Komunistični režim je imel Cerkev za svojo glavno nasprotnico, ki jo je bilo treba uničiti

VEČ

Izšla je knjiga zgodovinarke dr. Tamare Griesser - Pečar Cerkev na zatožni klopi, v kateri podrobno prikazuje, kako je povojni komunistični in udbovski režim preganjal duhovnike in njihovo dejavnost. V petnajstih povojnih letih je moralo sesti na zatožno klop kar 429 duhovnikov, od tega jih je bilo 339 obsojenih na zaporno kazen v skupni dobi 1260 let. V zadnjih petnajstih letih je izšla vrsta spominskih knjig, kjer so nekateri med njimi podrobno opisali, kaj vse so z njimi počeli ob aretaciji, kaj na zaslišanjih, kaj na sodišču, predvsem pa, kaj so doživljali v zaporih in na suženjskem delu po raznih gradbiščih. Naj na kratko opozorimo samo na nekatere izmed njih.

Zdravka Bahorja je Udba prijela 24. septembra 1949, tik pred začetkom novega akademskega leta. Svoje spomine na tista mračna povojna leta je opisal v knjigi Leta preizkušenj: »Aretirala sta me dva mlada udbovca. Takrat so hodili okrog v uniformi. Bila je sobota. Šel sem na obisk k bolni teti kakšno uro peš na Snečji Vrh. Šel sem tja tudi zato, da se poslovim od sorodnikov, saj bom čez en teden moral biti že v Ljubljani v semenišču. Omenjena udbovca sta me iskala najprej doma. Pripeljala sta se z vojaškim nemškim motorjem, ki ima čoln. Doma sta naredila preiskavo. Ko so jima domači povedali, kam sem šel, sta mi šla naproti. Sam sem bil s kolesom. Vračal sem se proti domu. Na cesti od dobličkega mostu proti vasi se srečamo. Onadva ustavita motor in mi dasta znak, naj počakam. To sem tudi storil; stopil s kolesa. Vprašata me za ime. Ko jima povem, kdo sem, pravi eden: 'Aretiran si.' To me je presenetilo. Kaj se pravi biti aretiran, sem vedel, da pa bom sam kdaj, tega nisem nikoli mislil. 'Sedaj greš z nama. Tukaj sedi.' Pokazal mi je prikolico - čoln. Oni drugi je sedel na zadnjem sedežu, držal moje kolo in tako smo se pripeljali v Črnomelj. In znašel sem se v zaporu. Zapora od znotraj nisem še videl. Sedaj sem tu. S tem sem se sprijaznil. Nekoliko sem že slutil, kaj bi utegnilo biti vzrok, da so me aretirali, saj kakšnega prekrška nisem naredil. Še isti večer sem bil zaslišan. Zaslišal me je udbovski oficir, kapetan, zapomnil sem si celo ime: Skrbinšek. Tako se je podpisal na zapisnik. Pri zasliševanju niti ni bil izsiljevalen. Govoril je mirno. Najprej običajni osebni podatki. Nato: 'Ti si letos maturiral? V Novem mestu si bil včasih. Kaj si pa tam počel?' 'Ja, kaj? Študiral sem.' 'Si bil v kakšni organizaciji?' 'Seveda sem bil. Bil sem pri Rdečem križu pa pri Dijaški zvezi.' 'No, si bil še kje?' 'Mislim, da ne.' 'No, malo pomisli, nekje si še bil ..., kaj pa Katoliška akcija?' 'Tam sem pa bil.' 'No, vidiš, pa smo spet enega dobili. Ali veš, kaj je Katoliška akcija?' 'Vem.' 'Kdo jo je vodil?' 'Vodil jo je kaplan Karel Volbank.' V tistih letih je bil kaplan v Šmihelu pri Novem mestu, katehet na gimnaziji, moj katehet ni bil on, ampak kanonik Franc Kek, zelo priljubljen pri dijakih, saj se je zanje vedno potegoval na konferencah, mnogim pomagal. Leta 1943 so ga z nekaterimi novomeškimi uglednimi možmi komunisti umorili nekje v gozdu blizu mesta. Katoliško akcijo je vodil Volbank. K njemu smo hodili člani na sestanke v Šmihel. Leta 1945 se je umaknil v tujino. Do njega so gojili komunisti veliko sovraštvo. Po vojni je v Slovenskem poročevalcu izhajal podlistek pod naslovom Sveti satan, v katerem so ga z vsemi možnimi lažmi oklevetali.

Zasliševalec nadaljuje: 'No, vidiš, pa smo zopet dobili enega njegovih agentov. O teh rečeh se bova pogovarjala.' Da sem bil član KA, je zasliševalec zvedel iz 'Curiculum vitae', ki so ga našli ob preiskavi doma. Zasliševali so me v Skubičevi hiši blizu železniške postaje, kjer je bila takrat Udba, pozneje pa Milica. Zapori so bili v nekdanji komendi blizu cerkve.

V zaporu sem bil tri tedne sam. Samota ubija. To sem čutil kot mlad fant, pa sem kar pogumno tudi to prenesel. Ječar Črnič z Bednja ni bil preveč siten, prijazen pa tudi ne. Zelo sem bil vesel vsakodnevnega obiska majhne miške. Ne vem, od kod je prišla. Vsakokrat je dobila košček kruha, ki sem ga vsak dan prihranil zanjo. Kako se v določenih razmerah spremeni človekov odnos tudi do škodljivih živali.

V celici sem na steni zapazil s svinčnikom napisano ime: Jarc. Istega leta so v Črnomlju februarja meseca obsodili na smrt dragatuškega župnika Alfonza Jarca.«


Brez brevirja
Zdenka Lovšeta so prijeli 15. novembra 1949, zaprt je bil do 18. maja 1952. Spomine je objavil v knjigi Ne jaz, ampak Bog: »Zjutraj sem prišel iz cerkve. Mame ni bilo doma, ker je odšla na trg. Nekdo je zvonil. Šel sem odpret. Štirje udbovci so prišli nadme kot na razbojnika. Kaj hočejo? Da so nekoč prišli nemški nacisti, je razumljivo, saj so bili sovražniki. Pa še takrat je prišel samo eden. Ampak Slovenci! To se mi je zdelo nezaslišano. Lotili so se hišne preiskave. Kaj hočejo najti?
Brskali so po vsem, odpirali knjige, jih obračali proti svetlobi, če bi bila kje kakšna skrivna pisava. Preiskali so vse, pogledali pod preproge, za slike, po omarah. Preden smo odšli, me je opozoril vodja Plankar, naj vzamem s seboj brevir. To je bil znak, da bom dolgo odsoten. A prva stvar, ki so mi jo v ječi vzeli, je bil ravno brevir.«


Nič obiska, nič pošte

Jožko Kragelj je svoje spomine na udbovski zapor natančno opisal v knjigi Moje celice. Naj navedemo samo kratek odlomek: »Nekaj časa nisem mogel zaspati. Premišljeval sem o dogodkih dneva. Moral bom pisati življenjepis. Zakaj? Ali sem pomiloščen? Nočejo mi povedati. Kmalu bo pet mesecev po obsodbi. Doma gotovo vedo. Verjetno so mi pisali, a mi pošte ne dajo. V smrtno celico so mi pisali nekajkrat, zdaj pa nič več. Nič obiska, nič pošte - kot v Tolminu. Kaj bi še radi od mene? Vse te misli so mi begale po glavi. Končno me je utrujenost premagala, da sem zadremal.
Naslednjega dne mi je 'Japonček' prinesel šop papirja in svinčnik. Dobil sem stvari, ki jih drugače jetnik ni smel imeti. Svinčnik za dopisnico, ki smo jo pisali domov, nam je vedno prinesel paznik. Če je kdo vtihotapil kako pisalo, se ni smel izdati. To je trajalo, dokler nismo prišli v taborišča in na delovišča.
Lotil sem se dela. Ni mi bilo prijetno tujim ljudem, ki so v meni gledali sovražnika, odkrivati svojo notranjost. Kar je ukazano, ni nikoli prijetno. Vse drugače delaš in pišeš, če to pride samo od sebe.

Začel sem z otroškimi leti. Opisal sem poitalijančevanje v šolah. Ljudsko šolo in gimnazijska leta. Dobo fašizma na Primorskem, preganjanje duhovnikov, neprijetna leta na teologiji, izključitev zaradi uniforme in končno dobo prvih duhovniških let. Srečanje s partizani, Nemci in domobranci, skratka vojna in povojna leta do aretacije. Za vse to sem imel dovolj časa. Pomočniku Štefu se ni mudilo. Vedel je, da sem brez paketa in brez pošte, zato je pričakoval od mene čim več pisarije, da mi končno nakloni to milost.
Po desetih dneh se je pojavil Štef. Z rokami v žepu, kot vedno. Stopil je do mizice in preletel z očmi popisane strani.

'Malo ste napisali,' je rekel.

'Zebe me,' sem se opravičeval in mu hkrati očital. Bil sem še vedno brez odeje. Moja odeja je ostala v smrtni celici.

Ozrl se je po celici. Videl je prazno slamnjačo.

'Boste dobili odejo,' je rekel. 'Pridno pišite, napišite veliko! Vi veliko veste! Nas vse zanima. Zlasti vojna in povojna leta. Zveze z zavezniki, z goriško škofijo, z Vatikanom. Vi že veste!'

Prodorno me je gledal. Nato si je z desnico pogladil polizane lase, vtaknil popisane liste za suknjič in odšel. Paznik mi je kmalu nato prinesel iz smrtne celice škatlo in odejo. Vsak jetnik je moral imeti škatlo, v katero so mu stresli, kar so poslali od doma v paketu. Pozneje so nam dali lesene kovčke.

Razumel sem, da se bo ta samica zavlekla v mesece.«



Ljudski in protiljudski
Alojz Žagar v knjigi V kovačnici življenja piše tudi o Ciril-Metodovem društvu: »Takratnemu predsedniku Cirilmetodijskega društva je nekdo pisal strogo pismo. Iskali so tistega, ki je pismo napisal. Skušali so ga odkriti po pisavi. Pozneje smo zvedeli, da je bil avtor pisma zaradi svojega 'zločina' kar nekaj časa zaprt.
V pojasnilo naj omenim, da je Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov ustanovila partija. V društvo naj bi vstopili narodno zavedni duhovniki. Nekaj jih je vstopilo v skladu s svojim prepričanjem, nekaj zaradi pritiska oblasti in zaradi ljubega miru. Vse to naj bi povzročilo razdor med duhovniki ter med duhovniki in škofi. Škofje so dali izjavo: Non expedit - ni primerno, da bi duhovniki bili člani društva, ki ga škofje niso potrdili.

Člani so uživali nekatere ugodnosti. Dalj časa so lahko učili verouk v šolah. Bili so socialno zavarovani, medtem ko drugi ne. Laže so dobili potne liste. Ob kakšnih 'zločinih' se je z njimi postopalo bolj v rokavicah in še kaj. Veljali so za 'ljudske' duhovnike, medtem ko smo bili ostali znova in znova ožigosani kot protiljudski.«


Zbirka Čas in Ljudje

Zbirka Pričevanja