Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli. Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Nič.« Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.« Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero. Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami; niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.

Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati: »Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod. Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo. To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet drugič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalóstil, ker mu je tretjič rekel: 'Ali me imaš rad?', in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resnično, resnično, povem ti: Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel; ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.« To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!« (Jn 21,1–19)

Konec s površnostjo

Nujno je iz prazničnega in izrednega enkrat spet stopiti v vsakdanje, se spet vrniti na tisto razburkano jezero (Jn 6,18), polno preizkušenj in vsakodnevnih težav, »ni praznik, predragi mi, naše življenje,« piše pesnik, življenje je delovni dan, na čolnu in z mrežami v rokah. 

In je hkrati nevarna vrnitev v vsakdanjost, lahko namreč živimo, kakor da se ni nič zgodilo, kakor da je vse kakor prej, nevarno je, da bi ostali na gladini, na površju stvari in dogodkov – da ne bi razumeli. Tam ni rib, ni življenja. »Tisto noč niso nič ujeli.« (Jn 21,3)

Nevarna je vrnitev v vsakdanjost, kjer lahko živimo, kakor da se ni nič zgodilo. Tam ni rib, ni življenja. FOTO: Pexels

Neznani svet

Razumemo, zakaj? To jezero, ujeto med okoliške vrhove, se zlahka vznemiri, razburka, in tako je tudi s človekom, ki živi na gladini, že najmanjša sapa mu zaziblje čoln. 

Toda površnost (ali bolje površinskost) nam je očitno vendarle dovolj všeč, da ostajamo pri njej, morda tudi zato, ker smo preprosto navajeni nanjo, na gladini je vse tako lahko in preprosto in črno-belo, veliko drugače je, če se enkrat potopimo podnjo, tam je neki novi, živi in kompleksni svet, ki ga ne poznamo – in se ga zato bojimo. In izogibamo. 

Izogibamo se težkih vprašanj in tišine, v kateri se rojevajo, tam je polno negotovosti, neznanosti, tudi nemoči in krhkosti, morda pa smo tudi zato tako strašansko obsedeni z zunanjostjo, s podobo, priznanji, z vidnimi in izmerljivimi stvarmi. Lepo se je zdeti samemu sebi močan tudi, ko nisi.

Toda ostajati na plitvem je, kot že rečeno, nevarna stvar, drugače povedano: če ne razumemo stvari, če se ne trudimo v vsakdanjost postaviti pomembnega »zakaj«, se tako zlahka prevrne naš čoln. 

»Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar učenci niso vedeli, da je Jezus« (Jn 21,4). Vznemirjeno, ne samo vznemirljivo življenje, živimo tam, življenje brez miru in brez odgovorov, kjer ni vprašanj, tudi odgovorov ni, je samo blodenje, samo nerodovitni trud, porabljanje moči v prazno.

Skok v vodo

Vsakdanjost je prepojena z vprašanjem: »Otroci, imate kaj hrane?« In priznati si svojo resničnost: »Nič« (Jn 21,5), to je prvi korak v globino, takrat slišimo: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli« (Jn 21,6). Začnemo iskati – in spoznamo Gospoda. 

On je na robu naše vsakdanjosti ne le s pomembnimi vprašanji, temveč s še pomembnejšim, s hrano za naše utrujeno srce: »Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh« (Jn 21,9).

Da je življenje nekaj več od tega, kar živimo, spoznamo, kadar smo sposobni poslušati, razmišljati, se poglobiti. Iskati Gospoda v svojem kaosu. Skočiti pod gladino, tako kot Peter (Jn 21,7), tako pridemo do kopnega, do trdnosti, do miru, tako je tam, kjer je Gospod.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (17/2022).