V letošnjem letu obhajamo 400-letnico smrti največjega angleškega dramatika Williama Shakespeara (1564-1616). Shakespearjevo gledališče Globe (Shakespeare’s Globe Theatre) iz Londona bo ob tej priložnosti v vseh državah po svetu predstavilo svojo najnovejšo produkcijo znamenite tragedije Hamlet.

O malo znanem pripetljaju, povezanem z velikim dramatikom in papežem Pavlom VI., je v vatikanskem časniku L'Osservatore Romano duhovit prispevek napisal britanski veleposlanik pri Svetem sedežu, Nigel Baker.



O Shakespearu ne vemo kaj dosti. Verjetno je eden izmed najbolj znanih »neznancev« v zgodnji sodobni zgodovini. Mnogi trdijo, da poznajo njegovo »resnično« identiteto, tudi naravo njegovega verskega prepričanja. Tisti, ki o tem najglasneje govorijo, so navadno tisti, ki si želijo znamenitega književnika prisvojiti zase ali svojo interesno skupino. Ob tem pa seveda močno streljajo mimo, saj Shakespeare upravičeno velja za univerzalni um, slapovi njegovih besed pa nagovarjajo vse ljudi ob katerem koli času. Izberite si jezik, v katerega so bila Shakespearjeva dela prevedena, ali pa kulturo, preko katere so njegova dela razlagali, in na dan prisije njegova genialnost, sijoča in nedotaknjena. Bil je resnično veliki Britanec, ki pripada celemu svetu.

To je zelo dobro razumel papež Pavel VI. Novembra 1964 se je v Pijevi palači udeležil recitala Shakespearjevih del v izvedbi Kraljeve Shakespearjeve družbe (The Royal Shakespeare Company) ob 400. obletnici njegovega rojstva. Pavel VI. je v kratkem komentarju po dogodku Shakespeara označil kot »vrhunskega pisca« in dejal, kako nas »globoka Shakespearova človečnost, vedno odprta za pustolovska in pesniška raziskovanja«, vodi v odkrivanje moralnih zakonov, zaradi katerih je življenje čudovito in sveto, in nas privede nazaj k verskemu razumevanju sveta. Njegova veličastna genialnost in mogočen jezik ljudi pritegneta k spoštljivemu poslušanju velikih resnic, ki jih razlaga, o smrti in sodbi, o peklu in nebesih. Vsebine njegovih iger so koristen opomnik sodobnemu človeku, da Bog obstaja, da obstaja življenje po smrti, da je zlo kaznovano, dobrota pa vedno poplačana«.

Zato je več kot primerno, da bo v letošnjem letu, ko se v aprilu spominjamo 400. obletnice Shakespearove smrti, na ozemlju Vatikana prvič v celoti uprizorjena ena izmed njegovih dram. To bo Hamlet, ki ga pogosto označujejo kot dramatikovo najveličastnejše delo, v izvedbi Shakespearovega gledališča Globe v Palazzo della Cancelleria kot osrednji dejavnik v njihovi svetovni turneji »Od Globa do Globa«, med katero bodo svojo najnovejšo produkcijo Hamleta predstavili v vseh državah po svetu.

Hamlet je primeren iz več razlogov, nenazadnje tudi zato, ker naj bi papež Janez XXIII. milanskega nadškofa Montinija označil kot »kardinala Hamleta«. Kasneje, kot papež, kmalu po predstavi Kraljeve Shakespearjeve družbe novembra 1964, je Pavel VI. novinarjem dejal, ali so »mediji, ki jih zastopate, lahko izredno pomemben dejavnik pri udejanjanju dobrega, vedno zvestega resnici, to je zdaj vprašanje.« Vsi navzoči časnikarji na tiskovni konferenci tistega 3. decembra so takoj ugotovili, katerega Shakespearjevega junaka je sveti oče navedel v svoji izjavi.

Prepričan sem, da se ob letošnji uprizoritvi Hamleta zlahka izognemo pripetljaju, ki je leta 1964 skorajda povzročil diplomatsko katastrofo. Kraljeva Shakespearjeva družba ima v lasti izvod prvih zbranih Shakespearjevih dram, ki ga je ob prihodu v Rim, natančno in pazljivo zapakiranega, prinesla s seboj, da bi ga papež po predstavi blagoslovil. Potem ko je bil igralcem in njihovim spremljevalcem podeljen apostolski blagoslov, so papežu Pavlu VI. pokazali dragocen izvod prvih zbranih del. Povedali so mu, da je bil natisnjen leta 1623, da obstaja le še okoli 233 (večinoma nepopolnih) izvodov, in da gre za eno najdragocenejših knjig na svetu. Papež, ki je gesto najverjetneje napačno razumel, je malce prelistal dragoceno knjigo in nato milostno sprejel dar za Vatikansko apostolsko knjižnico!

Nikjer ni zabeleženo, kako so Britanci izvod prvih zbranih Shakespearjevih del uspeli dobiti nazaj. Morda je moral moj predhodnik, takratni veleposlanik pri Svetem sedežu, Sir Peter Scarlett, uporabiti kar precejšnjo mero svojih diplomatskih spretnosti. Kakor koli že, izvod zdaj skrbno hranijo v Shakespearjevem rojstnem kraju Stratford-upon-Avon v angleški grofiji Warwickshire, potem ko je vendarle uspešno preživel svoje srečanje z rimskim škofom.

Spodobi se, da po tolikih letih na vatikanskem ozemlju končno spet uprizorijo Shakespearjevo največje delo, v prostorih poleg tistih, ki jih je opremil skorajda Shakespearjev sodobnik, Giorgio Vasari. Primerno je tudi, da bo ta dogodek na programu v letošnjem svetem letu usmiljenja. Pavel VI. je leta 1964 dejal: »Zaradi užitka ob pesnikovi viziji človeštva ne smemo spregledati velikih moralnih naukov in svaril, ki jih njegova dela vsebujejo.« Ne vemo zagotovo, ali je Shakespeare v svojem življenju kdaj obiskal Rim. Vsekakor tudi 400 let po smrti tega univerzalnega pesniškega uma to ni prepozno.

Vir: Osservatore Romano
Foto: splet