V Marijinem svetišču v Olimju so pri molitveni uri pred mašo sodelovali člani tajništva sinode in verniki iz več župnij celjske škofije, ob somaševanju več duhovnikov pa je mašo daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž.

V molitev pred mašo je uvedel minorit p. Ernest. FOTO: Ksenja Hočevar

»Odzvali smo se vabilu papeža Frančiška, ki je že pred meseci izrazil prošnjo, da bi se Božje ljudstvo ob koncu meseca majnika zbralo v svojih cerkvah, Marijinih svetiščih in tako skupaj pod njenim varstvom, pod njenim plaščem, pod njeno priprošnjo, pred njenim obličjem, ob njenim zgledu vere prosilo odprtosti za darove Svetega Duha, ki jih Bog tudi danes obilno podarja svoji Cerkvi. Da bi se, ko se bo vsa Cerkev v osebah pastirjev – škofov v jeseni zbrala v Rimu na svoji sinodi, kakor rečemo, in bomo mesec dni preživeli skupaj v molitvi, premišljevanju, iskanju znamenj časa, iskanju tistih pravih odgovorov, kako živeti vero in živeti Cerkev v tem našem času, da bi bili takrat res godni in odprti Duhu in da bi imeli Marijino držo,« je začel pridigo škof Maksimilijan, pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za sinodo. Spomnil je, da je sveti oče s posebno pozornostjo izročil delo sinode Mariji, njenemu zgledu, njeni priprošnji. »Ker se moramo vedno znova od Marije učiti pravega odnosa do Boga, pravega odnosa do Besede, nenazadnje tudi pravega odnosa do samega sebe.«

FOTO: Ksenja Hočevar

»Bog ne potrebuje velikih modrecev, potrebuje pa preprosto in odprto srce« 

Škof Maksimilijan je on prazniku Obiskanja Device Marije Elizabete izpostavil tri Marijine drže, ki so lahko zgled na sinodalni poti in poti življenja vsakega kristjana. Prva drža je preprostost. »Bog se razodeva preprostim, Bog se daje preprostim,« je dejal škof Maksimilijan in poudaril, da sicer to tolikokrat slišimo, pa vendarle smo še vedno navdušeni in se pustimo prevzeti od moči, od sijaja, tudi od števila: »Nekako nas se dotika žalost, tudi malodušje, ko se zdi, da se naše število, število vernikov manjša, da se množice vernikov tanjšajo, da se manjša število veroukarjev in birmancev. Da postajamo majhna čreda.« Da se je tudi v Olimju sicer zbrala »majhna čreda«, pa vendarle čreda, »ki povezuje družino naše škofije, naših 112 župnij, mrežo redovnikov in redovnic, laikov in duhovnikov v eno Božje ljudstvo. Majhna čreda nas uči, da Bog ne potrebuje velikega števila, Bog ne rabi velikih modrecev! Bog potrebuje pristno, preprosto in odprto srce. Bog potrebuje človeka, ki ne misli samo nase, ki se zaveda svoje nepopolnosti, svoje ranljivosti in zato išče in prosi odprtih rok in odprtega srca.« Takšna je bila po besedah škofa Marija: »Nič posebnega, deklica iz preprostega nazareškega mesta, ko je zaslišala tisto veliko angelovo besedo: Gospod je s teboj, ne boj se Marija. In ko je po kratkem razmisleku preprosto odgovorila: Zgodi se mi po tvoji besedi. Da bi se res učili ob Mariji biti preprosti, poslušni in poslušajoči, odprti,« je zbrane povabil škof.

Relikvije bl. Antona Martina Slomška. FOTO: Ksenja Hočevar

»Prosimo za pogum, da bi zmogli videti dlje«

»Drugo, kar nas uči današnji Marijin praznik, pa je to, kar smo brali v evangeliju. Tiste dni, ko je Marija slišala angelove besede in izrekla zgodi se mi po tvoji volji, pravi evangelist Luka, da je hitro šla v mesto na Judovem, v gore, obiskat svojo sorodnico Elizabeto. Ko je slišala tako veliko besedo, ko se je zdelo, da se je v njenem življenju nekaj spremenilo, ta žena ni v prvi vrsti mislila nase, ampak na druge,« je dejal škof Maksmilijan in povabil zbrane, »da bi imeli odprte oči za stisko tega sveta, za ljudi okrog nas, ki morda živijo še v večjem neupanju, večji zapuščenosti, večji žalosti.« Spomnil je na misel papeža Frančiška, ki je pred leti ob razlagi tega evangelija spodbudil, da bi se zmogli in znali odlepiti se od samega sebe: »Zalepljeni smo nase, današnji človek še posebej. Vse storimo, vse delamo z namenom, da bi si uredili življenje, da bi si v življenju vse zagotovili, toliko skrbi za to in ono … Pa vendarle na koncu dneva ugotovimo, da nam vendarle še kaj manjka,« je dejal škof: »Zato je prav, da prosimo za pogum, da bi zmogli videti dlje. Da bi, kakor nas je spodbudil papež v drugem letu sinodalne poti: da bi razširili svoj šotor, svoj prostor, svoj pogled.« Na eno večjih nevarnosti v Cerkvi, to je, da se vsi preveč vrtimo okrog samega sebe, je opomnil tudi papež pred dnevi, ko je sprejel italijanske škofe. Ob tem je izrekel besedo avtoreferecialnost, ki jo po besedah škofa Maksimilijana sicer težje razumemo, prevedeno pa bi beseda pomenila: jaz, jaz, jaz, moj načrt, moja volja, najprej jaz, najprej moja družina, najprej moja župnija, moje delo … potem še od drugih. Škof Maksimilijan je ob tem podal prispodobo iz kmečkega dela: »Vemo, da se nobeno kmečko delo ni naredilo, če je človek ostal sam, če je vsak najprej postoril svoje. Ljudje so pomagali eden drugemu in bili tako sposobni skupaj in preko sebe ustvariti nekaj lepega in nekaj novega. K temu nas vabi papež in k temu vabi današnji praznik: da bi imeli odprte oči in srce za bližnjega.«

FOTO: Ksenja Hočevar

Da bi imeli oči odprte za Gospodova znamenja

Tretje, kar se po besedah škofa Maksimilijana lahko učimo od Marije, pa je, da bi imeli odprte oči za Božji blagoslov in Božja znamenja, ki nam jih Gospod obilno daje in po njih govori v našem življenju. »Velike reči mi je storil on, ki je mogočen,« je izgovorila Marija in naša vera nas po škofovih besedah uči prav to: da nismo poslani v ta svet, pa tudi nismo zbrani v Cerkev zato, da bi mi nekaj bistvenega premaknili ali storili, ampak predvsem to, da bi opazovali, kaj Bog dela v naši Cerkvi, v našem življenju. Da bi imeli odprte oči za njegova znamenja. Da bi se vedno znova spraševali, kaj nam želi Gospod povedati.« Predno se je Gospod poslovil od apostolov – to smo 50 dni v velikonočnem času razmišljali – jih je pripravljal, da ga ne bodo več gledali na enak način, torej z zemeljskimi očmi, pa vendar jim obljubi: Ostal bom z vami vse dni do konca sveta. »Ne na način moči, ne na način prepričljivih znamenj, ampak na način Duha,« je dejal škof Maksimilijan: »Obljubil je: poslal vam bom svojega Duha, duha ljubezni, duha spoštovanja, duha veselja. Tistega notranjega Duha, ki odpira, ki gradi, ki vedno znova prigovarja, spodbuja, vabi, da bi prepoznali, se navdušili in se svobodno odločili. Na ta način je Gospod z nami in bo Gospod z nami.«

FOTO: Ksenja Hočevar

»Ustvarjajmo prostor za prenovo in navdihe Duha« 

Ob koncu se je škof Maksimilijan še enkrat ozrl k vabilu papeža Frančiška in je ključno na skupni sinodalni poti občestva: »Da bi bili pozorni na to, kakšnemu Duhu se odpiram, koga v resnici poslušam. Da bi bili pozorni na sadove, ki jih vsak dan v življenju nabiram. In to poslušanje, razbiranje, razločevanje ni neka velika modrost, ki jo bi bili sposobni sami učeni ljudje, redovniki in duhovniki, ampak je pravzaprav tisto opravilo, s katerim lahko vsak človek, vsak kristjan zaključi svoj dan, ko se preprosto Gospodu zahvali za vsa veselja, lepote, srečanja, ki jih je doživel, sprejel. Pa tudi, da se s pogledom zazre v žalost, ki se ga je morda tisti dan dotaknila, v breme, morda v senco, v jezo, v rano, ki jo je morda tisti dan začutil. Da bi začutili in prepoznali , da je Duh tisti, ki me veseli, dviga, spodbuja, ki me obrača k drugemu – to je vedno Duh, ki prihaja od Očeta.« Duh, ki me straši, ki pred nas postavlja besede: nisi sposoben, vedno znova padaš, ne boš uspel, vedno manj nas je … to pa je po škofovih besedah »vedno duh, ki prihaja od sovražnika človeškega življenja, od hudega duha.«

Skupnost sester frančiškank črnogorske province, ki živi v Krškem, se je po maši srečala s škofom Matjažem. FOTO: Ksenja Hočevar 

Nagovor je škof Maksimilijan sklenil s povabilom, in da bi se v težkih trenutkih z Marijino materinsko pomočjo izročili njej, »Ženi, ki je zbrala tudi na začetku Cerkve preplašene in nemočne učence in jim je dala moč, jih je spodbujala, da so vztrajali, da so prosili in da so končno tudi dočakali duha Tolažnika, ki jih je učil vsega in spomnil vsega, kar jim je Gospod povedal. K temu smo poklicani vsi, vsak od nas, od prvega vernika do zadnjega služabnika, da skupaj hodimo in drug drugega spodbujamo in skupaj ustvarjamo prostor, ki bo lahko Duh tudi v naših srcih, naši Cerkvi in našem narodu prenavljal in navdihoval novo življenje.«