Ob prebiranju babičine knjige o pustolovskem popotovanju po srednji Aziji se mi je v spomin najbolj vtisnil poizkus vzpona na goro Muztagata. To ime se mi je zdelo tako skrivnostno in privlačno. Tam nekje naj bi bili še Kašgar, Taškurgan in druga mesta z nenavadnimi imeni, ki so nekoč stala na Svilni cesti. Že kot otrok sem sklenil, da moram te kraje nekoč obiskati. Letos poleti se je končno začela tudi moja pot skozi azijsko divjino.

V pakistanskem glavnem mestu Islamabad smo pristali sredi noči in morali najprej opraviti formalnosti. Na mojo prtljago, ki se je očitno carinikom zdela sumljiva, saj so mi na več mestih preluknjali vrečko cedevite in morda za test posmrkali nekaj energijskega napitka, pa je bilo treba počakati. »Kam greste?« se je pozanimal policist. »Proti Biškeku.« »Kaj ni to v Kirgizistanu?« »Točno tako.« »No ja, dobrodošli, srečno!« In smo lahko šli naprej.

Jaki se pasejo pod goro Muztagata. FOTO: Mitja Lavtar

Med nasadi konoplje

Pakistansko prestolnico krasijo široke avenije, veliko zelenja, lepa Fejsalova mošeja, razgledni griči in veliki spomeniki. Precej urejeno za Azijo. Ko smo zapeljali v sosednji Rawalpindi, pa smo se končno znašli v značilnem pakistanskem kaosu trgovin, tuk-tukov, vonjav, živali in ljudi. Vedeli smo, da nas na naši poti čaka le malo urbanega, zato smo se naužili zadnjih mestnih užitkov in ob mangovem soku opazovali vrvež velemesta.

Odpeljali smo se v Taxilo, nekoč pomembno budistično mesto. Obkrožale so nas ruševine stup, samostanov in templjev, iz katerih so rasli fikusi.

Zjutraj smo se odpeljali v Taxilo, nekoč pomembno budistično mesto. Obkrožale so nas ruševine stup, samostanov in templjev, iz katerih so rasli fikusi. Iz te pomembne postaje na karakorumskem kraku Svilne ceste se je budizem razširil na Kitajsko. Tudi mi smo bili namenjeni ob Indu navzgor proti prelazu Kunjerab in čezenj v kitajske puščave. A naša pot je bila precej lažja kot nekoč pot budističnih menihov, raziskovalcev, trgovcev in vojakov. Konec 70. let prejšnjega stoletja so namreč odprli 1300 kilometrov dolgo »Karakoram Highway«, znamenito cesto, ki vodi med nekaterimi najvišjimi gorami na svetu in medsebojno povezuje Pakistan in Kitajsko.

Naš minibus se je usmeril proti severu in zapeljali smo proti Naranu. Sprehodili smo se med nasadi indijske konoplje, na tržnicah stikali po trgovinah in jedli sveže pečen kruh, po brveh smo prečkali reko, nato pa je začelo deževati in v eni od vasi je nastal prometni zamašek.

Prečenje brvi pri vasi Husseini. FOTO: Mitja Lavtar

Spust v dolino Inda

Stopil sem mimo kolone do mesta, kjer se je drenjalo kakšnih 200 ljudi. »Cesto je odneslo,« je razložil eden od režečih se opazovalcev. S hriba je prihajala hudourniška struga, očitno je nekje višje močno deževalo. Nekaj časa smo opazovali deročo vodo, potem pa so se domačini preprosto naveličali. Prvi se je opogumil nervozen možakar, ki je odmahnil z roko proti dvomljivcem, s svojim avtom zaril v vodo, pohodil plin do konca, trčil v nekaj skal in ... prišel čez. To je vlilo poguma drugim voznikom, ki so poizkušali in ... nasedli. Tako so morali drugi moški poskakati v vodo ter porivati in usmerjati nasedlo vozilo. Mislim, da se že dolgo niso tako zabavali. Tudi nam je čez kakšno uro uspelo. Zvečer smo z veliko zamudo prišli v gorsko letovišče Naran, zjutraj pa smo zapeljali proti prelazu Babusar, iz katerega smo se spustili v dolino Inda, mogočnega vodotoka, ki omogoča življenje v sušnem delu spodnjega Pakistana.

Cesta, ki vodi do pravljičnih travnikov Fairy Meadows, je gotovo med desetimi najnevarnejšimi na svetu.

Cesta, ki vodi do pravljičnih travnikov Fairy Meadows, je gotovo med desetimi najnevarnejšimi na svetu. Usedeš se v terenca starega lokalnega voznika, ki ob poslušanju glasne pakistanske glasbe vijuga po serpentinah nad več sto metrov globokimi prepadi. Pri tem pa upaš, da se bo vse srečno izšlo. Neverjetno, v kakšno skalo so vrezali to ozko cesto! Prostora za napake tu ni. Globoko zavzdihneš in se odločiš, da boš pač zaupal ostarelemu džipu in njegovemu ostarelemu lastniku, ker ti drugega niti ne ostane. Obrniti tukaj ne moreš. 

Po adrenalinski vožnji smo se sprehodili do nekaj ur hoje oddaljenih travnikov in se nastanili v koči. Nato se je zaslišalo: »Vidi se vrh, vidi se vrh!« Iz oblakov se je prikazala »ubijalska gora«, osemtisočak Nanga Parbat. Veličastno, pogled mi je vzel sapo. Ali pa je bila kriva višina, saj smo bili dobrih 3000 metrov nad morjem. Zvečer so ognjeni zublji iznad tabornega ognja zaplapolali v nebo, a največji šov so nam pripravile zvezde. Nobenega svetlobnega onesnaženja, samo jasna zvezdna noč.

Tipična vasica pakistanskega ljudstva Šina. FOTO: Mitja Lavtar

Pod Hindukušem

Naslednji dan smo izkoristili za pohod proti vznožju mogočnega Nanga Parbata, ki velja za enega od najprestižnejših alpinističnih izzivov. Ogledovali smo si ga iz varne razdalje in hodili med čudovitimi pašniki, planšarijami in brezovimi gozdiči, od koder se nam je odpiral razgled na dolg ledeniški jezik pod nami. Kako neverjetno lep je ta svet!

Spust v dolino je po tej cesti še bolj adrenalinski kot vzpon, a ko pomisliš na alpiniste pod katerim od serakov blizu vrha Nanga Parbata, se udobno namestiš v sedežu in uživaš v razgledu. Iz Himalaje smo se tako spustili v dolino, prečkali Ind in že smo bili pod Hindukušem. Nekaj kilometrov naprej smo na drugi strani sotočja Inda in Gilgita videli še Karakorum. 

Stičišče treh gorstev je sicer bolj teoretične narave; že nekaj dni smo bili v hribih in ena stran se nam ni zdela prav nič drugačna od druge. Je pa bilo nekoliko drugače, ko smo po nekaj dneh prišli nazaj v civilizacijo. Zapeljali smo v Gilgit, prestolnico severne pakistanske regije Gilgit-Baltistan. Živahna tržnica, veliko ljudi na ulici, dober hotel ... V hribih nad mestom smo ob sončnem zahodu našli v skalo vklesano podobo Bude. Islam je v te odročne doline prišel relativno pozno.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.