Deset let je sodeloval pri pripravi Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma; nekaj starozaveznih knjig je prevedel samostojno. Leta 2000 je bil imenovan za koprskega pomožnega škofa, leta 2012 pa za koprskega škofa ordinarija.

Škof Bizjak v svojih pridigah, predavanjih in razmišljanjih velikokrat z mislimi zaide med izraelsko gričevje in je izjemno slikovit pripovedovalec o podobah teh krajev, o ročnem delu in o spoštovanju narave. Ko sem pred 22 leti na Teološki fakulteti pripravljal diplomsko nalogo z naslovom »Teološki razmislek o človekovem odnosu do narave«, sem ga zato prosil za pogovor. Z veseljem je privolil. Po dveh desetletjih so njegovi odgovori še vedno aktualni.

Narava in ljudje v Svetem pismu so skoraj neločljivo povezani.

V časih, ko je nastajalo Sveto pismo, so bili ljudje zelo povezavi z naravo. Tudi zato je svetopisemska govorica tako slikovita in nazorna. Vsa globoka življenjska vprašanja so obravnavali po zakonitostih, ki so jih odkrivali v naravi in jih izražali s prilikami in zgodbami, ki so jih potegnili iz vsakdanjega življenja. Verni svetopisemski človek je gledal na nebo in zemljo kot na veliko Božje svetišče, kot na sveto Gospodovo lastnino in božji vrt, ki ga je treba skrbno obdelovati in varovati. Mojzes jim je zapisal glede njihove dežele, da »je dežela, ki zanjo skrbi Gospod, tvoj Bog: oči gospoda, tvojega Boga, so vedno obrnjene nanjo od začetka leta do konca leta« (5 Mz 11, 2).

V časih, ko je nastajalo Sveto pismo, so bili ljudje zelo povezavi z naravo.

Izraelci so imeli izkušnjo puščave, v kateri so bili razpeti med obilje egiptovske sužnosti ter svobodo obljubljene dežele. Včasih se je zdelo, da se za to svobodo ni vredno truditi, čeprav jim je Bog stalno izkazoval naklonjenost.

Mati narava kaže človeku različne obraze: ponekod je bolj radodarna, ponekod je bolj stroga. Področje obljubljene dežele je, v primerjavi z dolino Nila na eni strani in dolino Evfrata in Tigrisa na drugi, zelo skromno. Zaradi lakote se je očak Jakob preselil v Egipt (1Mz 46) in zaradi lakote se je Elimelek preselil v Moabsko deželo (Rut 1,1).

Človek pa je ustvarjen za napor in napreduje, ko se bojuje, medtem ko ga lagodje in lenoba mehkužita in slabita. 

Človek pa je ustvarjen za napor in napreduje, ko se bojuje, medtem ko ga lagodje in lenoba mehkužita in slabita. Bogatin je dejal: »Duša moja, počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!« (Lk 12, 19). Ravno stroga narava pa je ljudi silila po eni strani k delavnosti in iznajdljivosti po drugi pa k zaupanju v Božje varstvo. Knjiga Svetega pisma obilno potrjuje to resnico.

Srečali ste se tudi z beduini, ki še vedno živijo po vzoru daljnih prednikov.

Kako lepo je, ko po dolgih urah vožnje skozi golo puščavo naenkrat zagledaš akacijo, ki stoji kakor senčnik sredi prodnate doline. Poleg nje pa črn beduinski šotor. Kakor komet, ki je padel z neba. In res imaš občutek, da je bližje do neba kakor do prvega soseda! Če se jim želiš približati, se moraš oglasiti od daleč, sicer bi mislili, da jih hočeš napasti! Ko sediš pod šotorom, vidiš, da imajo vse, kar potrebujejo, in da je tega izredno malo.

Nikjer naokrog pa ne vidiš niti najmanjšega odpadka, vse je čisto in pristno, kakor da nikoli ni bilo tam nobenega človeka.  

In kako osupneš drugi dan, ko prideš mimo, in šotora ni več. Nikjer naokrog pa ne vidiš niti najmanjšega odpadka, vse je čisto in pristno, kakor da nikoli ni bilo tam nobenega človeka. Če šotor visi v vreči na akaciji, pomeni, da se beduin vrača nazaj. Že očak Abraham je pred skoraj štirimi tisočletji tako postavljal in pospravljal svoj šotor in čez nadaljnja štiri tisočletja ga bodo prav tako lahko postavljali in pospravljali njegovi nasledniki: vse bo še vedno enako čisto in pristno! Kaj pa nam v takšnih časovnih obdobjih obeta naša civilizacija?

Počitek je za naravo in ljudi nujno potreben. Ali sodobnem civiliziranem svetu izkušnja Izraela ponuja kakšno rešitev?

Človek je vzet iz zemlje in se vanjo vrne, ko opeša. Stari so zemljo imenovali rednico človeštva in govorili o njej kot o materi. Tudi Mojzes svari pred lakomnostjo in pohlepom ter pred izžemanjem in stiskanjem rodovitne zemlje: »Šest let posevaj svoje polje in obrezuj svoj vinograd in spravljaj njegov pridelek, sedmo leto pa naj ima zemlja popoln počitek, soboto za Gospoda: polja ne posevaj in vinograda ne obrezuj! Kar ti po žetvi zraste samo od sebe, tega ne požanji in grozdja neobrezane trte ne potrgaj: leto popolnega počitka naj bo za zemljo. Kar počivajoča zemlja sama obrodi, naj vam bo sproti za jed, tebi, tvojemu hlapcu in tvoji dekli, tvojemu najemniku in tvojemu gostaču, ki bivajo pri tebi. Tudi živini in živalim, ki so v tvoji deželi, naj bo ves obrod v živež!« (3Mz 25, 3-7). 

Kako daleč smo danes od takšnega razumevanja svoje zemlje, svojega dela in svojega časa!

Kako daleč smo danes od takšnega razumevanja svoje zemlje, svojega dela in svojega časa! Celo med tistimi redkimi, ki priznavajo in izvajajo pravilo sobotnega leta, ga marsikdo spreminja v leto še večjega pehanja in garanja.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (04/2024).