France Prešeren je bil navzoč na likovni upodobitvi v ospredju odra, ob njem šopek rož, knjige so tokrat služile kot sedala, predvsem pa povabilo k branju (recitatorja Darko Mavsar in Mirko Pogačar sta jih, ko nista recitirala pesmi slovenskih pesnikov, vseskozi brala), za pevski in glasbeni užitek nasploh pa je poskrbela glasbena skupina FO3. Domačin Marko Kern, brat župana Jurija Kerna, z igranjem na ritem kitaro in kot glavni pevec, Marko Berlec iz Kamnika s solo kitaro in petjem, Matjaž Petek iz Šmartnega v Tuhinju pa s spremljavo na bobne in tudi petjem. Enkrat se jim je pridružila tudi Tjaša Berlec iz Kamnika z igranjem na klarinet. To je bil njihov prvi uradni nastop v tej dvorani in v Komendi.

Poslušalci so bili od skladbe do skladbe, od pesmi do pesmi, vedno bolj navdušeni, nastopajoči pa so se tudi vedno bolj razgreli na odru. Očitno so čutili, kako so jim zbrani v dvorani hvaležni za vse, kar so jim pripravili ta večer. Marko Kern je povedal, da izbor slovenskih in tujih klasičnih melodij iz 80-tih in 90-tih let prejšnjega stoletja. Na koncu so po pesmi Rad te imam dodali še dve.

Darko Mavsar je v uvodni besedi obljubil udeležencem kulturnega večera: »Zagotavljam vam, da ste nocoj dobro izbrali, saj boste po prireditvi odšli domov prešerno razpoloženi in kulturno vzneseni.« Z marsikom od Komendčanov, posebej tistimi, ki jih ni bilo v dvorani, pa jim je res lahko žal, da jih tokrat ni bilo, se je vprašal, pripomnil: »Že spet ta kultura!« A je tudi odgovoril na to: »Kultura je vedno tu. Je vseprisotna in napolnjuje naša življenja. Je na Šolski poti, kjer so na kovinskih panojih oživili stare razglednice iz Komende. Je na istih panojih v obliki grafitov, ki so jih zaradi pomanjkanja drugega prostora prispevali mladi. Je na cesti, v trgovini, na pošti, v kinu, na medmrežju. Kultura je v nas in okrog nas. Ustvarjamo jo mi sami. Je plemenitenje življenja, vsega, kar počnemo. Je smisel življenja, plemenitenje našega jezika,« je poudaril govornik in s tem prešel na enega od najpomembnejših vidikov praznovanja Prešernovega dne.

Spomnil je na to, da nas je Slovencev le dva milijona; manj kot šteje marsikatero velemesto po svetu. In opozoril: »Zato je na nas nepredstavljivo težja naloga, da obvarujemo, plemenitimo in razvijamo jezik tako malega števila ljudi. Naš sveti gral. Ni ga potrebno iskati po svetu. Tu je pred nami, okrog nas in mi v njem. Je naša zlatnina in naša skrinja zaveze. Na vsak način ga moramo čuvati kot največjo svetinjo. /…/Naš jezik in vsi, ki se ukvarjajo z njegovim plemenitenjem, morajo imeti vse možne privilegije in bonitete,« je skorajda zabičal Darko Mavsar. Drugi narodi ne bodo gledali na nas, mi sami moramo poskrbeti za našo kulturo in ohranitev našega jezika.

Na koncu svojega razmišljanja o poslanstvu kulture in jezika, je govornik povabil, naj na oboje ne gledamo le z razumom, marveč tudi s srcem, kajti »vse se začne in konča v srcu«.

Nato so si, menjaje se, sledile glasbene točke in recitacije pesmi. Ta preplet je bil tako dober in posrečen, da je kulturni večer kar prenaglo minil. Izzvenel pa je doma v zavedanju, kako se imamo lahko lepo, če za to tudi kaj žrtvujemo: da se potrudimo na kulturno prireditev, ko se nastopajoči za nas. In, v smislu uvodničarjevih besed, ohranjamo lepoto slovenskega jezika, se je najprej zavedamo in zanjo več naredimo. Z lepo in pravilno slovenščino.