»Dobro se še spominjam prve številke Mavrice; ne spomnim se vsebine, spomnim pa se črno-bele naslovnice z risbo,« je dejal celjski škof Maksimilijan Matjaž, ki je odprl razstavo in več kot 50 otrok spodbudil, naj radi berejo dobre zgodbe, ki jih prinaša otroška revija. Izbor ilustracij iz Mavrice 20 ilustratorjev je bil na ogled že januarja v Galeriji Družina, ko je Mavrica praznovala zlati jubilej, na povabilo kulturnega društva Mohorjan, Občine Prevalje in župnije Prevalje pa je razstava na ogled še v Grošljevi galeriji Družbenega doma Prevalje (na ogled bo do konca maja). Kulturni program, igrive pesmice in domiselne recitacije, so oblikovali učenci Osnovne šole Franja Goloba Prevalje pod vodstvom učiteljic Irene Hancman, Nataše Srnko Gričnik in Tatjane Mori, program pa je povezoval Marjan Berložnik. 

Z Remšnika je prišel na pogovorni večer tudi škofov oče Ciril Matjaž. FOTO: Tatjana Splichal

Po odprtju razstave je bil – tudi to na pobudo in v organizaciji Mohorjanov, nekdanjega predsednika Jožka Kerta in aktualne predsednice Zlate Lodrant, v dvorani Družbenega doma še pogovor s celjskim škofom Matjažem. V prvem delu sta z novinarko Družine Ksenjo Hočevar predstavila knjigo Iz Besede, ki je izšla pri založbi Družina, v drugem delu pa se je domačin dr. Jurij Gorjanc s škofom pogovarjal o spominih na Prevalje, pa tudi o skrbi za zdravje, o papežu Frančišku in sinodalnem dogajanju. 

Rdeča je barva življenja, barva ljubezni

Na vprašanje, kaj sporoča naslovnica knjige je škof Maksimilijan dejal, da je nastala skupaj s snovanjem škofovskega grba. »Pred posvečenjem sem bil na obisku v Rimu pri p. Marku Rupniku. Ko sem mu pripovedoval svojo življenjsko pot, je on risal – tako je nastal osnutek mojega škofovskega grba, ki je zajet tudi na naslovnici,« je povedal škof in poudaril, da je rdeča barva v podlagi barva krvi, kar pa pomeni tudi barva življenja in barva ljubezni. Tri rumene zvezde so prepoznane kot zvezde iz celjskega grba, pa vendar so drugačne, imajo osem krakov. »Osem pa je v Svetem pismu število novega začetka, novega stvarstva,« je razložil škof. Osrednji del pa predstavlja Kristusova rana, iz katere, kot je dejal škof Maksimilijan, »izvira življenje, raste Cerkev, raste novo življenje«. Da je grb nastal na podlagi odlomka iz Janezovega evangelija: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, če pa umrje, obrodi obilo sadu.« Odlomek se zaključi s stavkom Oče, poveličaj svoje ime, kar pa je tudi geslo njegove škofovske službe. 

Škof Maksimilijan se je razveselil srečanja s svojimi rojaki. FOTO: Tatjana Splichal

Naša vera je vera besede, vera odnosov

Da knjiga ni nastajala na mah, je povedal škof Maksimilijan, ampak skoraj četrt stoletja, kolikor časa je že sodelavec Družine. Namreč kmalu ko se je vrnil s študija v tujini in nastopil profesorsko službo na Teološki fakulteti, ga je uredništvo Družine zaprosilo za urejanje rubrike Svetopisemski slovarček – več let je vsak teden je iz nedeljske Božje besede izbral ključno besedo in kratko razložil njen pomen. »Beseda je značilnost naše kulture in naše vere. Pravijo, da je judovsko krščanska vera vera knjige – bolj prav bi bilo reči, da je vera besede,« je dejal škof Maksimilijan: »Beseda v Svetem pismu je živa stvar, je odraz osebe, odraža tistega, ki govori. Zato imamo tudi pri razlaganju besede vedno v mislih tistega, ki sporoča. Študentom vedno rečem, da ni nujno, da razumejo vse detajle, bistveno je, da se zavedo, kdo in komu govori.« Če so odnosi osebni, je tudi vsebina, je dejal škof: »V začetku je bila Beseda in beseda je bila pri Bogu, vse je po Besedi nastalo, se začne Nova zaveza. Besedo bi lahko prevedli tudi v komunikacijo ali odnos – z drugo besedo življenje,« je dejal škof.

Več utrinkov si oglejte v fotogaleriji Tatjane Splichal na dnu članka. 

»Celjsko škofijo sem že prekolesaril«

V drugem delu pogovora sta škof Maksimilijan in dr. Jurij Gorjanc obujala spomine na skupna leta na Prevaljah. »Noben od naju že dolgo ne živi na Prevaljah, pa se oba predstaviva za Prevaljčana,« se je pošalil dr. Gorjanc in se spomnil škofove nove maše v prevaljski cerkvi. Da ga je Mežica, kjer so Matjaževi živeli njegovih prvih 15 let življenja, zaznamovala s Peco, Prevalje pa z Uršljo goro, se je spominjal škof Matjaž, ki je na vprašanje, ali še kaj obiskuje gore, odgovoril, da je v enem letu, odkar je škof, že prekolesaril precej razpotegnjeno celjsko škofijo, pred kratkim pa osvojil tudi zadnji vrh na meji škofije, Koroško rinko. Na vprašanje voditelja, uglednega zdravnika, ali je zgled pri skrbi za zdravje svojim duhovnikom, je odgovoril, da je bila ena prvih potez na mestu škofa, skrb za preventivne zdravstvene preglede vseh duhovnikov v škofiji. 

Po pogovoru je škof podpisoval knjige Iz Besede. FOTO: Tatjana Splichal

Osebno s papežem Frančiškom

Kakšen odnos ima sam in sploh škofje s papežem Frančiškom? »Papež Frančišek je za nas škofe nekaj posebnega, postavil je akcente drugam, na periferijo. Povezuje naju tudi ljubezen do Svetega pisma, do Božje besede,« je na kratko odgovoril škof Maksimilijan in pristavil, da mu je bil papež Frančišek blizu že pred njegovim škofovskim posvečenjem, v novi službi pa mu je še bližje in ga nagovarja še bolj osebno. Vedno je mislil, je dejal, da je papeževa bula, ki jo napiše ob škofovskem posvečenju, nekaj formalnega, v latinščini: »Oba s škofom Andrejem, ki sva bila posvečena v razmaku nekaj mesecev, pa sva bila pozorna, kako osebno je napisana. Posebej je poudaril mojo povezanost s Svetim pismom in naj tega ne opustim, naj ostajam povezan s prvotno profesijo – to sem vzel zares, tako da delno ostajam tudi še profesor na Teološki fakulteti,« je dejal škof. 

Zakaj jamramo in stokamo, da ni duhovnih poklicev?

Ob koncu je spregovoril še o sinodalnem dogajanju, saj je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren škof za sinodo. Da v Avstriji, kjer je že več let zaposlen dr. Gorjanc, vernikov niso spraševali, kaj menijo o sinodi, ampak o kakšni Cerkvi sanjate, je povedal voditelj in izzval škofa, kaj pravzaprav pomeni ta učen izraz. »Gre za papeževo daljnovidnost. Da o poslanstvu Cerkve temeljito razmišljamo. Stare strukture se nam lomijo – kako naj živimo naprej?« Navedel je primer, ki je jasen: v prihodnosti bo v Cerkvi bistveno manj duhovnikov. »Stokamo in jamramo, kdo je za to odgovoren. Prepričan sem, in hvala Bogu, da je tako, da nad duhovnim poklicem nima nihče oblasti: ne škof, ne starši, ne človek sam. Poklic se zgodi, v poklic Nekdo pokliče. Če ne kliče, pomeni da želi spremembe. In sinoda odpira eno od teh vprašanj: kako naprej z manj duhovniki?« Da je v času Franca Jožefa Cerkev »peljala« celotno strukturo, družbeno, socialno, učiteljsko, matičarsko …, je dejal škof Maksimilijan: »Zato imamo na vsakih nekaj kilometrov faro, da je cerkev dostopna vsem. Bolj kot za vero, gre za kulturo.« Včasih so rekli, da kjer je duhovnik, tam je Cerkev, izvorno pa je, da kjer je škof, tam je Cerkev. »V resnici pa je Cerkev povsod tam, kjer je krščen vernik – v krstu je zajeta skrivnost vseh zakramentov.« 

Prepevali so tudi najmlajši. FOTO: Tatjana Splichal

Župnik bi moral … župnik naj poskrbi … Župnik naj popravi …

Škof Maksimilijan je na Prevalje prišel z dopoldanskega srečanja duhovnikov celjske škofije in v povezavi s sinodo, ki so jo obravnavali na srečanju, je povedal anekdoto iz ene izmed župnij, ko je duhovnik med farane razdelil listke z vprašanji, kaj bi v Cerkvi spremenili, na tri četrt vprašanj dobil odgovore: Župnik bi moral … župnik naj poskrbi … Župnik naj popravi … »Ampak župnika jutri ne bo. Kako boste Cerkev brez njega? Sinoda pomeni hoditi skupaj.« 

Tudi v odgovorih na vprašanja poslušalcev je ponovil Jezusove besede, da bomo kristjani sol in luč. »Sol pomeni, da jo je malo. Prispodoba soli ruši naše predstave o masovnem krščanstvu. Krščanstvo nikoli ni bila vera mase. V božjem načinu vera ne spreminja z močjo, ampak z okusom. Sol daje okus. Si predstavljate v kilogramu kruha 80 dkg soli? Bil bi neokusna jed.« Škof Maksimilijan je sklenil s povabilom, naj se bodo pričevalci, naj bodo sol, naj svetu dajejo okus: »Okus po dobrem, okus po življenju.«  

1/14