Foto: Ivan Rampre

Celjski škof Stanislav Lipovšek, ki je v nedeljo, 4. oktobra, daroval mašo za žrtve medvojnega in povojnega nasilja v Spominskem parku Teharje, je v pridigi povedal, da je za trajen in resničen mir ter prihodnost slovenskega naroda nujno potrebna sprava s preteklostjo. Brez nje namreč po njegovih besedah ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti ter prihodnosti.

Kot je dejal Lipovšek, je sprava mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča.

Darujoča in odpuščajoča ljubezen je po njegovih besedah edina pot, ki vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi ter medsebojnemu odpuščanju.

Škof je znova poudaril, da se je na Teharjah zgodil dvojni zločin. Prvi, najbolj grozljiv, ko so tukaj in v bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. In ko so njihova mrtva telesa polili z žlindro ter prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin.

"Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski in tudi krščanski proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in grob," pravi Lipovšek in dodaja, da novo upanje budi tudi letos sprejeti zakon o prikritih grobiščih in dostojnemu pokopu.

Za klasičnega filologa Braneta Senegačnika je Teharje kraj strašnega spomina, a je tudi svet kraj, v katerega ne prihajamo zaradi preteklosti, temveč zato, da bi postali vsaj nekoliko boljši ljudje.

"Da bi jasneje začutili, kdo smo, da bi bolje videli, kje smo. Prvo je stvar srca, drugo stvar pameti, oboje je nepogrešljivo za človekov obstoj. Seveda prihajamo zaradi spomina, a spominjanje ni stvar preteklosti, spominjati se, pomeni imeti korenine in prihodnost, imeti obraz, pomeni biti človek," je dejal Senegačnik.

Po njegovih besedah se je na Teharjah zgodilo izničenje človeka, ne samo množični pomori političnih nasprotnikov, kakor so še kdaj v zgodovini, ampak tudi izničenje njihovega spomina.

Pomori teharskih taboriščnikov so za Senegačnika nedvomno dogodek z izrednim vplivom na slovensko zgodovino, najbrž bi jim sploh težko našli kar koli primerljivega. Slovenska družba je bila po oceni Senegačnika zaradi njih dobesedno fizično spremenjena. Z ustrahovalno zapovedjo molka je dobila še en udarec, ki je močno deformiral njeno miselnost in etiko, je še dejal in se vprašal, kako razumeti zgodovino in sedanjost, ne da bi vso to grozljivo in bolečo resničnost kar najbolj natančno raziskali.

Spominsko slovesnost sta pripravili Nova Slovenska zaveza in Župnija Teharje, udeležili so se je tudi vidni predstavniki SDS na čelu s predsednikom stranke Janezom Janšo, v imenu NSi pa podpredsednica stranke Iva Dimic.

Na Teharjah so med drugo svetovno vojno Nemci zgradili vojaško taborišče, ob koncu vojne pa so tam zaprli ujetnike, ki so sodelovali pri obrambi Celja. Po koncu vojne je bilo taborišče krajši čas opuščeno, konec maja 1945 pa so vanj namestili domobrance in nekatere civiliste, ki so se zatekli v zavezniška taborišča na avstrijskem Koroškem.

Po ocenah je šlo skupaj za okoli 5000 ljudi, ki jih je povojna slovenska oblast brez sojenja usmrtila mesec ali dva po koncu druge svetovne vojne v Evropi.

Več boste lahko prebrali v Družini (letnik 64, št. 41).