Škof Jamnik je, tako kot škof Saje na romanju bolnikov in starejših novomeške škofije na Zaplazu, podčrtal besede papeža Frančiška ob letošnjem svetovnem dnevu bolnikov, ko je sveti oče posebej podaril, »kako pomembna je človeška in Božja bližina, sočutje, zavest, da nihče ni sam, pa če je križ še tako težak« ter ob tem opozoril na posledico kulture individualizma, »ki povzdiguje produktivnost za vsako ceno, goji mit o učinkovitosti in se izkaže za brezbrižno, celo brezčutno, ko posamezniki nimajo več moči, da bi sledili tempu«.

FOTO: Osebni arhiv škofa Jamnika

Z Jezusom nikoli sami

Škof Jamnik se je v pridigi naslonil na besede evangelista Janeza iz odlomka o ozdravljenju v kopeli Betesda (Jn 5, 1-17), kjer nas »vabi, da ohranjamo močno upanje in vero v Božje delovanje, da nas Jezus telesno in duhovno ozdravlja, predvsem pa, da bi imeli močno vero, da nobena stvar v življenju ni brez pomena, kajti resnično upanje je v tem, da verujemo, da ima prav vse svoj smisel. Iskreno in pristno srečanje z Jezusom popolnoma spremeni naše življenje, saj vemo, da nas ima Jezus neskončno in brezpogojno rad, sprejema nas, od srečanja z njim vemo, da nikoli in nikjer nismo več sami«.

FOTO: Osebni arhiv škofa Jamnika

Stiske drugih nas ne skrbijo

V današnji družbi se človek hitro navadi, da nas drugi ne skrbijo in je nemoderno, če smo zaskrbljeni za človeka poleg sebe ter se nam zdi nespodobno 'vtikati v njegovo bolezen'. »To je velik problem sodobne individualistične družbe,« je opozoril škof Jamnik in vprašal, v čem je bilo bistvo problema v Betesdi? Glavna težava po njegovih besedah ni bila bolnikova bolezen sama, pač pa, da se je bolnik počutil samega. »V Betesdi vlada občutek nepripadnosti, nikogar nima, njegova temeljna bolečina je, da je sam. Nihče se ne čuti odgovornega za bolnika. Nikomur ni potreben. Nihče ga ne potrebuje.«

Pridiga škofa Jamnika v Brestanici.docx

Ali imam odprte oči za sočloveka?

Jezus je v množici ljudi videl in občutil bolečino sočloveka in se ustavil ob njem ter se mu posvetil. »Ta človek s svojo boleznijo, s svojim problemom je bil v tistem trenutku zanj najbolj pomembno bitje, zato se mu popolnoma posveti. /…/ In bolnik takoj pokaže, v čem je bistvo njegove bolečine: ne toliko bolezen sama, ampak dejstvo, da nima človeka. Vprašanje za vse nas je: 'Ali imam odprte oči za sočloveka, sem ga sploh sposoben opaziti, ga vzeti zares, mu prisluhniti, ga razumeti …?'«

FOTO: Osebni arhiv škofa Jamnika

Z Jezusovim prihodom brezimna množica postane občestvo 

»Ko Jezus pride v to množico, prinese mednje nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost, zavlada občutek pripadnosti, sem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje, me ima rad. Vem torej, zakaj sploh sem. Rodi se nov smisel, vem čemu sem. Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo,« je svoj nagovor zaključil ljubljanski pomožni škof ter še enkrat citiral papeža Frančiška: »Kristjani smo poklicani, da prevzamemo Jezusov pogled, poln sočutja. Poskrbimo za tiste, ki trpijo in so sami, morda marginalizirani in zavrženi. /…/ In priporočajmo se presveti Mariji, Zdravju bolnikov, da posreduje za nas in nam pomaga, da bomo ustvarjalci bližine in bratskih odnosov.«