Razstavo o škofih dr. Andreju Karlinu in dr. Vekoslavu Grmiču so pripravili Nadškofijski arhiv Ljubljana ter soorganizatorja Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani in Nadškofijski arhiv Maribor. Med uvodnimi besedami so spregovorili ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, vodja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani dr. Julijana Visočnik, dr. Sebastijan Valentan, ki je kot urednik sodeloval pri pripravi knjižice oz. kataloga razstave o Grmiču ter ravnatelj mariborskega nadškofijskega arhiva Bernard Geršak. Več govornikov je izpostavilo, da sta oba škofa in svetovljana vsak na svoj način zaznamovala zgodovino Cerkve na Slovenskem ter tudi slovensko zgodovino 20. stoletja.

Razstavo je predstavila njena avtorica Lilijana Urlep, arhivistka v Nadškofijskem arhivu Maribor. FOTO: Ivo Žajdela

Z ljubljansko škofijo ni bil povezan samo Karlin, temveč tudi Grmič

Škof Andrej Karlin je deloval kar v treh škofijah, ljubljanski, kjer se je rodil, tržaški, ki jo je kot škof vodil med letoma 1911 in 1919, in lavantinsko, kjer je škofoval od leta 1923 do svoje smrti, deset let kasneje. V drugi polovici 20. stoletja se je škof Vekoslav Grmič v zgodovino zapisal kot mariborski pomožni škof, dolgoletni profesor na Teološki fakulteti in vnet zagovornik idej drugega vatikanskega koncila, ki je temeljito spremenil podobo Cerkve.

Ker sta se oba škofa s svojim delovanjem zapisala v zgodovino, so se odločili, da obe obletnici primerno obeležijo. Nadškofija Maribor je k sodelovanju povabila ljubljansko Teološko fakulteto, Stolno župnijo Maribor in Nadškofijski arhiv Maribor. Mariborski nadškofijski arhiv je koordiniral pripravo razstav o obeh škofih. Del razstave o škofu Karlinu nosi naslov Andrej Karlin, duhovnik in škof, ki je zaznamoval tri škofije, o Grmiču pa bolj filozofskega Quid est veritas? Ker pa se je bil bodoči škof Karlin rodil v Stari Loki pri Škofji Loki, torej na ozemlju ljubljanske škofije, kjer je tudi preživel prvih pet desetletij in čas med letoma 1919 in 1923, je pri pripravi razstave o njem sodeloval tudi nadškofijski arhiv v Ljubljani. Z ljubljansko škofijo oz. nadškofijo pa ni bil povezan samo Karlin, temveč tudi Grmič. Bil je dolgoletni predavatelj na teološki fakulteti.

Med uvodnimi besedami je spregovoril tudi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, ki je tudi odprl razstavo. FOTO: Ivo Žajdela

Dve okrogli obletnici

Razstavo je predstavila njena avtorica Lilijana Urlep, arhivistka v Nadškofijskem arhivu Maribor. Spomnila je, da je 4. junija 2023 minilo sto let od rojstva škofa Grmiča, 6. junija pa sto let od imenovanja Karlina za lavantinskega škofa. Ker Nadškofijski arhiv hrani zapuščini oziroma del zapuščin obeh škofov, so se v arhivu z veseljem odzvali povabilu, da pripravijo dve priložnostni arhivski razstavi. Nastali sta ideji za pripravo razstav: Andrej Karlin, duhovnik in škof, ki je zaznamoval tri škofije, ki govori o škofu Karlinu, in Quid est veritas?, ki se nanaša na škofa Grmiča. Naslov razstave o Grmiču izhaja iz Pilatovega vprašanja Kristusu Kaj je resnica, pomensko pa se nanaša na Grmičevo teološko in filozofsko misel, ko je mnogokrat razmišljal o Bogu, veri ter iskanju resničnih odgovorov.

Vodja Nadškofijskega arhiva v Ljubljani dr. Julijana Visočnik. FOTO: Ivo Žajdela

Obe razstavi sta plod skupnega dela

Opozorila je, da sta obe razstavi plod skupnega dela. Pri pripravi razstave in spremljevalnega kataloga o škofu Grmiču so sodelovali z ljubljansko Teološko fakulteto, saj je bil Grmič skoraj tri desetletja profesor na Teološki fakulteti. Pri pripravi razstave o škofu Karlinu pa so združili moči z Nadškofijskim arhivom v Ljubljani, kjer tudi hranijo del gradiva o škofu Karlinu.

Andrej Karlin je prvih pet desetletij preživel na območju ljubljanske škofije, nato pa v letih 1910–1919 vodil tržaško škofijo. Poleg ljubljanskega arhivu so pri pripravi razstave sodelovali tudi njegovi sorodniki, ki živijo v Stari Loki, družini Karlin in Žagar. Ti so odstopili del gradiva, ki so ga hranili: dragocene fotografije, portrete in knjige. Zato se bo razstava po Ljubljani preselila v Staro Loko.

Dr. Sebastijan Valentan, ki je kot urednik sodeloval pri pripravi knjižice oz. kataloga razstave o Grmiču. FOTO: Ivo Žajdela

Škof Andrej Karlin je zaznamoval tri škofije

Razstava o duhovniku in škofu Andreju Karlinu, ki je zaznamoval tri škofije, je sestavljena iz štirih delov: prvi del se nanaša na njegovo delovanje v ljubljanski škofiji, drugi del na čas škofovanja v tržaško-koprski škofiji, tretji del na imenovanje za lavantinskega škofa, četrti pa na njegovo službovanje v lavantinski škofiji. Avtorica razstave je dejala, da je bil že kot duhovnik v ljubljanski škofiji zelo delaven. Posvečal se je pastorali, karitativni dejavnosti in bil zelo dober pridigar. Leta 1911 je bil imenovan za tržaškega škofa, a se je moral tržaški škofiji osem let kasneje zaradi italijanskih pritiskov odpovedati. Tržaško škofijo je vodil v težkih časih nacionalnih trenj, trpljenja in preizkušenj prve svetovne vojne. Pri tem je opozorila na dnevnik iz tistega časa, ki se je ohranil v njegovi zapuščini, kjer je škof opisal, kako so nove tržaške italijanske oblasti preganjale slovensko besedo, Cerkev in duhovnike.

Ravnatelj mariborskega nadškofijskega arhiva Bernard Geršak. FOTO: Ivo Žajdela

Maribor izpod salzburškega okvira pod Sveti sedež

Pri imenovanju za lavantinskega škofa je avtorica razstave še posebej poudarila, da je bil Karlin po dolgih stoletjih prvi lavantinski škof, ki je bil imenovan s strani papeža oziroma Svetega sedeža. Po salzburškem privilegiju, ki je veljal do tega časa, je bilo namreč imenovanje, potrditev in posvetitev lavantinskih škofov v rokah salzburških nadškofov. Drugače je bilo pri njegovem imenovanju za tržaškega škofa, pri tem je predlagalna pravica pripadala cesarju oziroma svetnim oblastem, kar je danes manj poznano.

Kar se tiče Karlinovega škofovanja v lavantinski škofiji, je omenila, da se je prvenstveno posvečal pastorali ter da je v času njegovega škofovanja prišlo do velikih teritorialnih in upravnih sprememb, ki so bistveno zaznamovale zgodovino škofije v 20. stoletju. Leta 1923 so pod upravo lavantinskega škofa kot apostolskega administratorja prišli deli sekovske, krške in sombotelske škofije, ki so prišli pod Kraljevino SHS. Naslednje leto so škofijo izvzeli izpod salzburške metropolije in jo neposredno podredili Svetemu sedežu, s tem je po skoraj sedemsto letih prišlo do prekinitve povezav s salzburško nadškofijo, ki je lavantinsko škofijo tudi ustanovila. V času škofa Karlina je tako po jožefinskih reformah in Slomškovem prenosu škofijskega sedeža v Maribor leta 1859 prišlo do tretjih velikih cerkvenoupravnih sprememb. Še zlasti je pomembno to, da sta pod njegovo upravo prišli prekmurski dekaniji Lendava in Murska Sobota, ki sta dotlej spadali pod sombotelskega škofa.

Odprtje razstave je povezovala Nataša Car iz Nadškijskega arhiva Ljubljana. FOTO: Ivo Žajdela

Začel je postopek za razglasitev Antona Martina Slomška za svetnika

Ker je Karlin hotel urediti položaj škofije je leta 1925 zaprosil Sveti sedež, da škofijo povzdigne nadškofijo brez sufraganov, kar je malo znano. Škof Karlin se je veliko posvečal pastoralnemu delovanju, navsezadnje je deloval v letih po prvi svetovni vojni, ki je prinesla precejšnje spremembe tudi na verskem in moralnem življenju. Bil je tudi tisti, ki je začel uradni postopek za razglasitev Antona Martina Slomška za svetnika, kar je bilo tudi simbolno dejanje. V njegovem času so praznovali tudi sedemstoletnico škofije, pri tem je omenila novo okroglo obletnico, ki se nam kar hitro bliža.

»Čeprav je obdobje Karlinovega škofovanja za našo škofijo zelo pomembno, pa sta njegovo delo in življenje že malo pozabljena, k čemur je pripomoglo to, da je bil njegov lik, podobno kot pri drugih škofih, zaradi škofa Slomška nekoliko v ozadju. Tudi čas po vojni ni bil naklonjen obujanju spominov na knezoškofe iz polpreteklega obdobja, čeprav so bili tako kot Karlin precej nacionalno usmerjeni, navsezadnje se je, po lastnih beseda, moral ravno zaradi tega odpovedati tržaški škofiji.«

Odprtje razstave so s tremi skladbami popestrile glasbenice iz Glasbene šole Matije Tomca – Zavoda sv. Stanislava. FOTO: Ivo Žajdela

Grmič je bil znan po tudi izvirni teološki in filozofski misli

Podobno kot razstava o škofu Karlinu je tudi razstava o škofu Grmiču razdeljena na več delov: v prvem so predstavili njegovo življenje do nastopa duhovniške službe, v drugem službovanje na Vranskem in začetek profesorske kariere, tretji del je posvečen njegovemu življenju od imenovanja za pomožnega škofa leta 1968 do smrti leta 2005. V tem obdobju je Grmič od Držečnikove smrti 13. maja 1978 do imenovanja dr. Franca Krambergerja 6. novembra 1980 kot kapitularni vikar vodil mariborsko škofijo.

Zadnji del je posvečen njegovemu delovanju na raznih področjih, tako na pastoralnem, kjer si je še posebej prizadeval za vnos teoloških ter pastoralnih idej in smernic 2. vatikanskega koncila v slovenski prostor oz. za prenovo verskega življenja v duhu koncila, kot tudi za znanstvenem in publicističnem področju. Grmič je bil znan po svoji včasih tudi izvirni teološki in filozofski misli: v središču njegove teološke misli so bila razmišljanja o Bogu in veri oz. iskanje odgovor o Bogu in veri. V zvezi s tem se je dotikal še raznih drugih vprašanj in področij, ne samo teoloških ter filozofskih, ampak tudi družbenih, kulturnih in političnih. Pomembno vlogo v njegovi misli so zavzemali tudi razmišljanje o humanizmu, vprašanje socialne pravičnosti, ljubezen do Boga in bližnjega, iskreno, a dostikrat kritično razmišljanje o Cerkvi, ekumenizem itd. V spomin mnogih se je zapisal tudi po svojem prizadevanju za dialog, tako znotraj Cerkve, med raznimi cerkvami in verstvi ter za dialog z družbeno, politično in kulturno okolico. V okvir tega spada tudi njegovo prizadevanje za dialog z jugoslovanskimi političnimi oblastmi. Za Grmiča so dodatno pripravili še zloženko, ki je dostopna na spletni strani teološke fakultete.

Škof Andrej Karlin.

Oba sta se zavzemala za ekumenizem in za dialog ter sodelovanje

»Čeprav sta škofa Grmič in Karlin živela in delovala v različnih časih, navsezadnje je bil Karlin še predkoncilski škof oz. knezoškof, medtem ko si je Grmič prizadeval za vnos duha 2. vatikanskega koncila, ju marsikaj druži oz. lahko med njima potegnemo številne vzporednice,« je dejala avtorica razstave Lilijana Urlep. Oba sta doživela izkušnjo svetovne vojne: Karlin je v Trstu doživel vse grozote in tegobe prve svetovne vojne, Grmič pa je še kot mladenič preživel štiri leta druge svetovne vojne. Oba sta se zavzemala za ekumenizem in za dialog ter sodelovanje.

Tako si je Karlin v času škofovanja v Trstu, torej v času, ko so ga zaznamovali nacionalna trenja in problemi v narodnostno mešani skupini, trudil spoštovati vse in ustreči vsem, čeprav to ni bilo zmeraj mogoče. Tudi Karlin je bil podobno kot Grmič, in še pred njim Slomšek, zelo občutljiv na socialne izzive in probleme svojega časa. Še bolj važno pa je, da sta bila oba iskrena vernika, človeka molitve in da sta oba poudarjala tudi pastoralno delovanje, pri tem pa sta se trudila graditi na Kristusu: oba sta poudarjala, da je v ozadju vsega Kristus in da je on tisti, ki daje rast.

 Odprtje razstave so s tremi skladbami popestrile glasbenice Lana Rupnik, Tereza Zupet in Meta Kokošinek¸ ki so prišle pod vodstvom profesorja Draga Arka iz Glasbene šole Matije Tomca – Zavoda sv. Stanislava.

Škof Vekoslav Grmič. FOTO: Zoltan Gerenčer