Še vedno odmeva papeževa odločitev ob zaključku zadnjega dne zasedanja škofovske sinode, ko je po razglasitvi rezultatov glasovanja o posameznih točkah sklepnega dokumenta razglasil, da ne bo pripravljal posebne apostolske spodbude, ampak bo ta dokument, ki je sad triletnega sinodalnega procesa, izročil Božjemu ljudstvu kot vodilo za poslanstvo Cerkve na vseh kontinentih in v različnih kulturnih kontekstih.

Priznam, da je bilo ob teh papeževih besedah, ki jih je delno tudi spontano oblikoval, čutiti v sinodalni dvorani kar nekaj presenečenja, ki se je potem počasi razvilo v gromki aplavz hvaležnosti in navdušenja. Še zjutraj, ko smo začeli z glasnim branjem sklepnega dokumenta, smo se tudi v naši delovni skupini še spraševali, ali bo papež odobril takojšnjo objavo sklepnega dokumenta ali bo počakal, da zaključijo delo še ekspertne skupine, ali pa bo takoj objavil tudi apostolsko spodbudo oz. bo z njo počakal do poletja, ko mu bodo o svojih ugotovitvah poročalo tudi te skupine.

Priznam, da je bilo ob teh papeževih besedah čutiti v sinodalni dvorani kar nekaj presenečenja.

Po besedah dunajskega kardinala Schönborna, ki je sodeloval že pri sedmih sinodah, se je tokrat zgodilo prvič, da se je papež odpovedal svoji apostolski spodbudi, v kateri bi lahko dal lastne poudarke, in je za svojega sprejel kar sklepni dokument sinode. Vsaj trije razlogi so, ki jih lahko razberemo kot podlago za takšno papeževo odločitev.

Takšna odločitev je bila gotovo najprej priznanje zaupanja celotnemu sinodalnemu procesu. Papež se ves čas ni utrudil ponavljati, da je sinoda duhovno cerkveno dogajanje, ki ga vodi Sveti Duh in ne vnaprej določeni človeški načrti. Proces poslušanja, pogovarjanja, razločevanje in zbiranja je bil res najširše zastavljen in je tudi v zaključnem dokumentu mogoče zaznati konkretne izzive določenih okolij iz različnih vrst obrobij. Papež želi, da bi sinodalni proces s tem širokim pogledom tekel dalje.

Vero se mora živeti v konkretnih okoljih, ki imajo svoje posebnosti.

Čeprav dokument izpostavlja avtoriteto škofov in posebno vlogo rimskega škofa kot temelj edinosti Cerkve, je moč opaziti tudi spodbude za razvoj neke »zdrave (odrešujoče) decentralizacije« (čl. 129). Vero se mora živeti v konkretnih okoljih, ki imajo svoje posebnosti. Sinoda želi dati pomen prizadevanjem za inkulturacijo vere, zato morajo imeti tudi škofovske konference in druga celinska združenja Cerkva določeno avtonomijo. Tudi tukaj želi papež, da bi proces tekel dalje, da bi lahko bila Cerkev res za vse narode razumljiva in učinkovita oznanjevalka odrešenja.

Tretji razlog, da je papež zaključni dokument sinode izročil Božjemu ljudstvu brez omejitev v nadaljnjo obravnavo, pa je zelo visoko soglasje udeležencev sinode, s katerim je bil dokument potrjen. Vseh 155 členov je dobilo potrebno večinsko soglasje. K temu je gotovo pripomogla papeževa predhodna odločitev, da določena vprašanja, ki zahtevajo bolj poglobljeno in kompetentno obravnavo, izloči iz razprave in jih zaupa posebnim študijskim skupinam. Med drugim gre za vprašanja o duhovništvu, o diakonski službi žensk, o odnosu med vzhodnimi katoliškimi in latinsko Cerkvijo, o vlogi papeških nuncijev, o načinih in merilih za izbiro škofov. Največ, to je okrog 97 glasov proti, je tako dobil 60. člen, ki navaja različne možne vloge žensk v bogoslužju in v vodenju v Cerkvi ter člen 125, ki govori o avtonomiji škofovskih konferenc.

Ko se bo človeško srce odprlo Božjemu srcu in sprejelo njegove darove Življenja, bo vse telo zaživelo bolj zdravo.

Papež nas je tako v zaključnem bogoslužju povabil, naj nadaljujemo skupno hojo v poslušnosti Svetemu Duhu, naj ne bomo sedeča Cerkev, ampak misijonarska, ki hodi z Gospodom po poteh sveta. Sinodalni proces se mora sedaj nadaljevati v naših domačih okoljih. S pozivom k spreobrnitvi in spremembi miselnosti se začne evangeljsko oznanilo (prim. Mr 1,15) in to je tudi ključ vsake prenove Cerkve.

Prvo misijonsko področje je človeško srce. Ko se bo to odprlo Božjemu srcu in sprejelo njegove darove Življenja, bo vse telo zaživelo bolj zdravo. Zato gotovo ni slučaj, da je papež izdal svojo četrto encikliko z naslovom Dilexit nos (Vzljubil nas je) tik pred zaključkom sinode. Spoznanje in sprejetje Božje ljubezni do človeka je namreč začetek in cilj poslanstva Cerkve. To izkušnjo želi živeti in oznanjati tudi današnja Cerkev.