: Janez Spindler

O skrivanju Angelinih spominov je važno vedeti še to, da jih je od tam prevzela Mojca Prinčič, Angelina občasna sostanovalka in pomočnica, ter jih čez nekaj let izročila Janezu Spindlerju. Kje natančno so bili skriti, se ne ve dobro. Sodobni stanovalci župnišča, ki sem jim povedala, kaj skušam odkriti in zakaj me žge radovednost, so mi nekoč ljubeznivo razkazali prostore in ko smo obstali pred velikim starinskim trezorjem – še iz avstro-ogrskih časov – smo si rekli, da je to verjetno to …

Zahtevno odstiranje ženskih usod

In zdaj še beseda o tem, zakaj je trajalo štiri leta, da sem rokopis dala iz rok in da je bila izdana knjiga – lepa, dobro opremljena, tako rekoč solidna, kot se za gospo Vode spodobi … Ne gre za to, da bi rokopis sam po sebi terjal veliko dela. A zdelo se mi je, da bo prepričljivost knjige bistveno večja, če odgonetim vsako ime – včasih samo s kratico ali napol zapisano, včasih tudi napačno. In odkrivanje ženskih usod je precej težje delo kot odkrivanje moških, zlasti kadar oseba ni dosegla nič izrednega – samo zaprta je bila. Zato sem se zelo potrudila, da bi napisala vsaj nekaj vrst o pretresljivih usodah, ki jih je omenjala Angela.

Prizor iz celovečernega filma Skriti spomin Angele Vode, ki ga je leta 2009 posnela Maja Weiss. Kot Angela Vode je v njem nastopila Silva Čušin. FOTO: MMC RTV SLO

Njena knjiga namreč ne pripoveduje samo o tem, kar se je strašnega godilo njej, temveč nam naniza mogočen sprevod tragičnih figur – od Hildegard Hahn do Ade Grundner, od Marije Dermastja do Donate Capuder, od Maruše Vrančič do Marije Kermc … Potrudila sem se tudi za to, da bi jih čim več nastopilo s fotografijo in bi se jim bralci zastrmeli v obraz.

Angela Vode z nekdanjimi sozapornicami na Dunaju v začetku 70. let.
Na fotografiji so Mojca Juvan, Angela Vode, Vojka Rifelj in Vanda Stržinar. FOTO: Janez Spindler

Knjigo so že naslednje leto ponatisnili in zatem je založba poskrbela še za tretjo izdajo. Mnogim je veliko pomenila. Mnogim pa seveda čisto nič.