Deset tednov po začetku ruske invazije je položaj v Harkovu, drugem največjem ukrajinskem mestu, še naprej dramatičen. Po obstreljevanju ene izmed stanovanjskih četrti si jo je škof Pavlo Hončaruk ogledal s čelado na glavi in v neprebojnem suknjiču čez sutano. »Zdaj je tukaj vse uničeno. Ljudje so se 'vkopali' v temne, vlažne kleti,« je dejal v video sporočilu. Na drugem posnetku, obkrožen z razdejanimi hišami, je dejal: »Nič ni ostalo, vse je zgorelo,« in žalostno dodal, da oni (ruski vojaki) govorijo, da merijo samo v vojaško infrastrukturo.

Uničena streha škofije. FOTO: Kirche In Not

Čeprav so katoličani na tem območju manjšina, je škof s sodelavci že od začetka vojne vsak dan od jutra do večera polno zaposlen. »Vsak dan poskušamo doseči ljudi v zakloniščih s humanitarno pomočjo. Naložimo avtomobile, se vozimo skozi na videz opustelo in popolnoma uničeno mesto ter se pogovarjamo z ljudmi, jih tolažimo, spovedujemo.« Položaj je »neverjetno naporen, telesno in zlasti duševno«. V svojo škofov­sko hišo je škof Hončaruk vzel več beguncev, med drugim tudi škofa Pravoslavne cerkve. Odkar je bila obstreljena streha na hiši, za molitev uporabljajo majhno katedralo v stolnici, del cerkvenega prostora pa služi za skladišče humanitarne pomoči. A tudi katedrala ni varno zatočišče, saj več cerkvam v napadih ni bilo prizaneseno. »Dokler so še verniki v mestu, bom pri njih. Bog in vera mi bosta dajala moč. Duhovniki nismo oboroženi. Smo ljudje Cerkve. Naši orožji sta Božja beseda in molitev,« je še dejal škof Hončaruk.