Škof Štumpf: »Življenje mora iti naprej«
Objava:
23. 03. 2020 / 10:08
Deli:
Čas branja:
5 minut
Nazadnje Posodobljeno:
23.03.2020 / 14:33
Škof Štumpf: »Življenje mora iti naprej«
Nagovor škofa Petra Štumpfa za Radio Murski val na 4. postno nedeljo.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci Murskega vala!
Nekatere od vas poznam, drugih pa ne. Na naših poteh smo se že srečali ali pa tudi ne. Z nekaterimi po cerkvah ali ob raznih priložnostih, z drugimi bežno ali pa v takšnih ali drugačnih zgodbah – mnogokrat tudi po medijih. Od radia Murski val sem bil naprošen, da skupaj z vami podelim kakšno misel. Nekateri me poslušate kot škofa drugi kot nekoga, ki pač živi kot vsi drugi v Soboti. Te dni pa si tudi jaz skupaj z vami delim osamo v svojem bivališču, bolj ali manj izoliran od vseh. Če si vajen, je biti sam v svojem bivanjskem prostoru, še kar dobro. Nekaj delaš, nikomur nisi v napoto, imaš svoj dnevni red. Če nisi vajen, ni lepo. Sam sebi si v breme in iz dneva v dan je težje. Kot pravijo, še skregati se ne moreš z nikomer. Nihče pa ne ve, kako dolgo bo ta osama trajala. Tisti, ki imate družino in vas je več, sicer čutite večjo varnost. Če pa do zdaj niste bili navajeni biti skupaj, se pač sedaj morate navajati. Drugače ne gre.
Dejstvo je, da nam je novi koronavirus zelo hudo spremenil življenje. In to nenadoma. V nekaj dneh. Vse se je naenkrat ustavilo. Vedno bolj pa tudi občutimo, da se vse bolj tudi spreminja. Strah pred možnostjo okužbe je zelo mučen. Poskušamo ga odganjati tudi tako, da gremo v naravo. Mnogi se posvečate delu doma po vrtovih ali na vaših njivah, ali se zaposlujete z drugimi opravili. To je dobro, oziroma več kot dobro. To je celo nujno, saj življenje mora na svoj način iti naprej. Ne sme se zaustaviti. Vendar pa se vsi moramo vprašati, kam bo to življenje, če nam bo seveda dano še vsaj nekaj zdravja in končno preživetja, sploh šlo. Nihče namreč ne more reči, da bo vnaprej vse tako, kot je do sedaj bilo.
Kdo je prvi odgovoril na našo izolacijo? Samo nekaj dni nas ni zunaj, pa je narava že zelo drugačna. Manj je odmetavanja, zato je tudi manj smeti. Celo po nekaterih rekah in potokih se pojavljajo ribe, kjer jih prej že dolgo ni bilo. Narava si je dobesedno oddahnila od naše odsotnosti.
Ne zamerite, da grobo parafraziram, narava že vleče profit od koronavirusa, saj ima mir pred nami in zato se počasi obnavlja. Zanimivo bo, ko bodo strokovnjaki morali objavljati rezultate o tem, kako si je vsa narava vsaj nekoliko oddahnila in opomogla prav zato, ker ves svet mora sedaj mirovati.
Ob grozečem koronavirusu boleče in zelo trpeče spoznavamo, da nismo gospodarji nikogar in ničesar. Tukaj smo, kjer pač smo, ne zaradi usode, temveč zaradi poslanstva. In to poslanstvo ni slučaj. Je povsem namensko. Nihče ni bil rojen kar tako. Tudi če se za koga zdi, da je bil rojen slučajno ali celo po nesreči. Temu ni tako. Vsak ima poslanstvo odgovornosti zase in za druge. Vsak je rojen z ljubezni. Če nekateri ne iz ljubezni staršev, pa so tudi ti rojeni iz ljubezni Tistega, ki daje življenje. Verujoči ga spoznavamo kot živo osebo, ki je vsepričujoča, vsedelujoča, vsemogočna, predvsem pa vsakega ljubeča. Ta oseba je večna in neskončna. Nima svojega začetka in nima svojega konca. Kličemo jo s preprostim imenom: Bog. V gorečem grmu se je Mojzesu razodel z imenom, ki vse pove, kdo je Bog: »Jaz sem, ki sem«. Bog je sam v sebi popolno sožitje, popolno ravnovesje, popolna edinost. On je popolna Ljubezen, zato v Njem ni nič nedorečenega. V Njem je vse urejeno, složno in zato neskončno. Bog ne podira sožitja, zato ničesar ne uničuje. Vse, kar je ustvaril, vzdržuje v bivanju. Bog ne more iti mimo zakonov narave, ker drugače bi vse uničil. Ko ljudje ne vemo, zakaj smo rojeni, in da je odgovornost do sebe in drugih naše prvo poslanstvo, pričnemo kršiti vse zakone – tiste iz narave, kakor tudi tiste, ki si jih samo postavljamo. Bog nas pri tem ne zaustavlja, ker spoštuje našo svobodo.
Tudi katoličani v teh dneh mnogo molimo k Bogu. Ker sedaj ne moremo v cerkve, mnogi sledite obhajanju svete maše po radiu, televiziji in drugih digitalnih sredstvih. Sedaj je to edini možni način, da se tako z našimi duhovniki pri sveti maši, ki je Kristusova nekrvava daritev na križu, Bogu zahvaljujemo za vse prejete moči in pomoči, ki jih od Njega prejemamo.
K nebeški Materi Mariji pa molimo tudi rožni venec, litanije in druge molitve. Marija je namreč kot Mati Jezusa Kristusa znamenje popolnega sožitja med človeštvom in Bogom. Mater Marijo močno skrbi, kaj in kako je sedaj z nami in kako bo z nami tudi v prihodnosti. Zato pri Bogu močno posreduje za našo rešitev. Mati Marija še nikdar ni nikogar zavrgla v njegovi priprošnji k Bogu.
Vsi močno občutimo, da je Bog vsemu svetu ponudil postno pokoro. Ne kot kazen, temveč kot možnost za streznitev in končno kot možnost za obnovitev sožitja med nami, Bogom in naravo. Čutimo, da se to sožitje že obnavlja in krepi vse do skrajne in herojske požrtvovalnosti. Prav posebno znamenje tega sožitja so naši zdravstveni delavci, zdravniki, medicinske sestre, delavci v laboratorijih, ordinacijah, v domovih za ostarele, delujoči v proizvodnji in v javnih službah, naši duhovniki in župani, ki so za zajezitev epidemije odločno in pravilno ukrepali po župnijah in občinah, Civilna zaščita in druge humanitarne organizacije, predvsem pa seveda vlada, ki si s svojim Kriznim štabom na vso moč prizadeva vzpostaviti učinkovite mehanizme zajezitve epidemije in reševanja ljudi.
V imenu soboške katoliške škofije, kakor tudi v svojem imenu se vsem iz srca zahvaljujem. Za vse molim k Bogu za pomoč in rešitev. Nebeško Mater Marija pa prosim, naj nas obvaruje vsega hudega.
Sedaj bom molil molitev slovenskih škofov za zdravje v času epidemije koronavirusa COVID-19.
Msgr. dr. Peter Štumpf,
murskosoboški škof
Foto: Tatjana Splichal
