O lepoti in izzivih duhovniškega poklica pred 50 leti in danes smo se pogovarjali z zlatomašnikom, upokojenim novomeškim škofom Andrejem Glavanom, župnikom na Raki in Studencu Boštjanom Goriškom in novomašnikom novomeške škofije Janezom Meglenom.

Letošnji novomašnik Janez Meglen. FOTO: Siniša Kanižaj

Novomašnik Janez Meglen o tem, kako je začutil, da ga Bog kliče za duhovnika:

»Duhovniški poklic se je v mojem srcu rodil iz preprostega odgovora na Jezusov klic, naj hodim za njim in v službi duhovnika služim božjemu ljudstvu. To se je pojavilo že v zgodnji mladosti, pa vendar takrat nisem vedel, kako točno naj odgovorim na ta klic. Skozi leta osnovne in srednje šole se je to v meni borilo in iskrilo. Potem pa sem bil že skoraj v drugih vodah, pa sem se tik pred zdajci odločil in vstopil v bogoslovje in odgovoril na ta prvotni in verjamem, da tudi pravi klic Jezusa.«

Upokojeni novomeški škof Andrej Glavan o spominu na novo mašo in primerjavi z novo mašo danes: 

»Razmere so se zelo spremenile. Moram reči, da so takrat ljudje to veliko bolj doživljali, čeprav je bilo novih maš veliko. Blizu 40 nas je bilo škofijskih in še okrog 15 redovnikov. Ljudje so duhovnike bolj cenili in spoštovali. Pri nas je bil pred novo mašo še misijon kot poživitev verskega življenja. Tako se spomnim, kako je župnik prišel na obisk in rekel: samo še dva nista šla k spovedi iz cele župnije. Pri meni je bilo nenavadno, ker mi je dva meseca pred novo mašo umrl oče. Mama je ostala sama doma. Še zdaj ne vem, kako se je moglo vse pripraviti, ampak je bilo. Najbrž so ljudje skupaj stopili. Zaradi očetove smrti pa nisem imel velikega slavja. Spomnim se, da je bilo vroče, mašo smo imeli pod češnjo. Preprosto, z velikim veseljem in navdušenjem.«

Upokojeni novomeški škof Andrej Glavan. FOTO: Siniša Kanižaj

Župnik Boštjan Gorišek o tem, zakaj je lepo biti duhovnik:

»Duhovniška služba je lepa zato, ker jo lahko delim z ljudmi. Postajam del njihovih družin, njihovega življenja. Včasih duhovnike razumejo kot nek servis, ti si zdaj župnik in ti nam nekaj daš. Duhovništvo želim narediti dostopno, blizu ljudem, kar oni potrebujejo. To je tudi bistvo sinode, da poslušamo ljudi, kjer so, in tam pridemo do njih. Ne jih čakati v cerkvi, pa tam ni nikogar. Morda si zdaj želijo nekaj drugega, pa še vedno isto stvar: slišati besede evangelija, odrešenja in odveze. Kar je rekel gospod škof, je res: te spovedi so včasih tako odrešilne, tako osvobajajoče, da bi takrat najraje res zajokal od ganjenosti, kako si ljudje oddahnejo. Biti duhovnik je res veliko več kot živeti v farovžu, imeti kolar okrog vratu in reči: Jaz sem župnik, bom jaz povedal, kako bo. Ampak biti za ljudi tam in skupaj z njimi. Hkrati pa še vedno nisi kar nekdo. Si Jezusov poslanec in oznanjaš evangelij, si del Cerkve.«

Župnik na Raki in Studencu Boštjan Gorišek. FOTO: Siniša Kanižaj

Celoten pogovor z omenjeno trojico najdete tudi v novomašni številki tednika Družina (25-26/2022).