Knjiga duhovnika Lawrenca Lovasika, ki je v Združenih državah Amerike izšla že pred desetletji, ima pomenljiv podnaslov: praktični priročnik za duše, ki si s prijaznimi dejanji drznejo spreminjati svet. Ta naj bi postal povsem drugačen, lepši, srečnejši … tak, kakršnega si je zamislil Bog ob stvarjenju in kakršen bo ob koncu časov.

V pogovoru o prijaznosti, ki ga je usmerjal David Ahačič, so sodelovali Helena Rozman, Gloria Forjan in duhovnik Marko Rijavec, večer pa je s slavilno glasbo popestril priložnostni glasbeni sestav: pevki Gloria in Neža ter instrumentalisti Jaka, Jakob in Miha.

Kaj vse je prijaznost? In kateri element prijaznosti, ki jih na več kot dvestotih straneh razkriva omenjena knjiga, je sogovornike najbolj presenetil, na katerega v vsakdanjem življenju morda najpogosteje pozabljamo? Kako udejanjati prijaznost?

Helena Rozman. FOTO: Siniša Kanižaj

Heleno Rozman je najbolj nagovorila misel, da prijaznost lahko »popravi« vsako dejanje, ki je morda koga prizadelo. Po njenem mnenju je knjiga dobro duhovno branje, ne zgolj leporečenje, saj bralcu omogoča, da se poglobi vase in odkrije, na katerih področjih medčloveških odnosov se lahko še izboljša in raste v prijaznosti. Blizu ji je tudi, da se avtor v veliki meri naslanja na Sveto pismo: prijaznost je namreč v »knjigi vseh knjig« večkrat omenjena. 

Gostje pogovornega večera o skriti moči prijaznosti. FOTO: Siniša Kanižaj

Pomembno je, da znamo v vsako stvar, ki jo počnemo, dodati kanček ljubeznivosti, prijaznosti, jo »posladkati«. To je zahtevno, saj ni nujno, kot so se pošalili sogovorniki, »da imamo sladkor vedno na zalogi«, vendar s prijaznim odzivom na kakršno koli dejanje bližnjemu damo priložnost za rast.

Gloria Forjan. FOTO: Siniša Kanižaj

Glorio Forjan je presenetilo dejstvo, da knjiga o prijaznosti govori tudi o jezi, ki je danes med ljudmi navzoča na vsakem koraku. Jeza je v resnici nasprotje prijaznosti in je sebično čustvo. Ker pa zgledi vlečejo, je dobro, da se ljudje vsak dan »urimo« v prijaznosti in si prizadevamo, da bi ta postala čim bolj »nalezljiva«. Prijaznost je ljubezen, ki jo izkazujemo bližnjemu, ljubezen, ki smo jo prejeli od Boga. Prijaznost je pravzaprav udejanjanje najpomembnejše Božje zapovedi. 

Večer je s slavilno pesmijo obogatil priložnostni glasbeni sestav. FOTO: Siniša Kanižaj

In prijaznost po njenem mnenju gotovo je »nalezljiva«: kadar smo v družbi prijaznega človeka, se dobro počutimo, ker vemo, da v njem prebiva Kristus. In kako ob vsem »neprijaznem« dogajanju v svetu na obrazu ohraniti nasmeh in ga posredovati drugim? Z zahvaljevanjem, je bil odgovor sogovornice. Če se Bogu zahvaljujemo za vse, kar nam je dano, imamo v rokah močno orožje proti silam teme.

Marko Rijavec. FOTO: Siniša Kanižaj

Marko Rijavec je z začudenjem prebral, da je nasprotje prijaznosti tudi pohlep. V kakšnem smislu? Sam to razume tako, da si pogosto poskušamo »lastiti« ljudi, jih popravljamo in poskušamo spreminjati, da bi bili bolj v skladu z našimi predstavami o tem, kakšni naj bi bili, ob tem pa ne upoštevamo njihovih čustev. Torej do njih nismo prijazni. 

Če v medosebnih odnosih poskušamo ohraniti »milo srce«, bo Božja moč gotovo delovala ... FOTO: Siniša Kanižaj

Ker je pomensko polje za prijaznost razmeroma široko, ob tej lastnosti pomisli tudi na nekoliko arhaičen, vendar zelo pomenljiv izraz »milosrčnost«, ki po njegovem mnenju bolje opisuje Boga. Če v medosebnih odnosih poskušamo upoštevati tudi čustva drugih, če se ne pustimo premagati jezi, ampak poskušamo ohraniti »milo srce«, bo Božja moč gotovo delovala.