FOTO: Jana Jocif.


Knjiga Škofjeloškega pasijona, ki jo je zapisal kapucin pater Romuald Marušič, letos praznuje častitljivih 300 let. Izvirnik že skoraj od vsega začetka hrani škofjeloška kapucinska knjižnica.

Je dragocenost mesta Škofja Loka, pomemben del slovenske in tudi svetovne kulturne dediščine, saj je Škofjeloški pasijon od leta 2016 vpisan v Unescov register nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Lani so se po 299 letih lotili njenega restavriranja. Pomembno nalogo so zaupali vrhunski strokovnjakinji, konservatorsko-restavratorski svetnici v Centru za konserviranje-restavriranje knjig, papirja in pergamenta pri Arhivu Republike Slovenije mag. Blanki Avguštin Florjanovič.

Najstarejša v celoti ohranjena režijska knjiga v Evropi

Z režijsko knjigo patra Romualda, ki je temelj vseh uprizoritev Škofjeloškega pasijona in hkrati tudi najstarejša v celoti ohranjena režijska knjiga v Evropi, edina iz baročnega obdobja, se je Blanka Avguštin Florjanovič srečala že pred leti.

Pravi, da je delo veličastno, zato jo je ob restavriranju prevzemalo veliko spoštovanje do knjige in njene zgodovine.


FOTO: Jana Jocif.

»Sem Škofjeločanka, Romuald je moj sosed in zato tudi malo moj. Cenim njegovo delo, bil je velik mojster. Celo leto sem intenzivno živela in razmišljala o tej knjigi, o patru. Čutila sem ogromno odgovornost, obenem pa tudi neizmerno zaupanje v Božjo previdnost, ki mi je dajala moč in me vodila k pravim odločitvam. Pri takem delu je potrebna čista misel. Res sem hvaležna in si štejem v čast, da sem lahko restavrirala to odlično režijsko delo.«

»Med restavriranjem živim v obdobju nastanka knjige«

Naloga restavratorja je, da med konservatorsko-restavratorskim posegom podrobno razišče vse strukturne elemente, tehniko izdelave in materiale, ki sestavljajo predmet. Poskuša jih ohraniti v prvotnem videzu in namenu, vse potrebne materiale dodaja zelo tenkočutno.

»Izbiramo materiale, ki so čisti in sovpadajo z izvirnimi. Sledimo zgodovini knjige in pazimo, da je pri svojem delu ne izkrivimo. Analiziramo, preverjamo, sledimo in uporabljamo tehnike, ki so jih uporabljali ob nastanku knjige. Živimo v obdobju nastanka knjige, ki jo imamo pred seboj,« opisuje svoje delo Avguštin Florjanovičeva.


FOTO: Jana Jocif.

Stoletja pogoste uporabe so pustila sledove

Tri stoletja uporabe knjige so na njej pustila svoje sledove. Patri so nanjo sicer dobro pazili, vendar so bile na njej kljub temu vidne predvsem poškodbe, ki so posledica pogoste uporabe.

Hrbtni del je bil zelo poškodovan tudi zaradi kleja, ki je skozi stoletja otrdel. Lege so bile potrgane predvsem v hrbtnem delu, vezice zelo oslabljene, platnica je bila v hrbtnem delu delno izgubljena, obrabljena, popokana, zapiralni trakovi so bili potrgani.

Avguštin Florjanovičeva pojasni, da je bilo potrebnih kar nekaj restavratorskih postopkov. Med procesom so izdelali tudi posnetke, ki omogočajo prenos celote v digitalni zapis.

Dragocenost pristnega stika s preteklostjo

Blanka Avguštin Florjanovič je leta 2013 sodelovala pri restavriranju dveh izvodov Dalmatinove Biblije (iz kranjske in krške Valvasorjeve knjižnice). Razlika med zahtevnostjo restavriranja Škofjeloškega pasijona v primerjavi z Biblijami je bila predvsem ta, da je pri restavriranju Biblij sodelovala z ekipo Arhiva Slovenije, pri restavriranju pasijona pa je delala samostojno.


FOTO: Jana Jocif.

V primeru Dalmatinove Biblije je šlo za tiskano izdajo, pri Škofjeloškem pasijonu je bil v igri izvirni rokopis. Za restavriranje Biblije iz krške knjižnice je bilo potrebnih več kot dva tisoč ur natančnega, ročnega dela. Restavriranje Škofjeloškega pasijona pa je trajalo pol leta.

»Če dodam še priprave, popise, dokumentiranje, raziskave, skeniranje in obdelavo skenov za pripravo elektronske knjige, snemanje, posvetovanja z Matijo Ogrinom z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede, je zadeva tekla od decembra 2019 pa do junija 2020, ko se je zaključilo snemanje dokumentarnega filma pod režijsko taktirko Aljaža Tepine.«

Kapucin Jožko Smukavec o restavriranju Škofjeloškega pasijona:


FOTO: Tatjana Splichal.

»Knjiga je čakala prav na ta trenutek. Čakala je na Blanko. Vse se je lepo sestavilo: 300. obletnica, zdelana knjiga, strokovnjakinja, snemalna ekipa, kapucinska odprtost in pomoč škofjeloške občine. Večkrat si kdo zaželi videti ali celo prijeti v roke Škofjeloški pasijon, a to žal ni mogoče, ker je tako dragocen. Zato bo dokumentarni film, ki smo ga posneli med Blankinim delom, omogočil, da se vsaj preko slike malo poteši ta želja po srečanju z dragoceno zapuščino našega brata Romualda.«


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična (pomlad 2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ.