»Vsak človek v življenju sledi določenim idealom, ki mu dajejo navdiha. Nekateri imajo za vzornike slavne osebnosti, kot so igralci, športniki ali drugi, ki v nečem izstopajo. To mladi povedo, na primer na srečanjih pred birmo. Takrat jih pogosto vprašam, če poznajo svojega krstnega zavetnika in če bi kdo rad postal kakor eden izmed svetnikov ali blaženih, ki jih imamo tudi v novomeški škofiji,« uvodoma razmišlja škof Saje, ki je ob tem spomnil na blaženega Alojzija Grozdeta ter drinske mučenke, med katerimi sta tudi slovenski sestri Marija Antonija Fabjan in Marija Krizina Bojanc, pri katerih bi mladi lahko našli navdih in zgled za življenje.

»Škof res nima pojma«

Mladi so ob vprašanju o svetništvu vedno zelo začudeni in navadno obmolknejo, nadaljuje Saje: »Škof res nima pojma, kje so naše misli in ideali. Igra, zabava, socialna omrežja, … Vera, no ja, samo da gremo še k birmi, da se potem lahko poročimo. Ko jih ponovno vprašam o svetništvu, začnejo odločno odkimavati, da o tem pa res ne razmišljajo. Ne želijo se poistovetiti s svetniki, še manj z mučenci,« ugotavlja novomeški škof.

Škof Saje: »Prizadevanje za svetost je naše temeljno poslanstvo in poklicanost.« FOTO: Jože Potrpin

Svetost – naše poslanstvo in poklicanost

V pogovorih o pojmu svetništva skuša škof mladim približati Grozdeta, ki je bil mlad (umrl je pri še ne dopolnjenih 20 letih), poln načrtov in idealov. Veroval je v Boga in mu zaupal. »Želel je napredovati v veri, tako kakor v šoli in v znanju. Takšne osebe imamo tudi v današnjem času. Okrog nas živijo skoraj neopazno življenje. Jih opazimo? Kaj je ovira v nas, da jih ne zaznamo? Prizadevanje za svetost je naše temeljno poslanstvo in poklicanost.«

Strah, da nam bo Bog nekaj vzel

Ob tem je predsednik SŠK spomnil na mati Terezijo, ki je zapisala, da svetost ni privilegij nekaterih, temveč nuja. Duhovno rastemo, če se za to trudimo, pri čemer sta potrebni vztrajnost in duhovni napor. »Začetek te poti je ozaveščanje želje, kaj si sploh želimo. Kako doživljamo Boga? Kaj bi radi in kako želimo ideal uresničiti? Sami ali z Božjo pomočjo? Ena od osnovnih ovir pri duhovnem napredovanju je strah, da nam bo Bog nekaj vzel ali nas omejil. Želimo biti verni, vendar samo do neke mere. Sicer ne moremo živeti, kakor živijo drugi. Ne moremo uživati in si privoščiti pravega »življenja«. – To je velika samoprevara.«

Celotno razmišljanje škofa Sajeta lahko preberete tukaj.

Sveto življenje ni rezultat našega lastnega dela

Ena od ovir pri napredovanju v svetosti je mišljenje, da moramo mi zastaviti svoje moči, opozarja Saje. »Izkušnja nas uči, da si sicer nekaj želimo, vendar pa nam na duhovni poti močno primanjkuje moči in vztrajnosti. Hitro obnemoremo ali obupamo. Življenja svetnikov nam govorijo o tem, da sveto življenje ni v prvi vrsti rezultat njihovega oz. našega lastnega truda. /…/ Svetost kot poklicanost in poslanstvo izhaja iz krstne milosti, po kateri smo po Svetem Duhu vsi deležni velikonočne skrivnosti novega življenja v Kristusu (Rim 6,4).«

»Ne bojmo se sprememb«

Svoje razmišljanje je zaključil z besedami, da Bog spoštuje našo svobodo, a nas hkrati vabi v življenje v občestvu z Njim. »Praznovanje obletnice Grozdetovega rojstva je tako za vse priložnost! Poživimo krstno milost in ponovno odkrijmo svetlo luč vere in se opogumimo za pot in potrebne spremembe, ki se bodo pokazale med hojo. Opora pri tem je sveta maša, še zlasti nedeljsko obhajanje evharistije. Berimo Sveto pismo in ga premišljujmo. Obudimo redno molitev, ki nam bo pomagala živeti življenje ozaveščeno in v Božji navzočnosti. Ne bojmo se sprememb. Pot do cilja se začne s konkretnim korakom in vztrajanjem. Tudi pot do svetništva je tlakovana v zvestobi majhnim stvarem in v vztrajanju v dobrem. Svetništvo ni privilegij nekaterih, temveč potreba vsakega od nas.«