Helena Fojkar Zupančič. FOTO: Arhiv revije. 

Helena Fojkar Zupančič (Litija), zborovodkinja Zbora sv. Nikolaja 

Pri delu s cerkvenim zborom najpogosteje naletim na oviro pri literaturi. Spoštujem tradicijo in s svojim zborom izvajam tudi skladbe, ki so jih slovenski skladatelji napisali pred sto leti in več. Vendar izbiram kritično. Žal je precejšnji del literature, ki je na voljo našim zborom, zastarel. Besedila so arhaična, včasih tudi težko razumljiva, a ker se jih poje od vekomaj, se niti ne sprašujemo o njihovem pomenu, sporočilu, niti o glasbeni vrednosti. Kompozicijsko so nekatere tovrstne skladbe pogosto polne slabih rešitev, slabih harmonskih vezav, težkih in nesmiselnih linij in postopov. Pač, ni vsaka skladba dobra, tudi če je besedilo ustrezno, in obratno.

Nujno bi se bilo sistematično ukvarjati z nastajanjem in naročanjem novih sakralnih del za liturgično rabo.

Sama sem pri izbiri skladb, ki jih z zborom pojemo pri maši, zahtevna. Predvsem iščem literaturo s sodobnejšo zvočnostjo in z besedili, ki so blizu današnjemu človeku. Tu pa je velik primanjkljaj in hkrati priložnost za vse nas, cerkvene glasbenike, da naredimo korak v smeri posodobitve slovenske cerkvene glasbe. Nekaj novih liturgičnih skladb in maš nastane na pobude zborov ob raznih slovesnih priložnostih, a te skladbe pogosto ne zaokrožijo med zbori. Tudi Cerkveni glasbenik ali posamezni zbori, ki so organizirani kot društvo, imajo občasne razpise za nova sakralna dela. Skladbe, ki tako nastanejo, so običajno višje zahtevnosti in jih je težko peti ob navadnih nedeljah, pa tudi mnogi zbori ne dosegajo višje ravni ali pa nimajo dovolj usposobljenega organista.

Menim, da bi se bilo nujno sistematično ukvarjati z nastajanjem in naročanjem novih sakralnih del za liturgično rabo. Predvsem takšnih, ki bi jih lahko peli povprečni cerkveni zbori ob navadnih nedeljah. Hkrati pa bi bilo treba vse nove skladbe tudi sistematično in sproti kritično vrednotiti in presoditi, kaj se da v uporabo in česa ne.

Slovenska škofovska konferenca (SŠK) sama pri tem ne more narediti prav dosti, potrebno bo sodelovanje usposobljenih strokovnjakov. Verjetno bi s strani SŠK najprej zadostovala pripravljenost, da se prične proces prenove slovenske cerkvene glasbe in da se prenova konča v doglednem času. Hkrati je s cerkvenega vrha nujna dolgoročna zaveza za nenehno prenavljanje in posodabljanje slovenske liturgične glasbe. Pri tem je organizacijska in konkretna finančna podpora SŠK nujna.

Nada Žgur. FOTO: Arhiv revije.

Nada Žgur (Ljubljana), vodja skupine Alfa in Omega

Kot delujoča v glasbeni skupini, kjer smo tako poklicni kot delno izobraženi glasbeniki in glasbenice, smo že v samem začetku razumeli in tudi danes, po dvajsetih letih, dojemamo naše služenje pri svetih mašah in drugih priložnostih kot svoj dar naši Cerkvi in kot milost, da lahko Božje talente plemenitimo s služenjem Gospodu, ki jih morda uporabi za svoje načrte. Pri tem se brusimo kot krščanski glasbeniki, rastemo v veri in seveda, takšno delo nam daje veliko veselja ob oltarju oz. na koru ter tudi s samim druženjem.

Časovni vložki posameznih članov v vaje so danes različni – glede na stopnjo zmožnosti samostojnega študija. Na samem začetku pa so bile pogoste, redne in intenzivne za vse, žrtvovali smo tudi vikend ali celotedenske delavnice, posebej takrat, ko smo se pripravljali na snemanja in koncerte.

Pristojni pri SŠK v povezavi s poklicnimi glasbeniki s področja »druge glasbe« bi morali doreči, kaj je sprejemljivo in vredno slavljenja Boga.

Odgovorni pri Slovenski škofovski konferenci si z nami in nam podobnimi izvajalci ne delajo skrbi. Predvidevam, da ne razmišljajo o tem, da bi bilo potrebno postaviti nekakšna merila in temelje, na katerih bi se dalo ovrednotiti kompetentnost za izvajanje t. i. »druge glasbe« – pri tem posebej mislim na izvajanje med liturgijo. Slavilna glasba zunaj evharističnega obreda – npr. na molitvenih srečanjih, evangelizacijskih dogodkih, koncertih – prenese veliko večjo stilno raznolikost, kot jo prenese glasbeno slavljenje med sveto mašo. Pri mašni daritvi namreč določeni stili te »druge glasbe« že zaradi samega namena, dinamike, akustičnega ambienta in specifične atmosfere niso sprejemljivi. Še manj primerno je izvajanje popularnih posvetnih pop, rock skladb, ki jim nekdo običajno doda novo besedilo, ki – četudi je z nabožno vsebino, kot so to storili z Let it be (The Beatles), Halleluia (Leonard Cohen) in podobnimi, nikakor niso primerne. Zakaj ne, je stvar obširnejše razlage, za katero tukaj nimam prostora. Kot je tudi zelo vprašljivo prearanžiranje tradicionalnih – običajno ljubkih božičnih pesmi – v specifične stile, ki izvirajo iz jazz glasbe.

Vse te nerodnosti, neprimernosti, včasih tudi celo onečaščenja, bi morali pristojni pri SŠK v povezavi s poklicnimi glasbeniki s področja »druge glasbe« vzeti pod drobnogled in doreči, kaj je sprejemljivo in vredno slavljenja Boga. Kot je to pri ostali cerkveni glasbi – orgelski, zborovski in drugi inštrumentalni glasbi za liturgične potrebe. Pa naj bo ta tradicionalna ali sodobna.

Milan Jevnikar. FOTO: Arhiv revije.

Milan Jevnikar (Višnja Gora), organist

Bil sem pri slovesni maši, ki jo je ob 50. obletnici delovanja Orglarske šole v Ljubljani daroval nadškof msgr. Stanislav Zore. Toliko lepih in vzpodbudnih besed, ki so božale duše vseh prisotnih, predvsem pa cerkvenih glasbenikov, ne slišimo pogosto. Morda le še ob godu svete Cecilije. Nadškof je povedal, kako je cerkvena glasba neločljivi del bogoslužja, in jo je zato potrebno imeti v največji časti. Seveda glasbo, ne glasbenike. Cerkvena glasba je služenje, je dvakratna molitev, le če je ne jemljemo kot koncertni nastop.

Pa smo cerkveni glasbeniki taki? Vsi zagotovo ne! Zato bi bil čas, da bi SŠK naredila vsaj kakšen korak naprej pri ureditvi statusa cerkvenega glasbenika. Pa to ne pomeni samo, da mu je potrebno zagotoviti primerno plačilo. Potrebno je jasno opredeliti, kdo je lahko v tej odlični službi, katere pogoje mora izpolnjevati, kakšna znanja mora imeti … Le tako bomo lahko dosegli tisto odličnost, ki jo od glasbenikov pričakujejo cerkveni dokumenti.

Potrebno bi bilo zagotoviti izdajanje ponatisov kakovostnih starih glasbenih edicij in poskrbeti za naročila in natise novih skladb.

Slovenska sinoda v sklepnem dokumentu 2002 ni pokazala, da bi Cerkev na Slovenskem v cerkvenih glasbenikih že prepoznala odlične soustvarjalce svetega bogoslužja, omenjeni smo precej na hitro. Škoda, da o njih (nas) ni bil narejen tehtnejši premislek. Še je čas za zanj!

Na materialnem področju je lepo poskrbljeno za glasbila. Imamo veliko novih, popravljajo in restavrirajo se stare orgle. Slabše je po mojem mnenju na področju notnega gradiva. Potrebno bi bilo zagotoviti izdajanje ponatisov kakovostnih starih glasbenih edicij in poskrbeti za naročila in natise novih skladb. Komisija za cerkveno glasbo pri SŠK ima tu veliko neobdelano polje. In predolgo že čakamo na izid nove cerkvene ljudske pesmarice. Dovolj imamo strokovnjakov, ki bi jo znali urediti, le jasno usmeritev z vrha potrebujejo. Seveda bi to tudi nekaj stalo!

In še nekaj lahko storijo naši vrhovni predstojniki. Pri vzgoji duhovnikov in cerkvenih glasbenikov morajo nujno poskrbeti, da bodo duhovniki razumeli in sprejemali velik pomen cerkvene glasbe in da bodo cerkveni glasbeniki sprejemali svoje poslanstvo v služenju oltarju.

Andrej Feguš. FOTO: Arhiv revije.

P. Andrej Feguš OFMconv (Ptuj), župnik, vodja mladinskega zbora in orkestra pri Sv. Juriju

Iskreno povedano, mi je na to temo težko pisati. Nikdar nisem razmišljal o tem, kaj bi npr. škofovska konferenca naredila za glasbenika. Verjetno temu botruje tudi to, da sem duhovnik in zato na stvari gledam iz svojega zornega kota. Ne zanikam, da lahko zaradi tega tudi objektivnost trpi. Vsekakor bi si želel, da se tako duhovniki kot glasbeniki držimo liturgičnih navodil in da se pri svetih mašah uporabljajo cerkvene pesmi. Pri tem ne mislim toliko na nedeljske maše, kjer verniki pretežno pričakujejo cerkveno glasbo. Mislim predvsem na poročne in druge »osebne« slovesnosti. Bo že tako, da škofovska konferenca ne more nadzirati našega ravnanja in ga verjetno noče sankcionirati. Potrebna je torej naša zavest in pogum, da temu ali onemu pojasnimo, katera glasba spada v cerkev in katera ne, in da po potrebi tudi vztrajamo. Imam občutek, da v tem smislu ne gremo v pravi smeri. Odgovorni za to smo duhovniki, a tudi glasbeniki.

Še kako potrebno bi bilo urediti in ovrednotiti status in požrtvovalnost cerkvenih glasbenikov.

Res je tudi, da v Cerkvi nasploh primanjkuje zavesti, da je vsak delavec vreden svojega plačila in da bi tudi v tem smislu bilo še kako potrebno urediti in ovrednotiti status in požrtvovalnost cerkvenih glasbenikov. Kdor vodi zbor ali drugo obliko glasbenega udejstvovanja, dobro ve, kaj pomeni »držati« ljudi skupaj. Ve, da njegovo delo ni omejeno na vaje in petje ali igranje pri liturgičnih opravilih, temveč da gre za stalno skrb, ki terja veliko moči in vztrajnosti. Seveda pa tudi osrečuje in bogati. V naravi glasbe je, da prihaja iz notranjega vzgiba in veselja nad lepoto. Potrebuje pa oporo, da lahko raste in rodi obilen sad.

Članek je bil objavljen v novi številki revije Cerkveni glasbenik (5/2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ. Revija za cerkvene pevce in organiste, je dvomesečnik, ki prinaša predstavitve avtorjev in skladateljev ter njihova dela, notno prilogo, članke o glasbeni podobi bogoslužja ter ocene in kritike s cerkveno-glasbenega področja. Naročite jo lahko TUKAJ. Hvala, ker z nakupom podpirate nastajanje kakovostnih katoliških vsebin.