»Na pogajalske mize smo se navadili kot na ring merjenja moči,« začne soboški škof Peter Štumpf. »Kdo bo izgubil in kdo pridobil? Če so pogajalci za mir naključno kaj dosegli, pred javnostjo ne smejo vsega povedati, da njihovo prizadevanje ne propade. Po nekem kratkem obdobju pa se že itak skromen uspeh zopet zalomi, dogovori se razdrejo in krog pogajanj se začne znova,« razmišlja. Mirovne misije in diplomacije morajo biti zelo taktne do tistih, ki so odgovorni za zločine proti človeštvu, da bi še sploh kaj lahko napravile za žrtve, meni.

Nimamo odgovorov

Spomni, koliko nedolžnih ljudi, tudi otrok je bilo že ubitih v deželah vojnega opustošenja, pa tudi blagostanja. »Pri tem ne pozabimo nerojenih,« spomni. »Njihove umirajoče oči po ulicah, cestah, bolnišnicah, domovih in med ruševinami ne obtožujejo, ampak samo sprašujejo: Kaj smo vam storili? Česa smo krivi? Zakaj nas ubijate?

Pri nas že vsak klic za pravico do življenja od spočetja do naravne smrti ter sanj otrok o očetu in materi pomeni nestrpnost, neustavnost in še kaj.

Imamo odgovor? Nimamo ga! Neuspešno ga iščemo vsak na svoj način. In nikakor ne pridemo skupaj. Pri nas že vsak klic za pravico do življenja od spočetja do naravne smrti ter sanj otrok o očetu in materi pomeni nestrpnost, neustavnost in še kaj,« izpostavi in opozori tudi na brisanje narodnega spomina v ideološkem boju, proteste in celo nasilje »proti normalnim in zdravim človeškim vrednotam in izbiram«.

Kaj pa trenutna vlada?

»Tudi sedanja vlada je imela vso možnost, da ravna pravično,« nadaljuje. »Ni se izšlo. Spominja na Savlovo kraljestvo, ki se je razsulo zaradi njegove objestnosti in ljubosumja do Božjega izvoljenca in maziljenca Davida.«

Savel je z napačnimi odločitvami zapravil Božjo naklonjenost, blagoslov, varstvo in pomoč, sedanja vlada pa »na to pomoč nikdar ni računala, saj nanjo nič ne da in je sploh ne potrebuje – vse zmore sama. Čeprav ne čuti dolžnosti do Boga, ima vendarle dolžnost do pravičnosti, tako kot vsaka druga vlada, ne glede, ali je desna ali leva.« Tudi do Cerkve. A vlada je svojo oblast zlorabila »za mržnjo in prezir in to celo uzakonila z našo družbeno nekoristnostjo.«

Kdo je kriv, da pravičnosti ni in ni?

Danes se ne moremo več izgovarjati na fašizem, nacizem, komunizem »in še kakšen totalitarni stvor,« je oster Štumpf. »Vsak je tukaj in sedaj odgovoren, da se vsakodnevno odloča med tem, kaj je dobro in kaj ni. To je vprašanje tudi osebne in kolektivne odgovornosti, da nujno zopet najdemo in osvobodimo pravičnost, kjer koli je že skrita in zaprta.«

Škofov zapis v celoti lahko preberete TUKAJ.

Omeni tudi primer Rupnik, kjer »je pravičnost v nekakšnem gromozanskem gordijskem vozlu, po katerem sekamo iz vseh strani, da bi prišli do nje, pa ne gre in ne gre. Sedaj je pristopil papež Frančišek, ko je za Rupnika odredil sodni proces. Priti do središčnega jedra tega primera ter iz njega izluščiti resnico in pravičnost ne bo za nikogar lahko,« razglablja.

Pravična sodba nam vendarle ne uide

Pri vseh teh problemih se zdi, da mir in pravičnost za zmeraj ostajata na ozarah nedosegljivega, piše. »Nikdar namreč ni konec. Rane ostajajo in v najboljšem primeru se samo brazgotinijo. Ob vseh tragikah nas še vedno zavezuje etična dolžnost delati za mir in pravičnost in se ne glede na razpoloženja in izide močno zoperstavljati vsakršni zlorabi. Od te dolžnosti ni nihče izvzet.« Prej ali slej bo prišla ura naše »pravične sodbe, ki ne prireja njenega poteka, ne spreminja ničesar, kar je bilo, in določa o kvaliteti naše večnosti«. Krščeni zato delamo za pravičnost, in to v upanju, »da bi končno v miru zaživeli v njegovi večni slavi«.

Svoj zapis škof Štumpf sklene s prošnjo Mariji:

Kraljica miru in Podoba pravice, prosi za nas pri Bogu in pomiri naša strta, ranjena in tudi zlorabljena in ponižana srca.